In še to – najbrž sem dober človek, zato s prijateljstvi nisem reven, čeprav so me silno privlačile Arieline breskvaste prsi –, je citat iz letošnjega romana Čas lepih žensk, ki ga je pri Beletrini izdal Jurij Hudolín. Če vas od samega cringea zvije v želodcu, si ta občutek predstavljajte ob branju dobrih dvesto strani dolge knjige.

Za začetek poudarimo, da se v dotičnem romanu fikcija prepleta z avtobiografskimi dejstvi iz Hudolinovega življenja. V avgustovskem intervjuju s pisateljem, objavljenem na spletni strani airBeletrina, ta namreč pravi: »Imena so vsa po vrsti izmišljena, vendar so me vzgibi pri oblikovanju likov pogosto spominjali na realno osebo.« Ta citat je nekoliko nenavaden, saj ob branju romana opazimo, da so ženske popolnoma brez osebnosti in jih definirajo le njihove fizične lastnosti.

V začetnih poglavjih se spoznamo s protagonistom romana, skoraj petdesetletnim Oskarjem Arackim, ki živi med Istro in Ljubljano in se preživlja z oddajanjem treh nepremičnin, s prevajanjem in pisanjem, pa tudi z lobiranjem za razne politične stranke. Kljub slednjemu pa se opiše kot anarhist. Morda ta pojem navede bolj cinično, saj tudi avtor v prej navedenem intervjuju zase pravi enako, a predvsem zato, ker je politično neopredeljen. Morda pa gre za kakšno novo kapitalistično obliko anarhizma.

Da se ne zataknemo pri Oskarju, osvetlimo še nekaj »njegovih žensk«, kot jih sam poimenuje. Ja, za bruhat. Najprej je tu Minu, ki je očitno dobra za pofukat, a ko pride do kakršnegakoli pogovora, Oskar vzroji ob najmanjšem nestrinjanju. Tu so še njegova bivša sošolka Vlasta, ki je imela že pri sedemnajstih ljubimce stare več kot štirideset let, zaradi česar naj bi bila bolj odrasla, pa Ariela, študentka z breskvastimi prsmi, Marija, karikatura glasne in vzhičene Italijanke, ki tjavdan ponavlja besedi bellissimo in che bello. Ena redkih žensk, za katero dejansko izvemo, s čim se ukvarja, je sodnica Veronika Levičnik, ki, glej ga zlomka, voli Levico in se ji proti koncu knjige ime nenadoma spremeni v Vesna. Izpostaviti pa gre še Romino, žensko, ki »joka zaradi družbenih krivic, nikoli zaradi intime«. Relatable.

Teh do obisti objektiviziranih žensk je še mnogo. Vsaj toliko, kolikor je v romanu besednih zvez »velike prsi« in »napeta rit«. To sta glavni značilnosti večine žensk, vrednih Oskarjevega časa, zaradi česar so ženski liki precej podobni napihljivim lutkam. Da ne bo pomote, protagonist čas posveti tudi malo manj lepim ženskam: Roziti, ki jo je srečal po tridesetih letih in katere debelost opiše kot »to je že bolezensko, non stop burger time«, pa Katarini, ki jo označi kot »zajebano«, saj se z njim v nečem ne strinja.

Seveda popredmetene ženske v romanih, namenjenih ljudem, ki jih najlažje opišemo kot povprečne fene Jordana Petersona, niso redek pojav. Povrh tega nekoliko preseneti še dejstvo, da glavni lik večkrat poudari, da je covid-19 laboratorijska pogruntavščina, kar po vsaki brezsmiselni omembi pandemije postane nekoliko utrujajoče. Obenem pa Hudolin v intervjuju za Beletrino pravi, da smo ljudje v času korone nasedli nečemu, česar si ne bi smeli dopustiti. Tako se vzpostavi nova vez fikcije in realnosti, a malo na silo, saj se zdi, da skuša avtor prek protagonista uveljaviti neka svoja prepričanja.

