Denacionalizacija kolonializma
V zadnjem času je bilo veliko medijske pozornosti deležno rusko zasebno vojaško podjetje Wagner zaradi svoje vidne vloge v rusko-ukrajinski vojni in nazadnje zaradi upora proti ruskemu ministrstvu za obrambo. Wagner tudi po predaji orožja v Rusiji zaenkrat ostaja aktivno v Afriki. Vendar to še zdaleč ni edino takšno podjetje, ki je izkoristilo vojaško šibkost afriških držav za zasebno korist. Naštejmo le nekaj primerov. V Afriki med drugim delujejo ameriški zasebni vojaški podjetji CACI in Constellis, bolje poznan pod starim zloglasnim imenom Blackwater, ter britanski podjetji Aegis in G4S, ki podpirajo redni vojski obeh držav. Iz Francije prihaja Secopex, ki deluje v Srednjeafriški republiki, Libiji in Somaliji, in iz Nemčije Asgaard, o katerem je BBC poročal, da sodeluje v državljanski vojni v Somaliji. V državljansko vojno v Libiji je vpleteno turško vojaško podjetje Sadat. Kitajskemu kapitalu je v Afriko sledilo več vojaških podjetij, med drugim Beijing DeWe in Zhongjun Junhong, ki ščitijo kitajske projekte v Afriki. Praktično iz vsake države, ki ima v Afriki svoje interese, prihajajo tudi podjetja, katerih posel je vojna.
Države najemajo zasebne vojske zaradi šibkosti lastnih vojaških sil, kot pojasnjuje predavateljica mednarodnih odnosov na Univerzi Witwatersrand v Johannesburgu Michelle Small.
Sámo preživetje vlad posameznih držav je pogosto odvisno od pomoči zasebnih vojsk. Januarja letos na primer je po poročanju Middle East Eye podjetje Wagner skupaj z ruandsko vojsko in sudanskimi Silami za hitro posredovanje sodelovalo pri preprečitvi državnega udara v Srednjeafriški republiki.
Dejstvo, da se morajo nekatere države zanašati na tuja zasebna podjetja za izpolnjevanje osnovnih varnostnih in vojaških nalog, implicira izgubo suverenosti. Po največkrat navajani definiciji države, ki jo je populariziral sociolog Max Weber, je država institucija, ki ima monopol nad legitimno uporabo nasilja na določenem ozemlju. Dokler nadzor v končni fazi pripada državi, zasebne vojske tega monopola ne rušijo. Pravica do nasilja je zasebnikom samo delegirana. V primeru, da moč, ki bi morala pripadati državi, izvajajo zasebne vojske drugih držav ali vojaška podjetja, ki delujejo morda celo s popolno avtonomijo od države, pa se postavlja vprašanje, komu oblast v resnici pripada. Tako o tem vprašanju razmišlja Small.
Ko govorimo o vojaških podjetjih, moramo ločevati med podjetji, ki se neposredno udeležujejo vojne, in podjetji, ki so zadolžena za varovanje objektov v lasti gostujoče ali matične države.
Zasebniki so se v vojnah v Afriki pojavili med hladno vojno, odnos držav do njih in geopolitične razmere pa so se od takrat večkrat spremenili, z njimi pa delovanje in oblika zasebnih vojsk.
Osebje teh podjetij pogosto sestavljajo veterani redne vojske matične države, njihovi častniki pa so prav tako nekdanji častniki rednih vojsk. Zasebniki državam zagotavljajo varovanje infrastrukture in včasih politikov. Rednim vojskam nudijo logistično podporo in urjenje. Nekatera vojaška podjetja pa se tudi neposredno vključujejo v vojne. Več o dejavnostih zasebnih vojsk pove alžirski raziskovalni novinar, ki se ukvarja z varnostnimi in vojaškimi temami, Akram Kharief.
Narava aktivnosti zasebnih vojsk je pogosto odvisna od interesov in strategije matične države. Lahko igrajo podporno vlogo za v Afriki prisotne redne vojske matičnih držav, kar je bolj značilno za zahodna vojaška podjetja, lahko jih matične države uporabljajo namesto neposrednega pošiljanja lastnih vojsk. Lahko pa delujejo celo povsem na lastno pest, če matične države zasebnih vojaških podjetij ne dovoljujejo.
