Često slišimo hvale na račun slovenske znanstvene, pa tudi pedagoške dejavnosti. Vsi zemljevidi Evrope, ki prikazujejo količino najvišje izobraženega kadra, Slovenijo vselej narišejo najtemneje, med drugim tudi zaradi predbolonjskega magisterija, ki danes šteje za nekaj med bolonjskim magisterijem in doktoratom. Hvale – predvsem od daleč, od koder se vidijo samo razne statistike, pač bolj ali manj natančne – ne manjka.

Toda – in verjetno tega ne gre ponavljati preveč – že bežen pogled od blizu razkrije kopico težav. Morebiti je smiselno, da jih brž naštejemo, začenši od spodaj, pri študentih. Slovenija nima zares javno dostopnega visokega šolstva, oziroma moramo pridevnik javno dostopno opremiti z zvezdico: Slovenija vzdržuje tihi dogovor s trgom dela, ki tolerira davkoplačevalsko financiranje univerz v zameno za deregulirano prekarizacijo, ki se imenuje študentsko delo. Še več: dejanski stroški študijskega življenja, ki se na veliko univerzah štejejo kot del šolnine, študente prisilijo v delo pod kakršnimi koli pogoji, pač takšnimi, ki jih narekuje trg.

Slika ni dosti bolj rožnata pri pedagoškem in raziskovalnem kadru – položaj mladih raziskovalcev, asistentov, docentov in preostanka nižjega kadra je pregovorno klavrn: plače precej nizke, dela ogromno, prihodnost negotova. Vsi so odvisni od najvišjih univerzitetnih krogov, ki razpolagajo s takšnim monopolom odločanja, da njihovi parcialni interesi praktično sovpadejo s tako imenovano univerzitetno avtonomijo. Ob tem je treba pripomniti, da tudi redni profesorji, čeravno svetlobna leta pred ostalimi, niso ravno bogataši. Obstajajo le dobri razlogi, da razni doktorji elektrotehnike, kot je recimo Robert Golob, raje odplavajo v poslovne vode.

Ob pisanju zgornjih odstavkov se počutim nekoliko bedasto: o teh enih in istih problemih se govori že leta, če ne desetletja. Toda – in to je namen tokratnega premisleka – pomembno vprašanje je, kaj je končna destinacija visokega šolstva. Rečeno drugače: če je univerza v prostem padu, je bistveno vedeti, kam bo padla, če sploh. Naj sprva enoznačno opredelimo trenutno stanje: univerza hira. Pojavljajo se, recimo, problemi z mladimi raziskovalci: vse težje je najti dobre kandidate ali sploh najti kandidate, ki bi za mizerno plačilo štiri leta garali, s tem da je njihova prihodnost po teh štirih letih vse prej kot zagotovljena – pa to ne velja samo za naravoslovje in tehniko, podobne zgodbe slišimo tudi na družboslovnih in humanističnih fakultetah.

Kakšna je torej prihodnost visokega šolstva? Če univerzo pustimo in samo vzdržujemo trenutni status quo, se bo nadaljevala degradacija učnega in raziskovalnega dela. Ta ima več obrazov: kaže se, denimo, v slabšem pouku, ker mora manjši kolektiv poučevati večje število študentov in se zato ne more dovolj dobro poglobiti v izdelke, posledično je povratna informacija, ki jo prejmejo študenti, samo številka v indeksu. Ali pa se kaže kot profesorica, ki mora zaradi pomanjkanja kadra poučevati tudi predmete, ki niso njena osrednja tema, kar poslabša kvaliteto učnega procesa. Degradacija obstaja tudi širše: raziskovalna dejavnost mora iskati dodatne vire financiranja, ki jih najde na trgu ali pa v naključnih projektih.

Degradirana univerza ne bo dejansko propadla, temveč bo zreducirana na samo eno funkcijo: zagotavljanja potreb trga dela. Že zdaj trg dela na različne načine narekuje, kaj naj univerza počne. V programih se, recimo, trudijo navajati razne kazalce o zaposljivosti, pri čemer vsi skupaj ignoriramo dejstvo, da velika večina služb pravzaprav ne terja neke specifične izobrazbe. Vpliv trga dela je tudi bolj neposreden: v preteklosti smo že obravnavali navedbe, da se študenti farmacije soočajo z raznimi pritiski, da naj čimprej magistrirajo, predvsem po nareku farmacevtske industrije, ki pač potrebuje neko sprotno količino izobražene delovne sile. Tudi raziskovalna dejavnost se, kot rečeno, pomika v to smer: raziskovanje po nareku tržnih silnic ali pa vsakokratne kapricioznosti evropskih projektov.

