samozaložba, 2024

Angel-Ho je nebinarna producentka, pevka, tekstopiska in performerka iz Cape Towna v Južni Afriki in, kot sama sebe opiše, »ciganka sveta«. Je tudi soustanoviteljica založbe NON Records, političnega kolektiva umetnikov iz Afrike in diaspore, ki s pomočjo glasbe predvsem izražajo mnenja o temah, kot sta kolonializem in ponavljajoče se nasilje nad temnopoltimi ljudmi. Angel-Ho je glasbo začela ustvarjati leta 2015, prvi album Death Becomes Her pa je izdala leta 2019 pri založbi Hyperdub in zanj prejela mešane kritike. Nekateri so v plošči videli prihodnost nezahodnega eksperimentalnega neopopa, drugi so menili, da je preprosto poskušala združiti preveč idej na enem albumu. Glasbeno lahko Angel-Ho umestimo na lestvico R&B-ja in hiphopa z močnimi vplivi bassa in ballrooma ter neštetimi referencami iz zahodne pop kulture.

Tudi novi album Stain je poln vplivov zahodne pop kulture. Vsebuje denimo dobesedni prevzem besedila kultne house uspešnice Absolutely Flawless Georgea Michaela ter subtilno samplanje skladbe Need You Tonight benda INXS in grozeče odmevajočega glasu Grace Jones. Angel-Ho uporablja znane trenutke pop glasbe in jih preoblikuje na svoj način. Še en izjemno prevladujoč vpliv na zvok novega albuma je zvok popa iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki včasih spominja na glasbo benda Talking Heads ali njim podobnih zasedb, drugič pa bolj na Madonno ali omenjeno Grace Jones.

Toda neopop Angel-Ho je temačnejši in nekoliko zlovešč, kar velikokrat doseže s plastenjem vokalov, ki glasbi vlijejo značilen satanistični zvok, kot da glas prihaja od čudovitega, a strašnega pojočega bitja iz samega jedra zemlje. Hkrati pa to vzdušje vzbuja tudi s specifičnim zvokom ballrooma, polnim udarcev po činelah in ostrih sintetizatorjev. Po podatkih portala Resident Advisor je Angel-Ho največkrat obiskala Berlin, New York in Pariz. Glasbeničin zvok je še vedno razmeroma podtalen in je resnično nekaj, kar ima smisel predvsem takrat, ko se odvija v svetu ballroom kulture, verjetno najbolj prisotna prav v omenjenih treh prestolnicah.

Od prvenca, ki je izšel pri založbi Hyperdub, se je Angel-Ho odločila za samostojno produkcijo in izdajanje glasbe. Meni namreč, da je to edini način, da ohrani lastno umetniško integriteto, a je zaradi tega njena prisotnost v spletnem svetu alternativne glasbe tudi nekoliko poniknila. V letih, ki so minila od njenega prvega albuma, je doživela marsikaj. Vedno je odprto govorila o izkušnji transspolne ženske v Afriki, v kratkem dokumentarnem filmu Angel-Ho: The Documentary, ki ga je leta 2021 režirala Allison Swank, pa je prvič izrecno spregovorila tudi o izkušnji s shizofrenijo. Pojasnila je, da jo sedaj obvladuje s pomočjo zdravil, toda tudi, da je dodatno obremenila njeno duševno stanje in da jo je bilo zaradi vedno prisotne spolne dismorfije izjemno težko sprejeti.

V pripisu k plošči na Bandcampu v razdelku, namenjenemu sodelujočemu osebju, piše, da je kot vedno vse pripravila Angel-Ho sama. Je torej ena tistih hiperproduktivnih in vsestransko nadarjenih umetnic, ki poskrbi za vse, od glasbe do videospotov in ekstravagantnih oblek ter lasulj, ki jih nosi v njih. V zadnjih štirih letih je izdala šest albumov in nešteto singlov. Veliko stvari, ki jih je ustvarila, je izjemno zanimivih in naprednih, a se v morju vsega, kaj šele njenih lastnih izdaj, ti dosežki zlahka izgubijo.

Angel-Ho se na albumu Stain pretaka po toboganu čustev, od jeze preko poželenja do ranljivosti. Toda vsako od njih izraža skozi nezlomljivo in samozavestno držo, ki se je ni mogoče dotakniti, v njej ni nobene mehkobe, zgolj moč. Opis albuma na Bandcamp profilu je, zlasti v primerjavi z njenimi drugimi albumi, izjemno kratek in jedrnat, pravi preprosto »evolucija«. Očitno je, da je ta album nekakšen preporod po težkem obdobju, album, na katerem je Angel-Ho sproščena, se zabava in ne razmišlja preveč. Pretirano interpretiranje vsake posamezne skladbe se ne zdi smiselno, ker komadi najbolje delujejo kot celota. Če ga tako tudi sprejmemo, je to izjemno doživetje, ki kot album teče brezhibno in zagotovo ni nekaj, kar bi lahko preprosto poslušali v ozadju, temveč se moramo glasbi popolnoma posvetiti, pravzaprav pa tudi zahteva vso našo pozornost.