3 O UPORABI BESED – KOMUNIZEM, SOCIALIZEM, MARKSIZEM (2/4)

b) Marksizem

Celota Marxovih, Engelsovih in Leninovih nazorov o naravi, družbi in človeku, razen tega pa vsa tista ustvarjalnost, ki ustreza njihovim temeljnim stališčem in spoznanjem ter predstavlja tako ali drugače njihovo ustrezno nadaljnje razvijanje, transformiranje v novih razmerah, apliciranje na novih področjih oz. problematikah ipd. – Marksizem je nastal leta 1843, ko je Marx presegel svoje hegeljanske omejenosti in revolucionarno demokratična, v bistvu še vedno meščanska stališča. – Lenin je sodil, da ima marksizem tri glavne izvorne sestavine, katere je kritično presegel: nemško klasično filozofijo, angleško ekonomsko vedo in (predvsem francoski) utopični socializem. Seveda ima marksizem več takšnih izvorov: kritično je presegel stari materializem (tako francoskega razsvetljenskega kot Feuerbachovega), prisvojil si je kritično prevrednotene vsebine francoske zgodovinske znanosti restavracijskega obdobja itn. Tako je bilo na začetku. Tudi pozneje postajajo takšne presežene sestavine druga spoznanja in idejni tokovi (npr. ob koncu dvajsetih in na začetku tridesetih let je postal takšen »izvir in sestavina marksizma« dinamična globinska socialna psihologija); marksizem se bogati iz dialogov, ki jih ima z drugimi filozofsko nazorskimi usmeritvami, z znanostmi ipd. – Seveda se marksizem širi tudi na druga civilizacijska področja (v arabski svet, Afriko, Indijo, na Kitajsko ipd.), tam se razvija v drugačnih družbeno ekonomskih okoliščinah, ima pa tudi druge »izvore in sestavine«, ki jih kritično presežene vključuje vase (tamkajšnja specifična izročila).

Predvsem pa se marksizem razvija in preoblikuje ob realnih družbenih naprednih, zlasti revolucionarnih delavskih gibanjih; originalni družbeni procesi porajajo tudi originalne ideje, nove razmere botrujejo novim osmislitvam. – Nekega pravega marksizma za vse čase in razmere ni. Zato je najbolje govoriti o zgodovini marksizma. Njen začetek je avtentični marksizem Marxa in Engelsa. V tej zgodovini prihaja tudi do neprimernih korakov, do revizionizmov, toda praksa naprednega socialističnega gibanja slej ko prej omogoča objektivno opredelitev vsakega koraka – bodisi kot ustreznega bodisi kot neustreznega. – Glavne značilnosti marksistične misli so: materialistično (naturalistično humanistično) filozofsko izhodišče, kritičnost (antidogmatičnost), zakoreninjenost v družbeno zgodovinski resničnosti, konkretni (ne površinski ideološki) humanizem. – Običajno širšo domeno marksizma delijo na naslednja področja:

1. dialektični materializem ali marksistična filozofija; 2. historični materializem ali marksistična obča teorija družbenih ved ali marksistična obča sociologija ali (celó) marksistična filozofija zgodovine; 3. znanstveni socializem ali politična teorija marksizma ali marksistična politologija; 4. marksistična politična ekonomija. – A. Gramsci je imenoval marksizem filozofijo prakse, s čimer je zelo dobro izražena revolucionarnost marksizma, njegova dejavna tostranost, ki jo je Marx izrazil z znanim stavkom: »Filozofi so svet le različno razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo.«

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.