Refleksija predstave Doba jelena #1, uprizorjene na Mladih levih 29. avgusta 2023 v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana.

Doba jelena #1 je predstava, v kateri si gibanje in beseda stojita ob boku, enakovredni prijateljici, ki druga drugo podpirata ter si odstopita svoj prostor; vsaka zasije v svojih žarometih. Ko se dvorana še polni s pregretimi, od komarjev popikanimi telesi, Bernardo Chatillon in Marc Lohr ležita sredi prizorišča – tako se, ko se vse riti posedejo, predstava začne od tal navzgor; kot odraščanje, kot življenje.

Chatillon s komičnim monologom predstavi svoje obdobje odraščanja, predvsem odnos z očetom, ki je danes, kot pravi sam, v dobrem stanju. Travma je prepoznana, ozaveščena, izražena – skozi besede in gib, enakovredno, oboje še prepotrebno. Premikanje se začne v delu telesa, v katerem je zakopana bolečina, gibanje se pospeši in preraste v osvobajajoče vibriranje. Telo si vse zapomni. Besede lahko opisujejo odnose, čustva in občutja, opazovati gib, za katerega se zdi, da je povlečen iz srčike bolečine travmatičnega dogodka, pa je olajšanje. Možgani so zapekli vzorce, odzive in rane, ki so se udomačili nekje globoko v telesu, a jih portugalski igralec, plesalec in cirkusant uspe izvleči iz sebe. To stori enakovredno z besedami in s premikanjem. Kot trdovraten mastič, pljunek, za katerega se moraš res potruditi, da ga izvlečeš iz pete. Ob spremljavi Baby's Tears Blues, komada Morta Garsona z albuma Mother Earth’s Plantasia, ki ga slišite tudi v ozadju, si lahko gledalka interpretira Chatillonovo rast. Kot rastline bo rastel in zacvetel. Ko se osvobodi telo, se osvobodijo tudi možgani. In osvobodi se tudi srce.

Del skromne scenografije predstave so tudi bobni, s katerimi svoja čustva izraža Lohr s tehniko tapkanja. Poslužuje se tehnike Emotional Freedom Technique, ki pomaga sprostiti stres na čustvenem in fizičnem nivoju, kar pomeni, da ni zgolj Chatillon tisti, ki se osvobaja notranjih, evforičnih, stresnih, potlačenih čustev, ki jim okolje ni dovolilo, da bi se izrazili. Dvignjeno prizorišče bobnov – pod njim se skriva Chatillon – se spremeni v avto, ko Lohr začne s podstavka raztovarjati cel kup pripomočkov, ki se počasi spremenijo v obalo. Cerada je na tla položena kot morje, umivalnik pa tvori kot svetišče prerojenja iz fantka v moškega, kjer se zgodi ritualni proces transformacije v moža v obliki prvega britja. Scena se je pripravljala dolgo, a za tako pomemben trenutek za cis moškega si je treba vzeti čas.

Prvo Chatillonovo britje je prikazano skoraj histerično. To bi si lahko razlagale ne kot bi se mu mudilo postati moški, temveč se mu mudi postati enakovreden človek svojemu očetu, ki mu je s postavljanjem pričakovanj v otroštvu vedno pogojeval odhod na morje. Gre za tipično čustveno izsiljevanje staršev, da dosežejo željeno vedenje otrok – če boš priden, gremo na morje, če ne, bomo ostali doma. Chatillon je zdaj obrit, Bernardo je postal moški. Odrasel otrok, ki je osvobodil svojega majhnega otroka iz preteklosti – prepoznal je bolečino in se je osvobodil, ni večje, niti boljše nagrade.

Ko je prvo britje končano, Chatillon kot v ritualnem plesu teče okrog ognja – v tem primeru improvizirane plaže in kampa – z velikim platnom, dokler ne doseže vrhunca in glave z vso silo porine skozenj. Bernardo je postal moški. Postal je, kot mlad jelen, trofeja, simbol neodvisnosti. Zdaj je čas, da svoje ostanke vode od britja primerno shrani kot spominek z morja v kozarec, ki ga postavi na visok piedestal, izdelan iz opek. Svečanost pričara arija iz zvočnikov, vse luči ter oči so usmerjene prav tja.

Razvozljavala je Nika Štrus.

_______

foto: Nada Žgank

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.