V oktobrski Psihoteki se Alja in Ana soočiva s prostranostmi govora o duševnem zdravju in nezdravju. S pomočjo izjav sogovornikov pisatelja Andraža, raziskovalke Sanje in študenta Amadeja poskušava razpreti nepregledne možnosti pojavljanja, razumevanja in učinkov, ki jih sproža vseprisotnost duševnega zdravja.

Uvodoma kontekstualizirava specifičnost naslavljanja lastne psihologije skozi psihološki besednjak in skicirava razsežnosti psihologizacije vsakdanjega življenja. Temu sledijo učinki, ki jih to sproža, in alternativni načini govora o notranjem doživljanju. Ugotavljava, da ni samo stroka psihologije tista, ki odreja načine sporazumevanja, temveč ljudje pogosto na svojstven način privzemamo psihološko terminologijo in jo pomensko spreminjamo v sporazumevanju z drugimi.

Nadaljujeva z razmislekom, zakaj se vse več govori o tem in zakaj je vse več psiholoških stisk ter kateri vidiki pri razumevanju tega največkrat umanjkajo. Opažava pa tudi, da se duševno nezdravje vse pogosteje pripisuje družbeni neenakosti in revščini, vendar kljub koraku v pravo smer to lahko vodi v past ločenosti družbe in posameznice ter ohranjanja pasivnosti slednje. Kljub novim razumevanjem duševnega (ne)zdravja pa opiševa, kako so dejanske prakse še vedno zvezane z nujo po patologizaciji našega doživljanja z namenom prilagajanja na trenutni politično-ekonomski sistem.

Oddajo skleneva z mislimi o rešitvah iz tako vsakdanjih kot konceptualnih zagat, ki množično deprimiranost zagrabijo pri njenem izvoru – družbenih protislovjih in političnem delovanju aktiviranih ljudi za odpravo lastne podreditve sistemu.

Avtorica fotografije: Alja Pehar

Glasbena podlaga: Bonobo: Outlier