Aktivnosti zasebnih vojaških podjetij in njihova povezanost z interesi domače države so zelo odvisne od tega, iz katere države prihajajo. Kot že omenjeno, kitajska podjetja predvsem izvajajo varovanje kitajskih državljanov in projektov v Afriki, njihove bojne operacije so zaenkrat usmerjene samo proti somalijskim piratom. Medtem ruski Wagner v večji meri sodeluje v bojih v različnih afriških državah in deluje izven nadzora ruske vlade.
Glede avtonomnosti podjetja Wagner od ruske vlade so mnenja sicer deljena. Kharief za razliko od Small verjame, da Wagner v afriških državah predvsem izpolnjuje ruske strateške cilje.
Zasebna vojaška podjetja iz starih kolonialnih držav so zakonsko močno regulirana in povezana z matičnimi državami. Njihove vlade jih uporabljajo, vendar gre pri tem samo za varovanje objektov in logistično pomoč. V tem smislu so podobna prej omenjenim kitajskim podjetjem. Vendar si zahodna podjetja enako kot običajne firme tudi sama iščejo posle, ki niso nujno povezani s projekti matičnih držav.
V zameno za varovanje osebja in objektov ali za pomoč v državljanskih vojnah so vlade predvsem v devetdesetih zasebnim vojaškim podjetjem podeljevale koncesije za pridobivanje naravnih virov. S tem poslovnim modelom je začelo južnoafriško podjetje Executive Outcomes, ustanovljeno leta 1989, ki je bilo del večjega konglomerata, v katerem so bila tudi rudarska podjetja. Več o vlogi vojaških podjetij v gospodarstvu Akram Kharief.
Izkoriščanje naravnih virov držav gostiteljic, o katerem govori Kharief, je bilo za zasebna vojaška podjetja sicer bolj značilno v preteklosti. Kot pojasnjuje Small, vlade zasebnim podjetjem za varnostne usluge ne plačujejo več toliko s koncesijami nad pridobivanjem naravnih virov, zato se njihova vloga v gospodarstvu manjša. Vendar pa tak način delovanja še ni zamrl. Wagner še vedno deluje po tem modelu. New York Times je denimo junija lani poročal, da je Wagner pridobil koncesije za rudnike zlata v Sudanu, ukvarja pa se tudi s tihotapljenjem zlata preko Združenih arabskih emiratov.
Vrnimo se zdaj k vprašanju suverenosti držav, ki so se primorana zanašati na zasebna vojaška podjetja. Kharief trdi, da so zasebna vojaška podjetja dejansko že postala akterji v državni politiki.
Podjetje Wagner si je v Afriki pridobilo veliko moč. Po besedah Khariefa je vpeto v oblastne strukture v Maliju in Srednjeafriški republiki, kjer lahko celo neposredno vpliva na vpeljavo novih zakonov, od katerih imajo materialno korist.
Pogledi prebivalstva na prisotnost Wagnerja v državi so se s časom spreminjali. V Maliju in Srednjeafriški republiki, kjer so desetletja divjale državljanske vojne, so prihod Rusov nekateri sprva pozdravljali kot možno rešitev.
Pozitivna podoba Wagnerja se je spremenila zaradi njegovega ravnanja s civilnim prebivalstvom.
Model nacionalne in weberjanske države so v Afriko uvozili kolonizatorji in v osamosvojenih državah se ni nikoli dokončno vzpostavil. Z reformami, ki jih je od zadolženih držav v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja zahteval Mednarodni denarni sklad, so se že tako šibke države umaknile še s področij infrastrukture, zdravstva, šolstva, telekomunikacij, ki so bila prej izključno v njihovi domeni. Nazadnje so se vlade zaradi nezmožnosti, da same opravljajo svoje vojaške funkcije, odrekle še monopolu nad nasiljem. Zasebna vojaška podjetja so še en znak večanja zasebne moči v kapitalizmu. Sicer večinoma še vedno delujejo kot posredniki za neokolonialne sile z omejeno vlogo, toda v nekaterih primerih, kot je Wagner, se lahko v neki meri tudi otresejo odgovornosti državi.
Južno hemisfero je pripravil Matej.
Naslovna fotografija: Wagner med varovanjem predsednika Srednjeafriške republike; vir: Wikimedia Commons
Dodaj komentar
Komentiraj