Gostja izza rešetk: Sabina, ZPKZ Ig

»Pristala sem na ulici, a ne nenadoma, temveč počasi. Zunaj sem začela spati prostovoljno, čeprav sem še imela sobo. Nafilani se mi ni dalo domov. Bila je pozna pomlad, noči tople. Takrat si še nisem predstavljala, kaj pomeni pravo brezdomstvo, sploh za žensko. Čeprav sem bila edino dekle v skupini, mi nihče ni hotel nič žalega. Misli mi uhajajo k tistim ženskam, ki se znajdejo le tako, da nudijo usluge. Najbolj žal mi je tistih, od katerih se za posteljo pričakuje (beri zahteva) protiusluga. Upam, da so med dejanjem nekje drugje, dovolj nafilane, da samo čakajo konec, najraje čim prej. Trpeti pod taktirko takšnih ljudi mora biti zelo hudo. Samo za posteljo in tisti šus, da lahko normalno funkcionirajo, strašljivo. Temu sama rečem tiho brezdomstvo, saj trpljenja teh žensk/deklet ne vidi in ne sliši nihče. Drugi del brezdomstva pa je ulica. Tudi tam kar pogosto dobim nespodobno povabilo, ki ga na srečo lahko zavrnem. Na žalost pa je prišel trenutek, ko vabila nisem mogla zavrniti. Bila sem preveč nakrizirana.« (Kralji ulice #194)

Poročila

Osmrtnice

Foto: Klopca