Ekipa Napihovanj se pridružuje poplavi, ki predhodi zatišju pred nevihto, tej temni uri politične kulture, ki se ji pravi predvolilni molk. V prihajajočem prispevku sledi kratek pregled predvolilnega džumbusa: na začetku bomo predstavili nekaj nepravilnosti, ki so se zgodile; prvenstveno pa je ta prispevek komentar k predvolilnim soočenjem.

Za trenutek se pomudimo pri številu kandidatov. V posameznih enotah boste lahko izbirali med več listami, le 19 pa jih kandidira po vseh volilnih okrajih. Letos smo bili priča kar trem neobičajnim nepravilnostim, naštejmo jih.

Primer številka ena ali kiks Združene desnice. Stranka je nastala z združitvijo stranke Aleša Primca Glasa za otroke in družine ter Nove ljudske stranke dupleškega šerifa Franca Kanglerja. Združena desnica se je rodila, živela in umrla. Stranka namreč ni uspela sestaviti seznama kandidatov, ki bi izpolnjeval kriterij spolnih kvot - v vsakem volilnem okraju mora biti vsak od spolov zastopan vsaj 35 odstotno. Po pritožbi na vrhovno sodišče je stranka bila še rešljiva: Aleš Primc in Metka Zevnik bi se kot najvidnejša kandidata v dveh problematičnih volilnih okrajih lahko identificirala kot transspolni osebi in rešila stranko. Morda bodo na prihodnjih volitvah uspešnejši in vstopijo v koalicijo z Združeno sredino. Slovenija pa ne bi bila Slovenija, če ne bi koalicija Združena levica in Sloga poskrbela za naravno uravnoteženost; ta je imela žensk namreč preveč, zato bi transspolna tehnika identifikacije prišla v poštev tudi za slednjo.

Primer številka dve ali kiks Stranke slovenskega naroda: Stranka slovenskega naroda je v volilni enoti Postojna na svoj seznam uvrstila mrtvega kandidata. Da Slovenija ni Črna Gora, je bilo jasno takoj. Pri nas so stvari po reglcih, zato se je Marjan Žandar v imenu Stranke slovenskege naroda opravičil ter pojasnil, da je “prišlo do napake” … Prišlo je do napake? A res?

Pravno izvedensko mnenje te strokovne, poglobljene in lucidno artikulirane razlage napake najdete v zadnji tiskani izdaji Uradnega lista Ministrstva za napihovanje.

Primer številka tri ali kiks Andreja Čuša in Zelenih Slovenije. V isti izdaji Uradnega lista Ministrstva za napihovanja najdete tudi primer Milene Babič. Se sprašujete, kdo je Milena Babič? Ah, nihče, samo najbolj zaželena kandidatka vseh časov! Iz podatkov blizu izvora smo izvedeli, da so se za Mileno Babič potegovale prav vse stranke, v opojni vročici noči pa je usodni da izdahnila dvakrat - enkrat SD-ju ter enkrat Andreju Čušu in Zelenim Slovenije. Fotofiniš in s tem kandidatura Milene Babič je pripadla SD-ju, ki jo je na svoj seznam vpisal pred Čušem in Zelenimi. Pa naj še kdo reče, da SD-ju ni mar za brezposelne inženirke tekstilne tehnologije!

Vse ankete kažejo, da si nobena od do sedaj omenjenih strank ne sme obetati mandatarstva za sestavo vlade. Včerajšnje soočenje je bilo glede tega nadvse povedno. Predsedniki in predsednica parlamentarnih strank so bili v enem taboru, predsedniki neparlamentarnih list pa v drugem. Vrstni red in način, kako je bil predstavnikom odmerjen čas, sta indikativna. Kako so ga predstavniki strank porabili, je še bolj indikativno.

Prvo vprašanje je prejel Janez Janša, prvak SDS-a. Človek, ki polarizira in okoli katerega se, hočeš nočeš, suče politični vrtiljak. Zakaj, se sprašujete? No, recept je preprost: ne pojavlja se v medijih, ne zna se šaliti in ne zna spraviti v smeh otrok. Janez dela in premisli, preden izbere. Janez ve, da besede niso pomembne, temveč je pomembno delo. In Janez ve, da je cela pica vredna več kot pol pice. To je ta šola ulice. Kaj vse bi človek lahko storil, če bi imel na voljo medijski prostor! A brez strahu, spletna SDS TV si utira pot med najbriljantnejše volilne oglaševalce v zgodovini naše domovine.

Predsednik SD-ja Dejan Židan je tarnal prav čez to. Kako ga moti, da je Janša osrednji lik in si želi, da v politiki ne bi tako prosto opletali z besedami, ki so drugje nedopustne. Mhm, mhm. Pa še kaj, Murgle. To je ta podivjana politična korektnost. Še dobro, da obstajajo tako številni braniki te neprecenljive človekove pravice: pravice do svobode govora.

Semkaj sodi sama smetana nevladnih list. Govorimo o kalibrih tipa Bojan Požar, ki prednjači na Listi novinarja Bojana Požara, Zmago Jelinčič, predsednik Slovenske nacionalne stranke in Andrej Šiško iz Gibanja zedinjena Slovenija. Kdo od treh je bolj absurden, je težko reči. Ali je to človek, ki vodi tabloid in vendar druge brez težav okliče za lažnivce? Ali je to mar človek, ki na soočenju predsednikov strank z Alenko Bratušek, edino žensko predsednico, vehementno zagovarja spolno enakopravnost? Ali je to vendarle gospod z rdečo šiltarico s črnim muckom, ki vsako pojavljanje na Televiziji Slovenija izkoristi za najavo kazenskih ovadb? Izberite sami.

Preostale stranke so bodisi že utečene parlamentarne stranke, ki razkazujejo svoj pester arsenal političnih oznak, bodisi stranke na margini. Stranke iz prve skupine so govorile o svojih dosežkih in usmeritvah. Saj veste: levo in sredinsko, tehnično in programsko, etično in neoporečno, izkušeno in odločno etc. Veliko zanimivejše so zunajparlamentarne liste, ki so obilico časa namenile grajanju formata na Televiziji Slovenija. To pa je žalost. Enaka žalost kot impotentnež, ki po štirih letih šparanja pride h kurbi. Ko moraš fukat, fukaj, ne jamraj.

Včeraj so udeleženci razprave ničkolikokrat zaznali, da debata poteka na ravni gostilniške razprave, in prav so imeli. Res je bilo kot gostilniška drama. Janša in Erjavec sta stara krčmarja: nemogoče ju je napiti in sta nenadjebljiva v vsaki gostilniški debati. Cerar je učen pravdar iz mesta, ki se vrne v vaško gostilno: moder je, a argumentacija preprosto ne vžge. Mesec pije sok, medtem ko Šarec in Tonin iščeta zastonjsko rundo - res, spila bosta karkoli. Bratušek še zmeraj ni jasno, zakaj za vraga je edina ženska v gostilni. Židan ves ta čas po tihem snuje, kako bi odprl svojo gostilno in kako bi nujno rabil Tonina za žurko. Pred gostilno pa se je v tem času nabrala gneča žejnega naroda z impotentnimi kurci.

Da ga pred volilnim molkom ne fašete od spredaj, ampak od zadaj, poskrbi Napihovanje.