V Sloveniji je podeljevanje statusa nadarjenega učenca zelo pogosta praksa, ki naj bi pomagala gojiti otrokove sposobnosti. »Nadarjeni otroci bodo naš svet vendarle držali pokonci, to bodo bodoči znanstveniki, zdravniki in inženirji.« V resnici je koncept nadarjenih učencev zelo abstrakten in slabo definiran. Kaj pomeni biti nadarjen v razredu, polnem otrok z različnimi sposobnostmi in zanimanji, in kaj loči nadarjenega od nenadarjenega, ni popolnoma jasno. Testi, ki »merijo« nadarjenost, niso legitimni, a se v slovenskem prostoru še vedno uporabljajo. Na splošno je vprašljivo, ali ima tovrstna delitev otrok dejanske pozitivne učinke in ali pripomore k boljšemu razvoju otrok. 

Kljub tem dilemam je ugotavljanje nadarjenosti po praktično vseh šolah še vedno redna praksa, v Sloveniji pa imamo celo Center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti. Po podatkih iz leta 2017 naj bi okoli 17 odstotkov otrok in mladostnikov bilo nadarjenih, v osnovni šoli kar četrtina, kar ni zanemarljiva številka, zato se bomo v današnjem komentarju odmaknili od problematičnosti koncepta nadajenega otroka in se posvetili sistemu dela z nadarjenimi ter njegovi učinkovitosti in organizaciji. 

Računsko sodišče Republike Slovenije je decembra 2020 objavilo revizijsko poročilo o sistemu dela z nadarjenimi in sistemu šolskih tekmovanj, ki je pokazalo, da je bil sistem dela z nadarjenimi v Sloveniji v letu 2017 neučinkovit. To vam lahko pove tudi vsak, ki je imel v osnovni šoli moč poimenovati se »nadarjen učenec«, kar po definiciji pomeni, da je bil učenec s posebnimi učnimi potrebami. Nadarjeni otroci naj bi imeli – tako kot otroci z učnimi primanjkljaji – prilagojene obveznosti in dolžnosti, a v praksi osnovne šole le redko razvijejo poseben program, ki naj bi vsakemu nadarjenemu otroku pomagal razvijati njegovo posebno sposobnost. Osnovne šole – govorimo iz lastne izkušnje – nadarjene pošljejo na raziskovalni tabor ali pa organizirajo delavnico na temo učenja. Za pomanjkljive programe pa ne moremo kriviti posameznih šol, temveč sta za to odgovorna Zavod RS za šolstvo ter Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. 

Dvajset let stare smernice za odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci definirajo za nadarjene ne le tiste, ki izkazujejo najboljše rezultate na preverjanjih znanja, temveč tudi otroke z izrazitimi sposobnostmi za vodenje – karkoli že to pomeni, tehnologijo, glasbo, ples, likovno umetnost in podobno. Kot je zapisano v smernicah, je zaželeno, da se iskanje nadarjenih začne že v prvi triadi, skozi opazovanje otrok pri pouku ter v odnosih s sošolci in učitelji. V drugi triadi se lahko izvede še različne individualne in skupinske teste sposobnosti, ustvarjalnosti in inteligence, ki jih potem ovrednoti šolski psiholog. Omenjeni testi so zastareli in neučinkoviti, a v šolskem prostoru ohranjajo svojo moč, saj naj bi bili – za razliko od ocene učitelja – objektivni. Končno odločitev o tem, komu se dodeli status nadarjenega, sicer sprejmeta razredni učiteljski zbor ter šolska svetovalna služba, o poteku dodelitve statusa in o testih nadarjenosti pa so obveščeni tudi starši. In kaj se zgodi potem?

Nacionalne strategije za delo z nadarjenimi ni, obstoječe smernice so neobvezujoče. Delo z nadarjenimi na ravni države tako ni jasno artikulirano in organizirano; konkretne prakse so odvisne od dobre volje posameznih pedagoških delavcev in finančne zmožnosti šol.

