Blaze of Perdition: Upharsin
Metal Blade Records, 2024
Morda je za glasbenega laika prijetnost izkušnje ob poslušanju glasbe najpomembnejši kriterij. Zelo verjetno se je prav zato razvil izraz comfort album, oznaka za glasbeni izdelek, ki poslušalcu nudi spokojnost in zavetje pred nepredvidljivostjo vsakdana. V nasprotju z blaginjo, ki jo ponujajo ti albumi, se mnogi podajo na precej tesnobnejšo pot. V želji po izkušnji, ki duši nudi katarzo, nekateri posežejo po temačnejših glasbenih izkušnjah. Takim namenjamo tudi tokratno Tolpo bumov, namenjam jo namreč poljski blasfemični zasedbi Blaze of Perdition.
Zasedba je v preteklem mesecu izdala najnovejšo mračno mojstrovino Upharsin. Bend je med navdušenci zrenja v neskončno brezno že dobro poznan, kajti prva izdaja je od zadnje oddaljena že več kot desetletje. Ne glede na to pa je bend tudi za to ploščo, v primerjavi s prejšnjo, pripravil nekaj presenečenj. Upharsin se v nasprotju s predhodnikom The Harrowing of Hearts otrese vplivov goth rockain čistih vokalnih vložkov, prav to pa bend postavi pred nekoliko drugačne izzive. Ker je nova plošča sestavljena izključno iz abrazivnih rifov in klavstrofobične atmosfere, se bend sooči z izzivom, kako na albumu predstaviti dovolj raznolikih idej, da izkušnja, ki le za las presega štirideset minut, ne bi postala monotona.
Podobno kot na prejšnjih albumih so tudi komadi na novi plošči prežeti z religioznimi motivi. Kljub temu Blaze of Perdition ne gre primerjati z rojaki, kot so Behemoth, ker se zasedba blasfemičnih tem loti veliko bolj prefinjeno. Blaze of Perdition nasprotovanja religiji ne predstavijo v obliki čaščenja kakšne temačne identitete, temveč kontroverzno tematiko naslovi z eksistenčno težo. Zasedba, ki je besedila v celoti napisala v maternem jeziku, tematiko odtujenosti Boga napade divje in iskreno, s hladnokrvnostjo drugega vala in vokalom, ki napadu poveljuje z izjemno karizmo.
Uvodni komad vzpostavi zelo melanholično vzdušje, toda to poslušalca le delno pripravi na prihajajočo grozoto. Skladba deluje klavstrofobično, zvok pa tekoče prehaja iz bolj melodičnih v intenzivnejše odseke. Kljub izrazito hladni atmosferi disonantni viški niso tako zadovoljivi, kot jih srečamo v kasnejših skladbah. Že v naslednjem komadu Blaze of Perdition iz rokava izvlečejo asa, skladbo Przez rany oziroma Skozi rane. Kmalu po disonantnem intru ponavljajoča se kitarska melodija in neizprosni vokal ustvarita zlovešče vzdušje, refren pa napetost le še poveča.
Album kljub temu ni preobremenjujoč, kot se zdi na prvi posluh. To postane očitno med četrto skladbo Architekt, ko se temačni kaos umiri, zasedba pa prvič zares ubere nekoliko počasnejši pristop. V komadu je več elementov, ki so presenetljivo drugačni in jih pravzaprav ne najdemo nikjer drugje na albumu, denimo grmeči, skoraj ritualistični tomi in miren atmosferski vložek.
Blaze of Perdition ohranjajo napetost skozi celoten album, vrh pa prihranijo za zadnjo skladbo. Napetost tekoče gradijo do končne kitarske solaže, ki se razvije zvezno in naravno. Morda je to nekoliko nenavaden konec plošče, pa vendar bend idejo lepo umesti v celotno zgradbo, kar skladbi vdihne noto edinstvenosti, album pa pusti v dobrem spominu. Ne smemo pozabiti še na produkcijo albuma. Od uvodne skladbe in vse do konca je struktura glasbe izredno masivna in večplastna, toda vsaki podrobnosti uspe kljub izjemni gostoti zablesteti in ohraniti močno prisotnost v miksu.
Bend se s potencialnim problemom monotonosti albuma spopade metodično in učinkovito. Ognjevito delo obogati z melodično barvitostjo in dinamičnim pisanjem, kar mu pomaga, da kot nekaj opaznega izstopi iz horde blackmetalskihzasedb. Bend mojstrsko prehaja iz težjih v bolj melodične rife, kar naredi izkušnjo izjemno razgibano in prepreči, da bi se poslušalec izgubil v temačni neskončnosti.
Ko se ozremo po diskografiji Blaze of Perdition, je očitno, da gre za zasedbo visokega kova. Čeprav se nikoli ni povsem povzpela na stopnico z velikimi imeni poljske metalske scene, je zagotovo na njej pustila vtis. Z novo ploščo se vrača h koreninam, in čeprav ni vključila nobenih posebno novih funkcij, je zvok na albumu Upharsin resnično nekaj hipnotičnega. Odlična produkcija in tesnobnost albuma poslušalca prisilita v vračanje k tej katarzični izkušnji.
Dodaj komentar
Komentiraj