Irski pisatelj Kevin Barry v nekem intervjuju nekoliko hudomušno pravi takole: »Pisatelji so pošastna bitja, katerih devetindevetdeset odstotkov sestave tvori čisti, nepotvorjeni ego. Če niste podivjani egomanijak, pač ne boste dobro pisali.« V vsaki šali je zrno resnice. Šaljivosti navkljub nas po le nekaj straneh prevoda pisateljevega nagrajenega romanesknega prvenca Mesto Bohane v Barryjev literarni svet posrka pošastna podivjanost vitalnosti njegovega jezika. Prav ta zrcali avtorjevo strast in vero v lastno pisanje.

Deset let po izidu izvirnika je lani KUD Police Dubove izdal poslovenjeno različico romana, za katerega je pisatelj med drugimi prejel tudi literarno nagrado IMPAC Dublin in s tem mednarodno priznanje. Pred tem je delo leta 2012 prejelo Nagrado EU za književnost in tako obete za prevod v jezike Evropske unije.

Barry v romanu gradi podobo fiktivnega mesta Bohane. Stvarstvo – kot ustvarjeni svet pogosto naslavlja vsevedni pripovedovalec romana – se izrisuje s podrobnimi opisi pokrajine, arhitekture in notranjega oblikovanja prostora, mode njegovih prebivalcev ter nenazadnje podnebnih posebnosti.

Najohlapneje bi meje Bohana opredelili takole: mesto je, kjer ni Velenič. To je ruralni predel stvarstva, sam brez opredeljenih in opredeljivih meja. Poleg Veleniča se zunaj mesta nahajajo še sipine, na katerih domuje izgnano ljudstvo irskih popotnikov. Poglavitni del dogajanja, ki se v času razprostira od jeseni oddaljenega leta 2053 vse do viška poletja naslednjega leta, pa se odvija v Bohanu.

Mesto je hkrati prizorišče in cilj boja za nadvlado dveh tolp. Nekoliko nonšalantno se medtem bohanska policijska enota na konjih preklada skozi ulice mesta, nosilci politične moči pa si prizadevajo za ohrambo vsaj civiliziranega videza Bohana. Poleg bojev za moč med skupinami poteka boj tudi znotraj posameznih skupin. Po veljavi vodilnega gangsterja stegujejo prste tako najmlajši in najambicioznejši samozvanci kot tudi njegova mati. Devetdesetletna Punči, resnična izvrševalka oblasti v Bohanu, vselej založena z dobro mero pomirjeval in viskija, svoje niti prede kar iz postelje bohanskega hotela. Mesto je prav tako prizorišče ljubezenskega trikotnika. Pa še ženska revolucija se pripravlja.

Vse skupaj se bere kot svojevrstna mešanica hollywoodskega westerna, filma noir in televizijskih serijskih trilerjev. Izkaže se, da je pisatelj naratološke prijeme omenjenih filmskih in televizijskih žanrov v romanu načrtno poustvarjal. Nekaj o tem pove v lanskoletnem videokonferenčnem intervjuju s prevajalko Alenko Jovanovski.

Izjava

Omenili smo vitalnost Barryjevega jezika, s katero snuje prepričljive poteze novega sveta in ki ji, menimo, priznanje pritiče. Roman je ritmična igra zvoka, jezika in moči. Pomene razbiramo tako iz preigravanja pravil jezika kot iz njihovih izkrivljanj v rabi. Poleg tega z živimi opisi močno poudarja telesno izkušnjo literarnega dela. Pripoved najbolj poudarjeno deluje na vidno zaznavo. Oko bralca je nič hudega sluteč ujeto v pretečo konotacijo iger moči in igre gnusa, pri čemer se v slutnji prihajajoče groze ne zmore več odmakniti od objektiva. V mešanici odurnih vonjav telesnih izcedkov in ostrih potegov rezila noža opazovalčevo oko ne more ostati nedolžno.