Kaj storiti? Prvič, velik del problemov bi se rešil že samo s tem, da bi Slovenija povečala svoje izdatke za raziskovalno-razvojno dejavnost, krajše RRD. Seveda to predpostavlja, da se denar ustrezno razporedi, pa vendar, predpostavimo, da bo avtonomna univerza notranje smotrno urejena. Smo – kakor navaja Statistični urad – pod evropskim povprečjem in ne dosegamo tako imenovanega barcelonskega cilja treh odstotkov. Od kod bi ta denar prišel, je drugo vprašanje, vendar je verjetno smotrno omeniti, da več raziskovalne dejavnosti dviguje konkurenčnost domačega gospodarstva, zato dviga bržkone ni tako težko upravičiti – in financirati. Toda ob tem pridemo do drugega koraka.

Če obstaja nekaj takšnega, kot je slovenska civilna družba, ta o univerzi govori bolj malo. Govoriti o dvigu financiranja univerze najverjetneje ne bi bil preveč popularen ukrep: slišati bi bilo precej negodovanja o visokih davkih, pomenu dela, ustvarjanja in podobno. Takšen dvig bi bil še toliko škandaloznejši, kolikor bi namesto oprijemljivih reči, recimo gradnje novega laboratorija na kakšnem inštitutu, prispeval predvsem k socialnemu statusu študentov in zaposlenih: zakaj bi študent prejemal državno štipendijo, če pa je lahko natakar. Zakaj bi mladi raziskovalec za doktorski študij prejemal 1500 evrov neto, če lahko prejema 980. V vsakem primeru velja prepričanje, da se tako študentom kot tudi zaposlenim na univerzi godi lepo, celo prelepo.

Kaj hitro lahko opazimo, da je prvi korak pogojen z drugim: državna politika bi si morala upati podati argument, da univerzo pač potrebujemo: prvič kot družba, ker imajo posameznice pravico do izobrazbe in ker družba potrebuje takšne in drugačne izobražence. Tudi gospodarstvo potrebuje kvalitetno univerzo; kvalitetna pa je ravno univerza, ki raziskovalno in pedagoško delo vrednoti izključno po ključu kvalitete in ne sprotnih tržnih kazalcev, ki so preveč kratkoročni in nestanovitni, da bi lahko producirali kvalitetne programe.

Morebiti je malo žalostno, da je predvsem drugi razlog, potreba gospodarstva, toliko legitimnejši. Tudi Golob je na soočenjih, ko je branil višjo obdavčitev, govoril predvsem o konkurenčnosti in ne recimo kvaliteti življenja, javnih storitev in podobno. Živimo pač v dobi neoliberalizma. Toda kljub temu je obramba univerze vse prej kot očitna: neskončno lažje jo je pustiti v svoji inerciji. Vseeno – in v tem se vidi druga plat branjenja javnih storitev z vidika interesa gospodarstva – tudi hirajoča prispeva, tako ali drugače.

Tako torej pridemo do vprašanja, kaj bo z univerzo storila nova vlada. Novi minister za izobraževanje, šolstvo in šport, Igor Papič, bivši rektor Univerze v Ljubljani, probleme univerze vsekakor pozna – toda vprašanje je, kako bo na njih odgovarjal, pa tudi čigave interese bo zastopal. Navsezadnje se namreč zdi, da bo univerza še naprej zadnja v vrsti: breme slabših pogojev dela bodo prenašali v prvi vrsti študenti, asistenti in drugi »nižji« kadri. Glede na to, da je sodobno upravljanje z državo bolj kot ne krizni menedžment, bo morala univerza pasti v resno, predvsem pa akutno krizo, preden ji bo državna politika namenila večjo pozornost. Pa tudi v tem primeru ni povsem zagotovljeno, da bo krizo res preživela. Do takrat pa ostaja kronični bolnik in umira počasi ter na obroke.