Neke noči, pred davnimi časi, je predsokratik Tales iz Mileta, ki je v anale zgodovine zapisan celo kot prvi filozof, zazrt v zvezde premleval kar se da pomembne misli. Ko je takole prav po filozofsko zamišljen postopal, je spregledal jarek in se po dolgem in počez vanj zelo človeško prevrnil. Medtem ko je Tales ležeč na hrbtu v tem jarku preklinjal svojo zlo usodo, pa je mimo prišla neka ženička in se mu posmehnila, češ: »Tales, kako si predstavljaš, da boš odkril najgloblje skrivnosti vesolja, ko pa ne vidiš še plitkega jarka, ki ti je na poti!«

Da je v slepem pehanju za resnico, kot Tales iz Mileta, zanemaril vse stvarno, pa ni mogoče očitati Matjažu Zorcu in njegovi zbirki poem Fukscene, ki je izšla lani pri založbi KUD Pólice Dubove. Zbirka, kot priča že naslov, namreč picajzlasto proučuje fuk v vseh njegovih pojavnostih in skozenj prihaja do razodetij in resnic, daleč onkraj zgolj telesnega. Če se za trenutek vrnemo k uvodni anekdoti, bi tako lahko dejali, da je Matjaž Zorec z vsem svojim filozofskim čudenjem poiskal najbolj nespodobno umazan, vulgaren, perverzen jarek fuka, se vanj globoko ugnezdil in se zazrl v nebo. A iz tega jarka mesenega užitna na nebu ni uzrl le zvezd, temveč se mu je na tem nebesnem svodu razprostrla tudi še vroča, nedavno izbrizgana sperma in izrisala neskončne prostranosti mlečne ceste. Ravno takšen trden in pulzirajoč oprijem stvarnosti Zorcu v Fukscenah omogoča vpogled najgloblje resnice našega izkustva.

Fukscene, tako kot vsak dober fuk, začne predigra, sledi pa ji pet scen ali pojavnosti fuka. Prva izmed scen, naslovljena Kaj mi delaš, ima formo nekakšne Visoke pesmi na spidu, kot se primerno izrazi dr. Anže Okorn v spremni besedi. Tako smo priča tridesetim stranem asociativnega toka brez kakršnih koli zadržkov in z neizmerno pohoto, ki opisuje telo od glave pa do nohtkov na mezinčkih nog s slastjo neprestanega vrhunca. Hiperseksualni in grafični opisi se prelivajo iz stavka v stavek kot telesni sokovi med fukom in povedi se žmohtno vlečejo s strani na stran in dalje čez celotno zbirko ter obrise ostalih fuk scen. Preostale scene so podrobni opisi bolj ali manj priložnostnega fuka, za piko na i pa smo lahko priče mladostniškemu drku.

Čeprav se morda na prvi pogled zdi tako, Fukscene niso vulgaren tekst. Ali bolje rečeno, so svoji vulgarnosti navkljub literaren tekst. Ali še bolje, tekst je ravno zaradi svoje vulgarnosti sposoben dosegati najvišje višine literarnosti in božanskosti. Zorec v svoji obravnavi fuka, tega mesenega, nizkotnega, sramotnega in bistveno telesnega užitka ničesar ne skriva, se ničesar ogiba ter s tem zajame ravno totaliteto te izkušnje, kar pokaže, da fuk ni zgolj živalsko ali zverinsko početje, temveč ena izmed fundamentalnih človeškosti. Ta inherentna človeška šibkost, ki je od nas in našega duha neločljiva, nas sili v greh, in kot vemo, smo pred Bogom vsi enaki, zlasti v grehu. »Najbolj znotraj sebe najdeš tisto najobčejše,« zapiše Zorec in fuk je kot tak čista artikulacija notranje sle, artikulacija, ki pa je venomer nezadostna in nikoli ni dokončno potešena, je neskončno padanje duha v meso. Tako zapiše, citiramo: »In spet, obenem ne zmoreva nikoli dovolj hitro se ji skurčit v pičko, neskončno dofukavat kot sanjsko lavfat na enem in istem mestu, kjer ni več važno, kdo te lovi, zakaj bežiš, kam bi rad etc., edina resničnost ostane sam goli akt, gesta, znak v svojem ponavljanju brez konca, ravno zaradi tega takšna neizrekljiva groza, tako je vsakršno, naj bo še tako usklajeno in super in orgazmično in ne vem kaj še, ciljanje pičke zmerom sfaljen in storjen spodrsljaj, nikdar ne zadanem, /…/ vedno useka mimo.«

