Kaj bi študentka brez štipendije … delala v strežbi, verjetno, in osrečila študentske servise. Precej štipendij obstaja, ki naj bi olajšale stroške študentske eksistence iz takega ali drugačnega razloga. Državna, kadrovska, za deficitarne poklice, občinska … Avtorica tokratnega teksta vseeno ni prejemnica nobene od njih, pa tudi v strežbi ne dela. Še. To ji omogoča več kot dovolj časa za klikanje po spletnem iskalniku sodne prakse in telefonsko teženje Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu. 

Menda je pri znanstvenem raziskovanju na začetku dobro razkriti svoje ideološke pristranskosti in subjektivne izprijenosti, tako da tukaj jih imate – avtoričina malenkost meni, da ima sistem Zoisovih štipendij nekaj pomanjkljivosti, in zdi se ji tudi, da je javni štipendijski sklad problematičen. Malo zaradi potlačenih pretenzij intelektualne večvrednosti, ki jih vztrajno mezga že leta, pa bi jim pri skladu vendarle lahko vljudno ustregli, a še bolj zaradi pravičniške razjarjenosti nad regenerirajočim trdoživom birokracije. Relativno samostojni štipendijski sklad najprej odloča o dijaških in študentskih prošnjah za štipendijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ali MDDSZ pa nato razsoja o morebitnih pritožbah, če zavrnitve na skladu delijo nekoliko preveč vehementno.

»Zoisove štipendije so spodbuda za doseganje izjemnih dosežkov in s tem ustvarjanje dodane vrednosti na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti,« nam povedo na vladni spletni strani. Umetnost je torej eksplicitno poimenovana, pa vendar je uveljavljanje umetniških del in njihovih pozitivnih kritik večino časa otežen in občasno neizvedljiv postopek. Študentka mora dokazati dve pozitivni strokovni kritiki svojega dela v tiskanih medijih, ki sta v bazi COBISS označeni kot kritika. Da večina uveljavljene kritike poezije ne funkcionira po tipologiji dokumentov, predpisani v pravilniku, lahko avtorica potrdi iz prve roke, z isto roko pa bi stavila, da imajo podobne probleme tudi dijakinje in študentke, aktivne na drugih področjih umetniškega udejstvovanja. 

Tudi število tekmovanj, ki ustrezajo kriterijem za pridobivanje štipendije, je neenakomerno porazdeljeno med področji vednosti. To seveda ni krivda sklada, ampak posledica razmer širšega slovenskega izobraževalnega prostora in morebiti celo narave posameznih vednosti. Vseeno pa lahko družboslovno usmerjenim bodočim srednješolkam v ustih pusti grenak priokus zavedanje, da imata samo matematika in logika skupaj pet veljavnih tekmovanj, medtem ko imata slovenščina ali geografija po eno.

Kafka bi oboževal in sovražil štipendijski sklad. Nedefiniranost zločina, ki smo ga vse kandidatke zagrešile, ko smo poslale prošnjo za štipendijo, se pridružuje arbitrarnosti postopka kaznovanja, ki je dopolnjevanje prijave. Občasno dosežek na istem tekmovanju z istimi viri financiranja velja eno leto, drugo leto pa ne. So se pač prvič zmotili. Hkrati za mednarodna tekmovanja včasih zahtevajo overjene prevode potrdil, če so originalno izdana v angleščini, spet drugič ne. Lansko leto je imela avtorica moč doživeti eno od takšnih situacij: štiri študentke, isti izjemni dosežek. Dve morata vlogo dopolniti z overjenim prevodom, ki ju stane skoraj celotno mesečno vsoto Zoisove štipendije, samo za možnost, da se sploh potegujeta za njeno pridobivanje. Drugi dve študentki niso ista angleška potrdila stala nič, ker je tisti dan v tisti pisarni sedela zaposlena, ki ji angleščina bolj leži. 

Višje delovno in socialno sodišče je v prvi polovici letošnjega leta v eni od sodnih obravnav, ki zadeva Zoisovo štipendijo, določilo, da Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij vsaj na enem mestu protizakonito oža določila Zakona o štipendiranju in dodatno omejuje definicijo izjemnega dosežka, saj natančneje definira, kateri načini javnega financiranja delajo neko tekmovanje veljavno. Zakoni imajo prednost pred pravilniki in slednji jih ne bi smeli ožati. Vseeno pravilnika do razpisa za leto 2022/23 niso popravili. 

Dodatna kafkajanskovska čednost delovanja štipendijskega sklada pa so časovni okviri pravnih postopkov. Tudi ob pozitivni razrešitvi prijav na razpis lahko dijakinja na svojo štipendijo računa z do nekaj mesečno zamudo, študentka pa še nekoliko dlje. Kako se preživi teh nekaj mesecev, pač ni skrb štipendijskega sklada. Ob negativni razrešitvi pa se postopki razvlečejo preko vseh pesimistično pričakovanih meja. Avtorica prispevka na razrešitev svoje pritožbe – ponavljam, imam dovolj časa in trme – čaka še za študijsko leto 2021/22, medtem pa se je odprl že razpis za novo študijsko leto. Mnogi od sodnih postopkov, ki so javno dostopni, v letu obravnave naslavljajo tožbe izpred leta ali dveh in so tako v zamudnosti primerljivi z ostalimi sodnimi postopki. Včasih pa sklad zavrnitev kakšne prošnje legitimira celo kar s svojo lastno počasno obravnavo prijav. Pripnite se še za en pravni spor, tokrat takšnega izpred skoraj desetih let. Woohoo! 