Pisatelj med svojimi bralci in žrtvami ne razlikuje ter jim ne prizanaša. Skozi špranje suva v najintimnejše kotičke prebivalcev Bohana, na trenutke s prav posebno slastjo. Med mnogimi smo priča nazornemu prizoru paranja želodca in votlenja telesnega trupa, pa tudi izprijenemu šeškanju zamaščenega novinarja. Kot zanimivost pritegne dogodek, ki nam ga pisatelj ne približa, vsaj ne in vivo. Natančno opisanemu opijanju, zlorabljanju, kurbanju in morjenju navkljub nam avtor ne predoči prizora vojnega masakra. Spopad dveh rivalskih tolp na ulicah Bohana, imenovan krvna osvéta, se dogaja izven dosega romana.

Roman v prvi vrsti raziskuje predvsem izolirane relacije med različnimi akterji, ki pa so del kompleksnih mehanizmov in navsezadnje vodijo v stanje popolnega vojnega kaosa. Slednjega, de facto v svojem trajanju nemisljivega, predstavi post festum kot kolažni opis kontingentnih analognih posnetkov fotografa lokalne revije. Zgodovina je v romanu predstavljena kot ponavljajoče se zbiranje arhivskega materiala, po volji spletenega v senzacionalno narativo.

Delo je razdeljeno na štiri v času diskretna poglavja, ta pa so dalje razdeljena na množico le nekajstranskih podpoglavij s pomenljivimi in dramatičnimi naslovi. Prvo je na primer naslovljeno Narava neredov, še nekaj naključnih primerov pa: Zmenek na Veleniču, Govori opij, Jezuškova lubezn, Kdo ma posle čez? Vsako od podpoglavij beremo kot posamezno v nizu scen, ki jih pripovedovalec slika z dramatičnimi in izredno detajliranimi opisi. Opredeljujoče poteze posameznih likov primarno ne prejemamo iz uvidov v njihova razmišljanja, temveč iz obdajajočega okolja – tako prostorskega kot kulturnega –, v katerem nastopajo kot samostojni, za nas pravzaprav skrivnostni glasovi.

Izvorno iz irskega Limericka, avtor v besedilu močno prisoten dialoški jezik glasov posameznih likov kot posebnost črpa iz sociolekta limeriškega delavskega sloja.

Izjava

Ravno prehodi iz mestoma že liričnih opisov mesta in pokrajine v dialoške replike likov so nosilci komičnega. Slednje je več kot dobrodošlo v sicer do konca obscenem in tematsko zamorjenem romanu. Alenka Jovanovski je opisano specifiko romana za slovenski kontekst apropriirala z uporabo različnih stopenj celjskega in splošneje savinjskega narečja. Zaradi zapostavljenosti v književnosti, sorodne limerškemu, savinjski sociolekti ustvarjajo podoben potujitveni učinek.

Kaj več kot jezika v izvirniku, nekaj stereotipnih ne preveč rajcig irskih pizdunov in nekaj pritajenih kulturnih referenc roman pravzaprav z irsko zgodovino in njeno sedanjostjo nima. Zanimanje pritegne na primer skoraj popolna odsotnost moderne tehnologije. V Bohanu leta 2053 nihče ne uporablja mobitela, avtomobilov, računalnikov ali digitalnih fotoaparatov. V tej razliki ga lahko obravnavamo večji del kot fantastiko – stvarstvo, ločeno od Stvarstva. Izrecno pojasnilo ali le nakazilo na vzrok za stvarnikovo hudomušno potezo zabrisa linearnega zgodovinskega razvoja pa ostaja za mejami mesta Bohane, nekje v meglicah konca Veleniča. Pravzaprav ostaja del v romanu poimenovanega in mitologiziranega izgubljenega časa Bohana, v diskontinuiteti njegovega upravljanja le kot diskretno vračanje spomina med vrsticami pošastnega bruhanja kreatorja.

Foto: pexels