Po Zakonu o financiranju vzgoje in izobraževanja, v nadaljevanju zakon, država vsakemu oddelku osnovne šole zagotavlja financiranje pol ure »drugih oblik individualne in skupinske pomoči« tedensko. Te polovične ure so namenjene delu z nadarjenimi učenci in učenci z učnimi težavami. Šole prosto izbirajo, komu bodo namenile dodatne ure, večinoma pa so organizirane za tiste, ki potrebujejo dodatno učno pomoč. Dodatni pouk, tabore, individualno delo in delavnice, namenjene nadarjenim otrokom, lahko šole financirajo tudi iz drugih virov, na primer občinskih sredstev ali prispevkov staršev, zato v praksi prihaja do ogromnih razlik med programi za nadarjene v šolah. Bolj preskrbljene šole si lahko privoščijo veliko dejavnosti, če se le najdejo učitelji, ki bi jih vodili. Medtem druge šole – po našem mnenju upravičeno – dodatne ure namenjajo otrokom z učnimi težavami, z nadarjenimi otroki pa se ne ukvarjajo kaj dosti. Ker gre za skupini z različnimi potrebami, se ne zdi najbolj efektivno, da se programe financira skupaj in da je odločitev šole, koliko ur bodo namenili tistim s presežki in tistim s primanjkljaji. 

Šole naj bi bile glede na zakon sicer upravičene tudi do »dodatnih sredstev« za posebne oblike dela z nadarjenimi, ki pa sploh niso definirane. V praksi tega denarja ne dobi skoraj nihče. 15 šol, ki so leta 2017 organizirale posebne nadstandardne oblike dela z nadarjenimi, je najmanj sredstev za izvedbo prejelo od države. Šole si morajo financiranje zagotoviti iz lastnih dejavnosti, občinskih in evropskih sredstev ali s prispevki staršev. Ker imajo šole in občine različne vire prihodkov, se programi med sabo razlikujejo v kvaliteti in po obsegu.

Enako je tudi pri organizaciji tekmovanj, saj je pri financiranju izvedbe le-teh nejasno, koliko prispeva država in koliko je šola odgovorna sama pokriti. Od te količine sredstev je tako odvisno, ali se bo tekmovanje izvedlo, ali bodo organizirane priprave in katero tekmovanje se bo izvedlo, katero pa ne. Posledica tega je, da nimajo vsi enakih možnosti tekmovati in doseči višjih mest, ki so ključna za prijavo na razpis za določene štipendije. Tako tudi sistem, katerega namen je spodbujanje učenja, ne deluje pravično.  

Premaknimo se še v srednje šole, v katerih prav tako obstajajo nadarjeni učenci in učenke. Koncept vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi dijaki je star 16 let. Pravilniki določajo, da se pedagoškemu delavcu letno prizna in financira 9 ur individualnega dela na nadarjenega dijaka. Revizija je pokazala, da je takrat še Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, danes Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ta sredstva srednjim šolam zadnjič nakazalo za šolsko leto 2011/12. Večina financiranja za dejavnosti, namenjene nadarjenim dijakom, naj bi leta 2017 prišla iz začasnih evropskih projektov, za katere so morale srednje šole pokazati poseben interes in se prijaviti na razpise. Tega veliko šol ni ali ni moglo narediti. 

Poleg pomanjkanja denarja za primerne programe za nadarjene učence in dijake je velik problem tudi izobraževanje primernega kadra. Učitelji so dolžni letno opraviti vsaj 5 ur izobraževanja in poklicnega izpopolnjevanja, vsebino oziroma področje pa izberejo sami. Delavnice na temo nadarjenih so tako sicer organizirane in ponujene v sklopu obveznega izobraževanja, a je revizija pokazala, da zaradi nizkega zanimanja niso vedno izvedene. V šolskem letu 2016/17 se je dveh realiziranih delavnic udeležilo zgolj 52 pedagoških delavcev. 

Če potegnemo črto, je koncept dela z nadarjenimi površno definiran. Sistem v nekaterih primerih ni organiziran niti toliko, da bi šole sredstva, do katerih imajo pravico, dejansko prejele. Tudi če šole denar za delo z nadarjenimi prejmejo, imajo le redke ustrezno izobražene delavce, ki bi lahko izvajali posebne programe. Imamo visok delež nadarjenih učencev, drugod po Evropi je namreč nadarjenih zgolj med 3 in 10 odstotki. Ko pride do spodbujanja in dejanskega dela z nadarjenimi, smo med slabše organiziranimi. Pregledi in posodobitve smernic so v delu že več let, a zdi se, da jih bomo čakali še dolgo. Do takrat bo delo z nadarjenimi ostalo postranska skrb šol, čeprav je javno in strokovno mnenje usmerjeno k želji, da je te otroke smiselno še bolj jasno ločiti od drugih in jim tako zagotoviti posebno pozornost.

Foto: Artvee