We Jazz, 2024

Hudomušni ustvarjalec, skladatelj in saksofonist Otis Sandsjö iz Švedske je nedavno ponudil tretji studijski dolgometražec, izredno svežo ploščo Y-Otis Tre. Album je izšel pri založbi We Jazz Records, helsinški založbi, ki deluje v navezavi z istoimenskim festivalom in že lep čas predstavlja sodobne jazzovske izdelke.

Velik poudarek na produkciji ploščo Y-Otis Tre uvršča prej v globalno kot pa v lokalno dogajanje. Izvirnost se na tej plošči namreč odvije predvsem na področju tekstur, aranžmajev in forme kompozicij kot pa v improvizacijskem vokabularju ustvarjalca, čeprav lahko mestoma slišimo tudi drobce tega. V vsakem primeru je plošča bližje zvoku losangeleških fusion ustvarjalcev, kot so Thundercat, Louis Cole ali pa nizozemski Jameszoo, navsezadnje pa tudi Rok Zalokar s tistimi projekti, ki so nekoliko bolj naklonjeni elektronski glasbi. Glasba s plošče Y-Otis Tre torej zelo diši po modusu operandi založbe Brainfeeder.

Otisa znotraj širokega polja jazza od evropske prostoimprovizirane muzike ali pa tradicionalne nordijske jazzovske linije, začrtane z opusom, ki ga je regiji zapustil Jan Johansson, loči predvsem kompozicijska forma. Pri prvi je ta praviloma odsotna, pri drugi pa relativno standardizirana in v osnovi služi kot okvir za improvizacijo inštrumentalistov, ki se, kot rečeno, na plošči Y-Otis Tre znajde bolj v vlogi akutnih ornamentov kot pa v vlogi osrednjega gonila.

Druga pomembna razlikovalna lastnost je popolna odsotnost swinga, namesto katerega lahko slišimo počasnejše ritme s poudarki na prvo in tretjo dobo, ki so pogosto razdrobljeni med različne perkusivne elemente ob odsotnosti akustične baterije. To lahko razumemo tudi kot artefakt, posrkan iz hiphopa, glasbe, v kateri je stalen pulz vodilo in temelj kompozicije. 

Dobršen del plošče zaznamuje tudi raba sintetizatorjev zvoka, ki vleče vzporednico med ustvarjanjem Jameszooja do te mere, da bi ustvarjalca lahko označili za kreativna brata. Morda je v tem še najbolj izrazit komad sol 94, predvsem če ga postavimo ob bok Jameszoojevemu komadu Lose. S skladbo sol 94 se Otis vsaj nekoliko pokloni omenjenemu glasbeniku, in sicer s podobnimi harmonskimi elementi in nabreklimi sintetizatorji. Nedvomno pa je skupna točka tudi basist in skladatelj Petter Eldh, ki je Otisu ploščo pomagal producirati, bil pa je tudi del Jameszoojeve zasedbe, ki je kompozicije izvajala v živo.

Kljub dozdevni velikosti je ta skupna točka pravzaprav dokaz o dejanski relativni majhnosti evropske profesionalne scene in njenih akterjev. S tem se ustvarja perspektiva, da se je obseg tega, kaj zajema določena scena, premaknil iz okvirov mesta ali države na kontinentalno raven. Četudi je v posameznem mestu omejena količina prizorišč in poslušalcev, ki jih taka muzika privlači, naslednji žepek zanimanja čaka v najbližjem urbanem središču. 

Kljub podobnosti lahko v glasbi Otisa zaznamo več kompozicijske širine, ki se kaže predvsem v obvladanju inštrumenta. Jameszoo je navsezadnje v prvi vrsti producent, ki sicer blesti v ustvarjanju raznovrstnih tekstur, toda manjka mu določena živahnost, ki jo v svojo glasbo z dejanskim igranjem vnaša Otis. Pri Otisu se prav tako zdi, da je produkcijski eksperiment vedno utemeljen oziroma usmerjen k določenemu učinku, njegova raba pa uravnoteženo dozirana. Tako lahko zaključimo, da je plošča Y-Otis Tre prvovrsten izdelek, ki zeitgeist enega sodobnih odvodov jazza popolnoma povzame in predstavi z dovršeno in premišljeno teksturalno eksplozivnostjo.