Spoštovana slušateljica, slušatelj!

Naš narod si je že v detinski svoji dobi napravil prebivališče pod usahlo trepetliko Kulture in Umetnosti. Marsikatero trdo zimo so čakali naši dedje odjuge v ubornem zavetrju grmičevja besedi, ki mu izmed vseh mogočnih dreves v gozdu zgodovine narodov — moči in slave, bogastva in zavojevanja — edinemu moremo in smemo reči domovanje.

Zopet živimo v težavnih in negotovih časih, zgrinjajo se nad nami črni oblaki. Akoravno se je naš narod v takih trenutkih venomer priporočil svetlemu vodstvu pisane Besede — spomnimo se Slovenskih večernic, ob katerih se je moralno in praktično izobraževal in si krajšal večere po trdem delu naš kmečki človek — je danes prav Umetnost ta svitla luč, prav Kultura ta naša zvezda pastirica, tista, ki so ji planili zavratni volkovi, zverinski sovražniki našega naroda na vrat!

V uredništvu nam ni, kedar narodu trda prede, v navadi stati ponižno ob strani. Sledeč svetlemu didaktičnemu in moralnemu vzgledu narodnih očetov dušebrižnika Vodnika, dekadenta Aškerca, širokoplečega časnikarja Bleiweisa, šolmoštra Trdine itede, smo se odločili prinesti vam izvirno povest iz zgodovine našega naroda, moralično povedko spod peresa prosvetljevavca naših ljudi profesorja emeritusa doktorja Iskandra Jelše. V kratkih epizodah vam bomo v času kosila prinašali ta čudoviti izdelek peresa, poln praktičnih naukov za življenje, dobrih moralnih podukov za mladino na bogatem, iz snovi žitja naših dedov stkanem ozadju.

Povest pravi o poslednjem janičarju Vassel Agi, ki je zaveden od tujčina po naših krajih gorje sejal. Pa o našem dobrem kmečkem človeku, ki se mu je s svojim kot dren trdnim in zdravim značajem pa svojo Kulturo po robu stavil. Pa o duhovnu, ki je ta napor z Besedo Božjo vodil, pa seve o mračnih gozdovnikih, črnih rokovnjačih, ki so znali v pravem trenutku spoznati v pomoči potrebnem bližnjika in rešiti narodno Kulturo gotove pogibeli.

***

Ena janičarjeva usoda; nabožna povest

Prvi del:

v katerem vojska Sultanova prijaše v dolenjsko deželo; spoznamo njih poturčenega poveljnika Vassel Ago, Simonovčkovega Vasjo po domače; turške straže primejo Jakca Ničeta; pisar Mehmet očaran nad lepoto dežele premišljuje zakone zgodovine, ki odločajo usodo ljudstev

***

Zora se še ni prav napravila, noč se je še držala vzhodnih pobočij in meglice so se vranje modre še vlačile okoli gričev, ko smo v imenu Sultanovem in z blagoslovom Alahovim prebrodili reko, ki ji domačini Kolpa pravijo. Tako smo stopili na kranjska tla, v srce Habsburške krone. Na čelu naše ponosne vojske jezdi Vassel Aga, neustrašni janičar, zmagovalec mnogih sultanovih skušenj, pretkani dvorni spletkar in vojskovodja, pred katerim trepečejo srca balkanskih nevernikov.

Jaz, njegov zaupnik in kronist, pisar Mehmet Koyun, sem mu stal ob boku, ko je razjahal svojega iskrega konjiča na griču nedaleč od Čudnega sela. Sli so leteli k njemu, izvijajoč se noči, ki jih je — hvaljen bodi Bog — krila, prijazna mati na izvidnici in mu poročali. Še smo razločili v prvi luči kopneči soj kresov, ki so jih prižgale tresoče roke, da ponesejo vest o naši vrli vojski cesarju nevernikov v daljno Viyano.

