Družina SBO, 2024

Piše se leto 2024. Drugega glasbenega otroka je povila zasedba Smrt boga in otrok, ena pronicljivejših trap skupin ljubljanske kotline in pravzaprav celotnega slovenskega prostora. Predalček trap je sicer za njihovo ustvarjanje že lep čas preozek, njihov stil namreč krepko prehiteva snovanje novih žanrskih oznak. Sicer v svojem ustvarjanju že od začetka pričajo z neke unikatne perspektive ljubljanske mladine, ki poleg pogumnega nastopa v vsej svoji zajebanosti spretno sobiva z mehkejšo, bolj melanholično platjo, premalo slišano v podobnih glasbenih poljih pri nas. 

Toda zares podobnih SBO, če ne štejemo njihovih navdihnjenih sledilcev, v našem prostoru kratko malo ni. Enačiti jih s kategorijo Matter, čeprav je nekoliko sorodna, bi bilo žanrsko in idejno krivično, trpati jih v isti koš z mlajšimi trap skupinami, kot je LSDS, pa po kvaliteti in zrelosti nesorazmerno. 

Slišali smo slovenski trap val in razprtije glede njegove alternativnosti, slišali smo tudi naslednji dve generaciji navdušencev, ki se v skupinah zbirajo pri tistem članu, ki je za ekipo kupil autotune. Nadalje smo slišali mnoge poskuse premalo natreniranega petja na autotune v popolnoma dobrih trap komadih, kot da smo pristali na novi vrsti karaok. Nismo pa slišali dovolj rahločutnih, dobro odpetih melodičnih hookov, ki bi siceršnji zajebanosti tovrstne muzike dodali kontrastnost in s tem dodobra pojačali potencial obeh platí izraznosti – jebene in subtilnejše –, in to hkrati naredili z dovoljšnjim občutkom, da napetost zraste v celotni skladbi. 

In prav to je glavni napredek na novi plošči Nemoč. Zasedba SBO že z imenom nakazuje usmerjenost k melanholični, nežnejši plati glasbenega izraza. Usmeriti se v subtilnejši izraz v tem primeru ne pomeni le obrniti gumba za moč skoraj do nule in sprovesti šibke glasbe brez jasnega koncepta. Takšen pristop smo lahko po internetih veliko slišali denimo ob prvem navdušenju nad cloud rapom, ki je bil sicer del raziskovanja natančno te ideje. Usmeriti se v subtilnejši izraz v primeru SBO pomeni vpeljavo nove vrste napetosti z razumevanjem, da bo ta napetost, če jo izpeljejo bolj subtilno, pravzaprav imela na celotni glasbeni izraz precej večji učinek, kot če bi pri ustvarjanju glasbe uporabljali le zvoke in pristope, ki so močni na prvo žogo. Da se je vse to lahko tako jasno realiziralo, je bilo potrebno precej introspekcije, kilometrine in posledično glasbene zrelosti.

Člana SBO sta v intervjuju v oddaji 100 decibelov ob izidu plošče dejala, da je zasedba v osrčje idejnega fokusa postavila članico Juco Bonaco. Naslovna slika profila SBO na Bandcampu kaže super kul fotko Juce v rdečem Ferrariju, glasbeniki pa so ozračje v podobni smeri vizualno pojasnili v videospotu za skladbo Shinigami, prvi komad s plošče. Juca na albumu tudi zvočno prednjači z v umirjenem zanosu odrapanimi kiticami in hooki. Dodaten melanholičen žmoht s pridihom balkanskosti izvede Filadendron s prelepo odpetimi autotune refreni in mastnim tokom rap izsekov, kot denimo v hitiču Kolje noč.

Med najbolj mastne komade, ki jih tudi najlažje umestijo v trap estetiko, poleg Kolje noč sodita še Babilon in Luna v škorpijonu, pri vseh treh pa zajebanost spretno uravnovesijo zapomnljivi, mehko odpeti refreni. Pri komadu Immacolata v prav takem zanosu zasije glas Sheby, ki jo v drugi ponovitvi podpre še Juca. Za certified banger na plesišču zlahka označimo komad Antifrend, precej poreden in zapomnljiv refren v značilnem SBO stilu pa ponudi še skladba Porno. Na naše presenečenje kljub zgoraj naštetim biserom v glavi vendarle najbolj ostanejo skladbe Shinigami, Katatonia in Sonce. Prav zaradi dobro izpeljane melanholične estetike do izraza pridejo precej globoka besedila, ki zadevajo obtičanja v after stanju in naveličanosti od površinskih odnosov. 

Tako kot celoten besedni del albuma tudi podlage s pravo mero porednosti in fuzije z vzdušjem Balkana dobro prenašajo močno melanholičen čustveni naboj. Glavni krivec je producent in mojster podlag Papi Promaja, ki predvsem z značilnimi minimalističnimi dodatki sintov poveže besedo, čustva in zdajšnji trenutek. Poleg občutne dozorelosti vseh vpletenih ustvarjalcev je nebesedni del glasbe tisti, ki to ploščo razloči od šibkejših poskusov združitve swaga in ranljivosti v jasno, zrelo in odločno celoto. 

SBO na plošči Nemoč pripovedujejo zgodbo sodobne generacije meščanske mladine, ki ne pali več samo na ideje, ki se umetno naredijo velike. Namesto tega moč iščejo v intimi in človeški nepopolnosti ter prevzemajo kritično stališče do nereflektirane zajebanosti, neoliberalizma in tegob odraščanja v mestu, kot je naše.