Po besedah odgovornega urednika zbirke Črna skrinjica, ki izhaja pri Literarnem društvu IA, Dejana Kobana, dotična založba promovira dela avtoric, ki jih druge založbe ne želijo ali si jih celo ne upajo objaviti. Na slovenski sceni velja za punk založbo, ki zastopa vse najbolj spregledano: poezijo, alternativo in prvence. A nekatere tam izdane zbirke bi le s težavo uvrstili v kategorijo izstopajoče poezije. Ena takih zbirk je letošnja nominiranka za najboljši literarni prvenec, Z luknjami v prepihu avtorice Lare Božak. Pesnica je svojo izbiro naslova v črnoskrinjičnem stilu ponazorila s fizičnim posegom v knjigo, prazne strani na začetku in koncu so namreč naluknjane, a to vseeno ni dovolj, da bi poezijo potegnilo iz povprečja.

Tematika, ki se je pesnica loteva, je ena najpogostejših v poeziji: bivanjska. Na vsebinski ravni se giblje med tremi temami: otroštvom, telesom in univerzumom. Protagonistka se identificira z naravo in s procesi, ki se odvijajo v njej, slika lastna duševna stanja. Povezanost svoje telesnosti in duševnosti z okoljem napove že z naslovi treh sklopov, ki sestavljajo zbirko: Razpolavljanje mimoidočnosti, Eho kože in Pridotiki.

Pesničin jezik odlikujeta pretanjenost in estetskost nizanja na videz nezdružljivih podob. Nežnost njenega izraza v kombinaciji z neobrzdano metaforiko in s povezovanjem besed, ki se na prvi pogled zdijo nekompatibilne, stopa iz okvirjev najobičajnejšega. Relief občutij, ki nam jih Božak podaja s temi podobami, se razteza od strasti, nostalgije do nemira in nelagodja. Opazimo, da v tej poeziji ni nihanj med afekti, ki se pojavljajo pri nemalo drugih literatinjah. Z luknjami v prepihu pokrije vse luknje v vmesnih stanjih, brez silnih čustev v črni in beli, pač pa tenkočutno paleto sivin med njimi.

Ko se mudimo pri pesničinem jeziku, je potrebno omeniti, da ga ponekod Božak uspešno ponazori ob izvajanju v živo z glasbeno spremljavo. Tak primer je verz in blazno trajam, katerega sporočilo ojača sozvočje z nazorno trajajočo inštrumentalno podlago. To smo lahko na primer slišale na predstavitvi avtoričine zbirke ob izidu. A ker vsa branja niso pospremljena z glasbo in ker je obravnavana poezija natisnjena tudi v knjigi in ni namenjena izključno izvedbi v živo, nam ob branju ta dimenzija umanjka. Bralki bi zato v zbirki prav prišla kaka povezava na posnetek izvedbe. Poezija, opremljena s QR-kodami, tudi slovenski sceni že nekaj časa ni več tuja.

Avtorica se kot na svojih glasbeno-poetičnih nastopih tudi v pesniškem izrazu giblje med konkretnim in abstraktnim. Ko bralka že misli, da se ji je neke podobe uspelo oprijeti, jo pesnica vrže v naslednjo, sicer očarljivo, a zaradi konstantnih preskokov motečo metaforo: kako da moje roke / miksajo sadne sokove / … / ko pa v meni gomazijo globokomorske živali / nekatere komaj zaznavne / druge z dolgimi bodičastimi repi … Tudi če je ta postopek uporabljen načrtno, bi se poezija bolje znašla brez njega, saj bralki ne dovoli, da bi si pesem ali celo kitico zapomnila tudi potem, ko se premakne na naslednjo. Zbirke se namreč nismo lotile zato, da bi se nam isto sekundo izbrisala iz spomina.

Ponekod se sporočilo celo popolnoma izgubi v metaforiki. V tovrstnih pesmih je bralki težko uživati v pesničinem občutljivem jeziku, saj se mora konstantno vračati in se spomniti, s čim se je pesem sploh začela ali celo kako se prejšnji verz oziroma kitica navezuje na naslednjo: v tej postavitvi bliže obronku / ravnotežne spremenljivke / nekakšnega žepa s kaverno / v skalnatem terenu anime / v tem položaju več morske bolezni / nasprotnih si tokovnic.

Ko se bralka prebije skozi pesem, začne razmišljati, kaj je avtorica z njo sploh želela sporočiti. Zato se, da bi se dokopala do bistva, pesmi loti od začetka, a jo zasičenost pri tem znova zaustavi. Avtorica se je zelo posvetila jeziku, pri čemer šepa vsebina. To si lahko razlagamo na dva načina: morda je preobremenjenost z umetelnim slogom pesnico pripeljala do vsebinske pomanjkljivosti ali pa je njena izbira sloga krinka za generičnost opisanih občutij.