Neskončna repeticija padanja duha v telo, izničenje zavesti v kvazismrtnem krču orgazma, kjer ni duha, temveč je zgolj telo, ta zdrs v singularnost, ta eksistencialna groza, na katero smo obsojeni, pa ima tudi lepo plat. To seveda ni odrešitev – te ni in je ne bo. Je pa ta tortura nepotešljive želje zdrs v singularnost v dvoje. Nasproti sebe imaš drugega, ki te zrcali, in skozi ta stik se ustvarja pogoj za ljubezen. Brez ljubezni pa smo brneči bron – ravno ta živalskost nas dela najbolj človeške, zaradi nje lahko ljubimo. Ta čista jalovost padanja v sram in greh in izgubo razsodnosti brez navideznega smotra je gon po smrti, gon v smrt in vsem nam inherentna in nas najintimneje ter najbolj razgaljeno združuje. Citiramo: »koliko lahko sploh ljubiš brez pripravljenosti, nuje umreti /…/, a ljubezen je stvar življenja, ne smrti, ljubezen tudi in predvsem tu, v najgrozljivejših rečeh, triumfira nad vsem ostalim …« Konec citata. Ta absolutna dialektična ljubezen, ki se skozi stik z drugim loči od same sebe, ravno v kvazismrti najde razlog in povod za ljubezen. Tako za Zorca točka orgazma, ki je stvar mesa in kjer morda res ni duha ter posledično ljubezen ne more obstajati, predstavlja ničto točko, kjer se vzajemno srečata dva izničena, drug v drugem, točka stičišča, ki pa je nujen predpogoj, da lahko vzcveti prava ljubezen. Tako zapiše: »seksualno pehanje nikamor, [je] tako nepogrešljivo za ljubezen ter istočasno in istovetno slejkoprej bistveno odveč, /…/ saj se skozinskoz kaže kot povsem aprogresivno ponavljanje, ponavljanje brez smotra, ki vedno od enega in istega nestalnega začetka repetira svoj na mestu cepetajoči hod …« Fuk kot vnebohod skozi in čez nič z ničem.

Vse to ritmično fukanje iz pekla v nebesa, iz niča v absolut, iz želje v zadoščenje, ki je nepopolno, in gor in dol, predvsem pa fukanje v glavo, ritmično lepo teče. Zorec tako kot v svoji redaktorski oddaji na Radiu Študent, Literarni incest, mojstrsko tvori protislovja in ustvarja, pretvarja in povezuje drugače nepovezane besede. Toda gost slog z močnimi podobami, neprestanim zaporedjem polnopomenskih besed in dalje s podredji in priredji, ki jim ni ne kraja ne konca, je fukanje na hard. Morda malenkost preveč na hard, saj ritem ne popušča na nobeni točki. Morda je to edino primerno za vsebino tega neprestanega rajcanja in edganja med ničem in absolutom, kajti tudi pred zavestjo je odrešitev le bežna in se na koncu izkaže za nezadostno. A tako kot pri takšnem ritmu fuka se tudi pri takšnem ritmu branja človek utrudi in zrajcanost pade – vsem pa je znano, kako uničujoče za fuk je, ko izgineta ekstaza in spozaba trenutka in se še predobro zavemo samega sebe.

Tako grejo Fukscene na trenutke po grlu rahlo na suho, spet drugič in drugje pa tekst teče kot dobro podmazan fuk, in pravzaprav je odvisno od bralca ali bralke – Fukscene vedno zahtevajo kar največ, to je – vse, brezkompromisno. In tako kot dobremu žganju se je Fukscenam treba posvetiti celostno in človek se hitro zadovolji. A po drugi strani, tako kot dobro žganje, vsakomur privoščim Fukscene v domačo kolekcijo, da se jim lahko za zdravi duh in zdravo telo predajamo redno.

Slika: Naslovnica knjige, oblikovala Dragana Nikolić