V Tolpi bumov predstavljamo glasbo postojnske powerviolence zasedbe CarlxJohnson, album Hesoyam, ki je sredi aprila letos izšel pri založbi Rope or Guillotine, in japonski one-man grindcore projekt Dissipated z EP-jem Autism, ki je konec letošnjega aprila izšel v samozaložbi.

CarlxJohnson: Hesoyam (Rope or Guillotine, 2024)

Adelsberško podtalje oziroma postojnska podzemna scena je na alternativnih slovenskih tleh ena najplodovitejših v zadnjih letih. Dolgolasi fantje niso ostali pri statiranju jaslic v Postojnski jami, marveč so zasedli marsikateri klubski oder znotraj in onkraj meja države. Sredi Velikega otoka je vzniknil Kontejnr, ki zadnjih nekaj let velja za koncertni epicenter najbolj nemarnih in razvratnih špilov. Prav majhnost kište, kot ji ljubkovalno pravijo domačini, pričara tisto megalomansko doživetje, ki ga v Sloveniji težko doživimo kje drugje. Verjetno zgolj še na Pumpi, prav tako v Postojni. 

Razcvet postojnske scene ne bi bil tako plodovit, če se člani bendov v zasedbah ne bi ponavljali. V zadnjih petih letih ste morda slišali za bende Zabojnik, Peskovnik, FTD, Agregat, Nemarnini, Sedmnina, Heyrnarlaus, Green Crack in The Snot, osrednja tolpa, ki nas tokrat najbolj zanima, pa je CarlxJohnson. Od omenjenih bendov je Erik Sajevic oziroma Mini Sajo član kar petih skupin, večinoma v vlogi bobnarja, razen v Green Crack, kjer se je znašel kot vokalist. Kitarist Urban Kranjc – Smeče je brenkal v Zabojniku in Heyrnarlaus. Vokalist Mark Umek Simšič in basist Aidin Zahirović, ki se je zasedbi pridružil kasneje, pa sta skupaj igrala že v Peskovniku. CarlxJohnson so kot trio začeli glasbo ustvarjati leta 2020, leta 2022 pa so postali štiričlanska zasedba, ki danes predstavlja eno najbolj dejavnih powerviolence skupin pri nas.

Na Radiu Študent v zadnjem letu često omenjamo powerviolence renesanso. Pojavilo se je kar nekaj bendov omenjenega žanra, ki je, kot smo v Sloveniji vajeni, k nam prišel nekoliko z zamudo. Še pomnite leta 2018, ko so Agregat s svojo opičjado pankerjem spustili bombico hitrega močnega nasilja? Lahko bi rekli, da se je novi val slovenskega powerviolenca začel z njimi. Sledila sta benda Alberto Tomba in Trobec, potem pa je na sceno uletel Smedja in Smetke in nič ni bilo več isto. Smedja je za razliko od starošolske pank scene, ki se je izogibala razkritju identitet na socialnih omrežjih, bazo oboževalcev širil in pridobil prav z dostopnostjo na internetu in tako postal powerviolence prerok. Generacija Z ni dobila zgolj hitrejših formatov pridobivanja informacij preko zaslonov, dobila je tudi hitrejšo muziko. Slovensko powerviolence sceno poleg omenjenih bendov zastopajo še Gründ, TupaTupaTam, Propad in Ku-Ri-Boh!. CarlxJohnson so se prejšnji teden mudili na svoji prvi evropski turneji skupaj z bendoma Propad in Ku-Ri-Boh!, ki so jo v soboto zaključili v metelkovski Jalli Jalli na release partyju novega albuma Hesoyam.

Glasba CarlxJohnson je hitra, vključuje izmenjave hitrih in počasnih ritmov, dva različna vokala, grindcore rife, komadi pa v povprečju ne trajajo dlje od minute dvajset. Postojnčani so glasbeni projekt zasnovali na videoigri GTA San Andreas. Ime je bend prevzel po protagonistu Carlu »CJ-ju« Johnsonu, vsak komad pa ima svoj intro, ki je, kakopak, vzet iz videoigre. Naslovi komadov niso nič drugega kot cheat codes iz videoigre. Oba albuma, prvi, istoimenski iz leta 2020, in drugi, Hesoyam, sledita tej logiki. Ime albuma je koda, ki igralko v videoigri nalouda z močjo, zdravjem in zajetnim kupčkom denarja. Glasbeno se albuma ne razlikujeta veliko, vendarle pa lahko na novoizdani plati opazimo pridobljeno kilometrino in samozavest starejših, bolj izkušenih CarlxJohnsonov.