Bralka v pesmih večino časa pogreša odnos avtorice do njej lastnih doživetij in občutkov, saj so v ospredje potisnjene metafore, odnos med njimi in protagonistkinimi doživetji pa se izgubi. Bralka je vesela, ko ta odnos mestoma vseeno najde. Pojavlja se v obliki posameznih delov pesmi, zapisanih kot izpovedi protagonistke, močno senzibilne in pozorne na majhne, na videz nepomembne detajle okoli sebe, ki jih v brzečem vsakdanu navadno ne opazimo, a nam ga polepšajo, kadar jih: ko me noč zlagoma naplavlja v jutro / se zdim lahkotnejša / od peresa vrabčice / ki me kdaj obišče ob kosilu / zapleše zapoje mi pripoveduje / in odfrči z mojo hvaležnostjo / v svojem kljunu. Tovrstne trenutke bi bilo smotrno razviti v zaključeno pesem brez nepotrebnih preskokov k hermetičnim motivom.

V zbirki najbolje delujejo pesmi z najmanj kompleksno metaforiko. Prav tako v teh pesmih opisana izkustva delujejo najpristneje in jih je pesnica zato lahko ubesedila v vsakdanjem jeziku, neznačilnem za njeno poezijo. Dve tovrstni pesmi, ki sta zagotovo med najmočnejšimi v zbirki, po naključju govorita o vrtnarjenju, to sta O kotaljenju in gnilih redkvicah ter Paradižnik, sosedov paradižnik. Od večine preostalih se razlikujeta tudi po rahli hudomušnosti: levo nogo zasadim / v grudasto prst / da bi se laže prekotalila / skozi dan,

in pomiku proti družbenokritičnosti: … da bo prav ta sosedov / paradižnik, nemara postal sosedov protestni rekvizit, / ki ga bo nevrotično zalučal, sicer ne v isto ugledno osebo … Ta pesem izstopa tudi po rabi ločil in velikih začetnic, ki so sicer v zbirki popolnoma odsotni. Zgoščenim metaforam navkljub ta odsotnost po večini ni moteča. Jezikovno gostoto je treba z nečim razredčiti vsaj toliko, da jo je mogoče brati, in pesnica namesto z ločili to naredi s prelomi verzov in kitic.

Božak nam – tako kot v izpostavljeni dvojici pesmi – na več mestih jasno pokaže svoj smisel za humor in bralka si ob tem želi, da bi ga pogosteje uporabila. Celo v manj posrečenih primerih, ko se zateče k cinizmu, nepovezanemu s preostalo vsebino in minimalno najstniško angsty, mu kot nadomestku za preobilico metafor lahko samo zadovoljno prikimamo: neke lucidne srede / me bo obiskal Slavoj Žižek / mi postavil vprašanje / zakaj biti srečen / če si lahko zanimiv. Žal v navedeni pesmi avtorica humornega momenta ni postavila v kontekst, zato obvisi med abstraktno metaforiko.

Jezik provocira / odločneje, zapiše avtorica. Zahtevna bralka, ki si seveda želi biti provocirana z vsebino ali z jezikom, se ob tem vpraša, kako in če sploh je pesnica to udejanjila v svojem pesniškem prvencu. Prvega vzvoda ni uporabila, ker je vsebina pogosto skrita za zgoščenimi, neobičajnimi jezikovnimi podobami ali pa celo neobstoječa. Jezikovne podobe so njen drugi poskus provokacije – ki pa žal zaduši samega sebe. Da bi lahko zadihal, bi morale biti jezikovne figure manj goste in bolj prepišne.

Vsiljivec v avtoričini pesniški pokrajini so tudi redki, a nepotrebni predpostavljajoči ali posplošujoči trenutki. Prepoznamo jih v pripovedi v prvi osebi množine ali z nagovorom v drugi osebi ednine, kar deluje kot špekulacija o bralkinem stanju ali kot potujitveno sredstvo: s pozornim poslušanjem se uriš / v odklanjanju vzrokov. Bralka si želi, da bi se pesnica v celoti držala intimnih izkušenj brez poskusov njihove univerzalizacije, saj se ob posploševanju protagonistka zlije z množico, bralka pa izgubi zanimanje.

Vprašanje zaželenosti ali odklanjanja univerzalnosti nas spet pripelje tja, kjer smo začele, k pesniškemu mainstreamu. Cilj premnogih pesnic je biti relatable, a bralko bolj zanimata protagonistkino osebno doživljanje sveta in njena pristna izkušnja, tudi ali pa še posebej, če se razlikujeta od njene. Zbirka se trudi biti estetska v svojem izrazu in to ji odlično uspeva, a hkrati tudi v vsebini iščemo avtoričin pečat. Kot kaže, ta včasih ni najbolje pritrjen in ga odnese prepih.

Pisala je Veronika Razpotnik. 

***

Foto: Črna skrinjica/FB