YNGFirefly: Flyšter
КАФАНА/rx:tx, 2024
Na skoraj vsaki še tako majhni lokalni alternativni sceni obstaja vsaj en glasbenik, lik, ki je na videz vseprisoten in vsestranski. V njegovi glasbi vedno izstopa njegova osebnost, ki jo dojemamo kot poosebitev celotne generacije. Ne glede na to, kako opustošen je njegov kulturni prostor, že njegova iskrenost vzpostavi dovolj močno specifiko, da ga poslušalci razločijo v juhi brezoblične glasbe, kot vrtnar sadiko med koprivami. Da pa vsekakor tokrat ne gre za butalsko »mlada sol – pa že sedaj tako ostra«, danes dokazujemo, da je Urban Senekovič, YNGFirefly, kot po čudežu čisto prava stvar.
Preglejmo dokazno gradivo: .travnik, Oygn, solistični projekti in sodelovanja. Že leta 2017 je bil zvest gost na Mitovem albumu Bratstvo in Estradstvo, in ko takole čez palec seštejemo med letoma 2018 in 2023 vsaj devet dolgometražnih projektov, ki jih je ustvaril ali soustvaril, lahko njegovemu najnovejšemu albumu Flyšter damo okroglo številko deset. Da kvantitativni oceni dodamo še kvalitativno, le preletimo recenzije njegovih ostalih projektov in prejšnjih albumov ter povzemimo vse pohvale, da orišemo njegovo delovanje. YNGFirefly je zanetil preporod štajerske hiphop scene. Z drznimi, medžanrskimi inštrumentali in čuječnim, napol neposrednim napol poetičnim tekstopisjem in rapanjem uspel sestaviti ne le prepoznavne albume, temveč tudi glasbene skupine, ki so se lahko po dosegu in kvaliteti primerjale z odmevnimi imeni, kot so Matter, Mrigo & Ghet, CPTLJ, Drill, Vazz. YNGFirefly je novi kul val rapa sicer ujel pozno, toda zato ni zvenel nič manj sveže. Velik razlog, zakaj so koncerti zasedbe .travnik vedno pokali, so bili njegovi trdi beat switchi in vestno rapanje tudi tistih kitic, ki na posnetkih niso njegove. Dodajmo še, da je na enem nedavnih koncertov na odru preživel kar štiri ure kot raper in tudi didžej.
Sodelovalna plošča Ignorant je vsebovala kar nekaj trših basovskih plesnih obratov, na Flyštru pa so podlage subtilnejše. Album se nemudoma odpre z dvema prepričljivima, toda dokaj ameriškima spevnima beatoma. Tako komad Dva čika kot Umazan sneg pokažeta dobro mero samozavedanja, drugi se pa še posebej izkaže s kar nekaj spretnimi verzi, ki se zelo dostojno sprenevedajo oziroma bluzijo, toda ne na nadležno prefrigan način kakšnega ljubljanskega raperja. Komad Flajšter nadaljuje z osebno tematiko. Še kar neposredni verzi o materi bi lahko bili tudi bolj cankarjanski, pa na srečo niso preveč nerodni, le da z jamrajočim prizvokom verza »objem na dan odžene zdravnika stran« posnemajo kakšnega tujega raperja nivoja J Colea. Nekaj nasploh neizstopajočih komadov, ki se vsi gibajo v afterkanye softboi slogu, prav tako vsebujejo kar nekaj brihtnih verzov, ob katerih se kljub simpatični lokalni zaznamovanosti sprašujemo, ali ni tega že kdo rekel. Ko kaj prevedemo in posurfamo po medmrežju, začuda ugotovimo, da je Firefly dokaj izviren. Zato lahko brez dvoma pohvalimo enostaven, a efektiven verz »nehaj gledat v nebo, nič ne bo padlo dol«. Tega sicer najdemo prav na repu albuma, ki zahteva še dodatno obravnavo.
Kajn nardi Luv – verjetno načrtno trikrat napisano narobe – je komad o tem, kaj nardi modelu ljubezen. Zelo ljubljansko noto na mariborskem albumu dobi komad že od gostujočega neznanca dejmiime, pravoverci pa tu le dočakamo Mitota s poznavalsko besedo dneva: pokveka. Na prvi posluh zelo zahtevna inštrumentalna osnova nam počasi priraste k srcu. Toda najbolj srčen komad je brez dvoma Tako chain nosim te spomine s prepoznavno bas linijo in daleč najbolj resno in iskreno tematiko smrti. Obenem se uspešno izogni nenujni neposrednosti. Če podamo primerjavo in rečemo, da je v svoji tenkočutni spevnosti globalno gledano vsaj malo podoben zgodnjemu Franku Oceanu, regionalno pa poznemu Dachu, potem slišimo, da nima banalnih verzov, kot je denimo »cause you see me like a UFO, that's like … never« ali pa »to je metafora«, ker Senekovič na Flyštru ne podcenjuje občinstva oziroma ne poskuša preveč zbluzit. To je sicer hvala, ki pa ima v sebi tudi nekaj graje, lahko jo namreč dojamemo tudi kot pomanjkanje drznosti – slabih verzov ni, redki pa so v kakršnem koli pogledu avantgardno briljantni.
Flyšter torej pokaže veliko konsistence in z njo tudi nekakšno zrelost in izgorelost. Po dosedanjih izidih neredni poslušalci nismo ravno pričakovali ležerke. Pokazati rahločutnejšo plat je težavno – če ga parafraziramo: poskuša biti flyšter, pa ne zna. Nujno moramo podati še slogovno opazko, da se zdijo sproščeni chillwave boom bap in R'n'B jazzy izpovedni albumi že več let nekoliko zapozneli. Po drugi strani pa vsaj niso 808 trap. Morda se zdi nepravično, da po vseh svetlih točkah, ki smo jih izpostavili in ki jim na sceni zares ni para, album nekoliko okrcamo. Toda težko se otresemo občutka, da to ni tista kvintesenčna YNGFirefly plata, ki bi lahko bila. Ne da YNGFireflyju manjka kakšna veščina, morda le dovolj zanimive tematike za dolgometražni projekt. Primerjati ga moramo z najboljšimi in reči, da Flyšter ni drzen preporod ob vstopu v novo življenjsko obdobje, kot je bil recimo Haos, in morda niti noče biti. Razumemo. Agorafobija, deveta skladba na albumu. In vse od tega komada do konca albuma si bomo še velikokrat zavrteli in se hkrati spraševali, ali bi izpod njegovih prstov in ustnic vseeno lahko dobili kaj bolj udarnega.
Dodaj komentar
Komentiraj