Top Dawg Entertainment/Interscope Records, 2024

Razmišljati o (nekdanjem) raperskem imperiju, ki ga je ustvaril lokalni mafijec Top Dawg s svojim Top Dawg Entertainmentom leta 2024 je mukotrpno in večplastno delo. Če iz kadra izpustimo soul in r&b del založbe in se osredotočimo na raperje, hitro ugotovimo, da ima Top Dawg očitne težave z lovljenjem kvalitete, ki so jo njegovi raperji v preteklosti narekovali v raperskem svetu. Kendrick Lamar je zapustil barko in ustvaril lastno založbo, Jay Rock in Ab-Soul trpita v raperskem svetu, ker kvaliteto postavljata pred kvantiteto in ne sledita prehitremu tempu mlajše raperske falange z nenehnim izdajanjem projektov. Isaiah Rashad je bolj kot s svojo glasbo internet dvignil na noge zaradi sodelovanja pri posnetkih gejevske pornografije, medtem ko mladinska sekcija Ray Vaughn, Reason in Doechii niti približno ne prinaša vznemirjenja začetne četverice in Rashada. No, iz enačbe namerno izpuščam ScHoolboy Q-ja, pronicljivega in samosvojega raperja, ki je po raperskih klasikah Oxymoron in Blank Face pred petimi leti, po izidu neposrečenega albuma Crash Talk, praktično izginil z obličja raperskega sveta in se sedaj triumfalno vrnil z neverjetnim albumom Blue Lips.

ScHoolboy Q je nekdanji losangeleški tolpaš iz vrst ločine slovitih Cripsov, zaradi vojaške službe staršev rojen v Nemčiji. Njegov ulični pedigre je predstavljen na vseh dosedanjih petih albumih, tokrat pa ga kot praktično vse ostale tematike postavlja na stranski tir, na albumu namreč obdela skorajda nepreštevno število tematik, nekatere zgolj ošvrkne, toda o njih pove dovolj, druge pa oddela v daljših pasusih, celih kiticah ali celo v kompletnih kompozicijah. Blue Lips je namreč ustvarjen izjemno premišljeno z nenehnimi spremembami beatov in tudi tematik, ki so si včasih celo diametralno nasprotujoče. Pravzaprav gre estetsko za nekakšen premik proti hiphopu devetdesetih let, ko je bilo veliko bolj bistveno ustvariti kompleksen album kot pa plejado singlov. Skozi skoraj uro dolg album tako iz navidezno povsem nekohezivnih delov ustvari povsem koheziven album, ki starejše zadovolji s tem, da kreira albumsko celoto, hkrati pa lahko s spremembami tematik, beatov in toka besed premišljeno nagovarja tudi mlade, saj je skoraj vsaka kitica lahko povsem nova kompozicija. Z nenehnimi izmenjavami beatov, ki so jih večinoma zakuhali mnogi producenti znotraj posamezne skladbe, nakazuje vso tehnično mojstrstvo, s katero lucidno in učinkovito menja stile, strukture, flowe in tematike.

Petletno čakanje je obrodilo sadove in na sceno vrnilo unikatnega raperja, čigar stila praktično ne more ali ne zna skopirati nihče. Q je neverjetno ustvarjalen, samozavesten, osredotočen in kreativen, hkrati pa ekstremno avanturističen, izviren, kar je za mainstream hiphop v zadnjih letih praktično nemogoče. Album nas vodi skozi introspektivno in temačno stran, toda obenem iz popolne depresije privihrajo vrhunski humoristični priboljški in povsem vedre vsebine. Podobno kot življenje, ki je polno različnih barv in razpoloženj, se ScHoolboy spretno izogiba repliciranju samega sebe, nas vodi v globino svojega življenja in misli, predaja tegobe, po drugi strani pa z nami deli trenutke družinske radosti in iz refleksije odrasle osebe podaja tudi življenjske nauke. Je naš vodnik, ki že z uvodno psihedelično podlago v naslednjih nekaj skladbah postavi močne temelje nadaljnjemu poteku albuma. Na njem se tako pokloni svojemu kolegu Macu Millerju in nam zraven podeli še nasvet oziroma misel, da si ne želi, da bi se še komu zgodilo kaj podobnega. V svoji avtentičnosti z vrhunskim napletanjem besed in besednih iger podaja tako ulične, gangsterske kot tudi resne vsebine, poudari ljubezen do matere, a nas hkrati opomni, kako je živeti v enostarševski družini, se hkrati bojuje z demoni, travmami, paranojo in bolečino ter uživa v trenutkih družinskega življenja. Navsezadnje se v isti skladbi sprehodi od tega, kako je ušel smrti, do zabavnih stvari in razmisleka o tem, kako je živeti družinsko življenje, biti slaven, imeti denar, a se vseeno soočati s pastmi vsakdanjega življenja. Vmes obračuna še s policijo, skadi morje smotk, ošvrkne svoje stare prijatelje, tragedijo spremeni v pozitivno sporočilo, nas sooči z nečednostmi razvpitega in nevarnega getovskega življenja, igranjem golfa, vzgajanjem dveh otrok, nas opomni na strahovita streljanja v šolah, odraščanje brez očeta, ki kulminira v zgodnjo ulično preprodajanje substanc, in tako dalje.