Miren je bil Vassel Aga na to jutro, ko je stal na robu belega gaja in zrl na rodovitno in lepo deželo, ki jo je prišel v Sultanovem imenu požigat, sejat po njenih poljih smrt mesto žita, žalovanje mesto pesmi, molk mesto besede. Nobenega glasu ni bilo o sovražni slili; srce Avstrije je ležalo pred nami razgaljeno v pomladnem snu — kot spretni ljubimec bomo vanj zasadili svoje sulice in puščali kri. Takšne misli so mi šle po glavi, ko mi je pomignil junačina, ljubljeni moj Aga k sebi.

“Poglej,” je rekel s tihim glasom in živo so mu oči žarele spod košatih sivečih obrvi, “poglej te vasi, kako se plazijo po dolini, kako se scagano tišče pobočij, čeznja pa se ne dvignejo. To ti je značaj tukajšnjega življa, prihrumeli so semkaj kakor mi na konjskem hrbtu, z rdečo zoro pod kopiti. Pa jim je zmanjkalo vneme že na prvem griču, kakršnih jih je ta dežela polna in se še danes drže v globoki senci dolin. Zdaj sede tam doli — ne mislijo več na osvajanja, bavi se vsakdo le s sviranjem, petjem in plesom, s Kulturo in Umetnostjo, pravijo.”

Čudil sem se globokemu preziru, ki je vel iz njegovih besed. “Gospod,” sem rekel, “če bi bilo, kar praviš res, mar ne bi bila ta dežela pokorjenih raj na zemlji? Dežela muz! Mar bi ne bil greh požgati jo do tal in odpeljati njihove sinove in hčere v sužnost carigrajsko?”

“Prinašamo jim grozljivi dar, res je. Požgali bomo to deželo, izgnali jih bomo iz domov, prerezali pojoča grla, pobesili malarje, razgnali glumače, požgali knjige. Konec je njihove brezskrbnosti, dokler le eden med njimi srečno živi in ustvarja, ne bom imel miru na tem svetu. Kakor mi je ime Vassel Aga, bom preganjal poslednjega rimo-kovca te dežele do zadnjega kotička Zemlje. A njih sinove, njih hčere bom pustil živeti, da občutijo zavrženost svojih življenj in se spominjajo mojih dejanj. Vzel bom tej deželi vse, kar ima vrednega, vse, kar ji je drago, toda dal ji bomo še večjo dragotino, kakršne do sedaj še niso poznali — dal jim bom Zgodovino.”

Groza me je obšla — zaslutil sem za temi besedami Agovo veliko častihlepje, kakršno ne pritiče služabniku Sultanovemu, sledilcu Prerokovemu. Za ceno krvave robije in življenj je hotel Aga postati največji umetnik, kar jih je rodila ta dežela, ki ji je bil še otroče iztrgan. In nenadoma sem z očesom duha jasno videl zgodovino narodov in svojo vlogo, ki mi jo je odkazal janičarski vojskovodja Vassel Aga — ko bo izruval jezik temu ljudstvu in požgal njegove idole, ko jih bo zmlel v sončev prah in pepel, da bo samo še Moč Muza kraljevala nad pustinjo, ko se bo kot razsodnik vzpel nad Umetnost in Kulturo, bo meni dano, da z besedo beležim njegovo sodbo.

Zburile so se nenadoma na robu noči janičarske straže in premotile Agi besedo. Zvidnica je vodila k nama trdno povezanega razcapanca-kmetiča. Zgrabili so ga v mejici, ko je nebrižno meril rosno zeleneče žito črez polje. Tele besede je rekel Agi, kakor mi jih je vojskovodja naš, ki pohaja iz teh krajev in njihov jezik še nekoliko pomni, sam kasneje prevedel:

“Krščen sem bil za Jakca Ničeta, tretji sin sem očeta kajžarja doli v Čudnem selu, kravico imam, Projektna ji je ime, ženo in otročiče mi živi. Mat’ božja bod zahvaljena ni mi hudega na tem svetu.” Tako je govoril.

Kaj so sojenice namenile pogumnim junakom našim in njih nasprotniku, krutemu Vasselu Agi? Prisluhnite drugemu delu naše povesti, pa boste izvedeli.

Zapisal in pri konferenci RKHV z žegnom božjim v slavo naroda na svitlo dal profesor doktor Iskander Jelša.