Ko pisatelj tako vsepovprek objektivizira ženske, ki se vedno znova vračajo k njemu, pa ne pusti prostora za dejanski razvoj zgodbe. Knjiga tako sestoji iz mnogoterih kosil z raznoraznimi ženskami, iz nesmiselnih pogovorov – ali bolje rečeno prepirov: enkrat o politiki, drugič o koroni, tretjič o ljubosumju ene ženske do druge. Poglavja se začnejo prelivati in postajati brez smisla kot morda v vsebinsko najbolj nenavadnem delu s pobeglo podgano v Kinodvoru. 

Avtorja poleg mizoginije in teorije zarot v Času lepih žensk fascinira tudi slog, pri katerem bralko zmotijo številne pomanjkljivosti, ki le nadaljujejo razočaranje nad vsebino romana.

Znotraj poglavij se protagonist prepogosto poslužuje naštevanja, s katerim želi neko idejo poudariti, a mu to niti najmanj ne gre od rok. Ko namreč opisuje, da se ženske norčujejo iz njega, pravi, da ga imajo »za razvedrilo, za šalo, za igračko, za brezveznika in neresnega klovna, za mumijo in bebca, mungosa in papirnatega tigra«. Namesto da bi naštevanje učinkovalo kot poudarek, se zdi, da je avtor uporabil vse mogoče sopomenke, da bi le dosegel čim večje število besed.

Zatakne se tudi ob kakšnem pleonazmu, denimo, ko protagonist pravi, da so ga najeli »kot promotorja svojega lastnega maternega jezika«. Prav tako je Hudolin velik pristaš primerjav, kar je morda očitno že iz sluzaste besedne zveze »breskvaste prsi«. Ni redko, da si avtor kar malo vsepovprek izmisli kakšno nenavadno primero, jeza mora biti strojevodja v ponoreli lokomotivi, knjiga je lepa ženska in morda najbolj nesmiselno: zardela je kot pečka granatnega jabolka. No, kot slišite, tudi na slogovni ravni seksizma ne manjka. Telesi žensk na primer protagonist opiše kot dve športni letali, karkoli že to pomeni.

Nesmiselna so občasno tudi kar cela poglavja. Ko avtorju v petinštiridesetem poglavju zmanjka besed za brezsmiselne jezne dialoge, prične protagonist meni nič tebi nič pripovedovati o podgani, ki je med županovim govorom pritekla na oder v Kinodvoru. Dogodku, ki se ga Oskar spominja, sledi še kratek kreg z Minu in že se roman nadaljuje s poglavjem, v katerem brez posebnega razloga kritizira odvisnike od kockanja.

Celoten roman tako postane nekakšna kepa nesmisla, mizoginije in egoizma protagonista. Pika na i tej literarni stvaritvi je morda poglavje proti koncu romana, v katerem protagonista intervjuva ena od njegovih žensk, in sicer o knjigi, ki jo je ta napisal. In kaj se izkaže? Roman, ki ga napiše Oskar, je sicer naslovljen Otrok, ki se je igral z luno, a vsebina je identična Času lepih žensk. Beseda teče celo o tem, kako ga je neka kritičarka pozitivno ocenila, saj naj bi šlo za nenavadno zrel prvenec. Čas lepih žensk sicer ni niti Hudolinov prvenec, pa tudi posebno zrel ni, prej nasprotno.

Čas lepih žensk je tako roman brez repa in glave. Protagonist je neznosen egoističen seksist, za katerim se, iz bralki neznanega razloga, slinijo ravno tiste ženske, s katerimi ni sposoben niti preproste izmenjave besed, pa so tako rekoč njegove prijateljice. Roman je torej avtorjev patetični izgovor za globoko objektivizacijo žensk, ki mu je opravičena, saj gre vsaj delno za fikcijo. Število Hudolinovih knjig, ki so bile po večini izdane pri Beletrini, tako ne priča o nikakršnem razvoju njegovega pisateljevanja, temveč prej o tem, da se mizoginijo v današnji družbi ne le tolerira, ampak se jo, ko je skrita za platnicami knjige, celo spodbuja.