Njegovo unikatno avanturističnost, v kateri si za razliko od velike večine raperjev drzne ubrati svojo, za mainstream povečini nesprejemljivo pot in se ne zadovolji z zanimivo vrstico ali dvema v vsakem komadu, marveč stavi na celovitost povedanega, pa zaznavamo tudi pri raznovrstnih podlagah. Te se napajajo iz povsem različnih ozadij. Nekatere slonijo na dokaj klasičnih zankastih soul vzorcih, druge na zatripanih, psihedeličnih progresivnih vzorcih, tretje se napajajo na hladnih in mračnih sintetizatorjih, četrte odpirajo vrata skorajda že pozabljenemu trapu in nasičenim hi-hatom, pete se nagibajo k drum & bassu, uvodna vokalna kompozicija z Rico Nasty pa prinaša okruške alternativnega rocka. Najbolj zanimivo je, da se večina beatov velikokrat nekako izlije v skupno celoto, čeravno se skoraj vedno začne povsem drugače kot se konča, saj se tako kot ScHoolboy rapersko tudi beati spreminjajo skorajda čez vsako kitico ali celo znotraj njih samih, kjer od ugasnjenih bobnov pridemo do bohotenja različnih sint vložkov in udarnih bobnov. Za podlage je sicer skrbelo ogromno producentov, na čelu s hišnima Top Dawg producentoma TaeBeastom in J. LBS-om, toda vloge odličnih Woola, Luciana, pa tudi Fuja in Santosa ne gre izničiti. Na albumu se seveda znajde tudi Schoolboyev omiljeni producent The Alchemist in še kup drugih manj znanih produkcijskih imen, ki so skrbeli za posamezne dele skladb, pri čemer je izjemno zanimivo, da niti ene produkcije niso ustvarile manj kot tri osebe, hkrati pa se njihovi kontrasti vedno spojijo v smiselno in dobro dodelano celoto.

Ambiciozen novi album je utišal vse kritike, ki smo menili, da je s Crash Talkom ScHoolboy Q že prešel svoje najplodnejše obdobje. Vrhunski premislek in sijajna eksekucija združujeta različne raperske svetove v nek njegov svet, v katerem nas lahko očara z uličnim znanjem, humorjem, detajli, besednimi igrami in slikovitostjo povedanega. Ob tem albumu presežkov bi vsekakor potrebovali vsaj še dokumentarni film o njegovem nastajanju, združevanju nezdružljivih stvari in predvsem o tem, kako nekomu uspe narediti album za največje raperske puriste, mainstream publiko in iskalce vedno novih trendov, kako združiti maničnost z veseljem in depresijo z dobronamernimi nasveti.

Blue Lips je močno zbalansiran album različnih občutij, ki je perfekcionistično in s premislekom zapakiran v avtenično in celovito ploščo, v osnovi sestavljeno kot album in ne kot skupek posameznih pesmi. Temu glavni protagonist dodaja kreativnost, vpeto v nekonceptualistično, toda prefrigano ustvarjeno atmosfero, ki poslušalca prevzame skozi kompleten, skoraj uro dolg album, kar je v teh časih, vsaj v svetu vse bolj generičnega hiphopa, skorajda nemogoče. Resnično albumski pogled na ustvarjanje bo verjetno rezultiral v veliko zmagoslavje pri poslušalcih in kritikih, vsekakor pa gre za presežek, ki je ScHoolboy Q-ja vrnil na piedestal mainstream raperjev in to brez nekih vidnih gostov, značilnih za večino njegove konkurence. Na dokaj mračni atmosferi sloneč album z odlično selekcijo podlag je unikum raperskega prostora in zaenkrat najboljši raperski album leta. Gre za umetniško delo osmišljenih, slikovito scenaristično dodelanih detajlov, ki predaja raznovrstne občutke, ne prinaša skladb, zaradi katerih bi mrzlično iskali tipko »skip« in razen Freddieja Gibbsa in potencialno Ab-Soula ne prinaša nobenih gostujočih velikanov raperskega sveta, temveč sloni na besedni bravuri glavnega izvajalca. Gre za resnično ambiciozen in vznemirljiv album eksistencialistične odrasle zaskrbljenosti, otroške porogljivosti in zajebancije ter gangsterske ignorance, s katerim ScHoolboy dokazuje, da imaš lahko ogromno, a te bodo nevšečnosti vseeno našle, in po drugi strani, da lahko počneš slabe stvari, a se te na koncu spominjajo po dobrih. Drzen album, ki je najverjetneje celo vrhunec glasbenikove dosedanje kariere in ob katerem si želimo, da na naslednjega ne bomo čakali nadaljnjih pet let.