Album Hesoyam je sestavljen iz desetih komadov in traja približno šestnajst minut. Komadi si sledijo v skrbno izbranem zaporedju, variirajo med hitrimi in počasnimi začetki. Glasba tako izpade precej bolj razgibano, poslušalka pa pri tem nima občutka, da so si skladbe med seboj podobne. K pestrosti prispevajo tudi uvodniki, po katerih si lahko približno predstavljamo, o čem komad govori, toda o vsebini nismo povsem prepričani. Iz Markovega kričečega vokala in podivjane hitrosti namreč težko ujamemo celotna besedila. Komadi Speeditup, Onlyhommiesallowed in Turnuptheheat morda najbolj izstopajo zaradi glasbenih posebnosti, najsi gre za drugačen kitarski pristop, spretne in zanimive bobnarske prehode ali pa za dopolnitev Markovega vokala s kriki Smečeta, ki zveni kot lačen in pijan Homer Simpson.

Ekstremna glasba zasedbe CarlxJohnson lahko služi kot ogledalo ekstremnim časom, v katerih živimo. Videoigre v družbi veljajo kot pobeg iz realnosti in tako lahko tudi razumemo ustvarjanje benda CarlxJohnson. Cheat codse v naslovih komadov si interpretiramo kot instant rešitev, hitro zakrpan problem, toda prav glasba je tista, ki poslušalko najbolj pristno vrne v realnost. In je iz nje tudi odpelje.

Dissipated: Autism (samozaložba, 2024)

Avgusta leta 1945 je Amerika Japonski dostavila enega najvidnejših mejnikov v asortimaju totalnega razčlovečenja in razvrednotenja humanosti, perverzno poimenovanega Little Boy. Kljub navideznemu miru, ki prežema avro današnje podobe Hirošime, njeno podtalje radovedni raziskovalki obskurnih vzhodnoazijskih glasbenih žanrov razodene globine neizpete jeze in agresije, ki sta ventil našli v obliki grindcore powerviolence manifestacije pod imenom Dissipated.

Nemuzikalni izbruhi potlačene jeze niso tuji japonski podzemni sceni. Sleherni ljubiteljici mračnega azijskega podtalja so poznane danes že ponarodele kompozicije zasedb Sabbat, GISM, Death Side, Disclose in D-clone. Gre za kakovostne zasedbe, v katerih pa zunanja opazovalka včasih zaman išče pečat pristnosti. Zdi se namreč, da nekoliko neorgansko sledijo smernicam, začrtanim v zahodnjaških deathmetalskih in skandinavskih d-beat trendih.

Tu se izkristalizira morda ključna kakovost one-man benda Dissipated na novoizdanem EP-ju Autism. Glasbenik Teppei se ne ozira na sovrstnike na drugi strani poloble, ne zanimajo ga trendi v kompozicijah, niti ne posveča pretirane pozornosti zvočni sliki lastnih glasbenih izdelkov glede na sočasne izdaje na Zahodu. Po zvoku je morda še najbolj podoben omenjeni zasedbi D-clone. 

Brezmadežna iskrenost, absolutna agresivna pristnost in neokrnjena neposrednost v izdelavi zvočne podobe celotnega izdelka poskrbijo za enega najbolj in your face izdelkov svetovne grind powerviolence scene, ki trenutno blasti, pardon, blesti. Desetminutna zaušnica starošolskega grindcora ponudi devet komadov, med katerimi izstopajo Damnation, Rain Vomit in Precipice. Omenjene skladbe vsebujejo tiste prave žmohtne grindcore prvine: blast beate, kričeč vokal ter menjavo hitrega in počasnega tempa.

V poplavi tovrstnih zasedb, ki smo ji zadnjih nekaj let priča, se pri številnih včasih zdi, da v njihovi novi glasbi manjka nekaj povsem neoprijemljivega. Dissipated bi utegnil predstavljati manjkajoči člen scene. Vrzel namreč zapolni z zvrhano mero neposrednosti in tolikšne energičnosti, da smo ob koncu poslušanja desetminutnega EP-ja Autism utrujeni in hkrati željni odkrivanja neslutenih razsežnosti japonske podzemne scene. 

Med pisanjem te Tolpe bumov sta Desadovnjak kolega, Sara Šabjan in Julijan Lavrič, objavila prispevek o Slovenski powerviolence renesansi. Priporočamo v branje!