Varuh človekovih pravic je leta 2014 prejel pobudo od matere dijakinje, ki ji je štipendijski sklad zavrnil prijavo za Zoisovo štipendijo na podlagi tega, da je že bila prejemnica državne štipendije. A dijakinja je državno štipendijo prejemala le zato, ker so na centru za socialno delo to prošnjo razrešili v manj kot enem mesecu, medtem ko si je sklad vzel svoj čas, čeprav jim je dijakinja prošnjo poslala z enim mesecem začetne prednosti. Sodišče je razsodilo v prid dijakinje in varuha človekovih pravic in določilo, naj se njeno prijavo obravnava znova ter da naj ob prejetju Zoisove štipendije pač preneha prejemati državno štipendijo. Še precej bolj zgovoren od omenjenega primera pa je odziv štipendijskega sklada. Na spletni strani varuha človekovih pravic povedo, citiramo:

»Ob tem pa naj dodamo še, da nas je v posebnem dopisu MDDSZ okrcalo zaradi našega posredovanja, češ da le-to povzroči neenako obravnavanje strank, saj zaradi tega prednostno obravnavajo pritožbe tistih, za katere se zavzame Varuh. Pristojni na MDDSZ so nam sporočili, da se zaradi našega posredovanja tako podaljšuje čas za odločanje o pritožbah vseh, ki na odločitev še čakajo, pa bi morale biti njihove pritožbe glede na datum prispetja že obravnavane.« Konec citata.

Kako si kdo drzne izpostavljati nepravilnosti v prepočasnih postopkih, ko pa so prepočasni in bodo zdaj še počasnejši!

Tako deluje sistem v zatišju družbenih kriz. Potem pa po sončni strani Alp zadoni leitmotiv koronskega clusterfucka leta 2020 in razprejo se nove razsežnosti neenake obravnave. Nekateri organizatorji državna tekmovanja odpovedujejo, drugi se prilagodijo. Štipendijski sklad za študijsko leto 2019/20 ne sprejema več vseh dosežkov prejšnjih dveh let, ampak izbrano obdobje premakne za eno leto nazaj, ko svetu še ni vladal kaos. V tem še posebej uživajo študentke in dijakinje, ki so se v zadnjem letu pred zaprtjem namensko potegovale za in pridobile izjemne dosežke, ki jih zdaj ne morejo uveljavljati. V zmedi poskuša Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije covida-19 nasloviti področje štipendiranja tako, da se leta uveljavljanja za uvrstitve na tekmovanjih in raziskovalna ter umetniška dela naenkrat razlikujejo. Veljavna leta so odvisna tudi od tega, ali dijakinja medtem postane študentka, saj morajo biti nekateri dosežki doseženi na ravni izobraževanja, za katerega želi prejemati štipendijo. V glavnem, vsem je popolnoma jasno, kaj šteje in kaj ne.

Med tekmovanji, ki so bila odpovedana zaradi pandemije, je bilo leta 2020 tudi državno tekmovanje iz geografije. Dijakinja, ki sodeluje v enem od javno dostopnih sodnih procesov višjega delovnega in socialnega sodišča, ki so mi v zadnjih dneh pogrevali kri, je le prototip srednješolke, za situacijo katere sklad ne poskrbi. Uvrsti se na državno tekmovanje, ob njegovi neizvedbi pa se odloči uveljavljati kar območno uvrstitev na državno tekmovanje in območno srebrno priznanje. 

Sklad prijavo zavrne, dijakinja najprej s pritožbo o neenakopravnosti situacije sproži upravni spor pred organom, po ponovni zavrnitvi se obrne na sodišče prve stopnje, ki razsodi v prid štipendijskega sklada, nato pa sproži še sodni postopek pred višjim delovnim in socialnim sodiščem. Tožbo zopet izgubi. V obrazložitvi odločitve sodišče izrazi stališče, da je bila glede na dosežke dijakinje zavrnitev upravičena. Da pa vprašanje, zakaj kljub temu, da v času državnega tekmovanja ni veljalo pandemično stanje, ni imela možnosti tekmovati in doseči državnega priznanja, ni del te sodbe.

Odločitev je pravno smiselna. Vseeno pa povsem spregleda problem, ki ga je ustvarilo odpovedovanje tekmovanj. Že tako neuravnotežen sistem, ki daje prednost določenim področjem ali tekmovanjem, je med pandemijo postal še bolj arbitrarno neenakopraven. Vsak boj proti birokratski mašineriji pa je ostal prav tako nesmiseln in samodestruktiven kot prej. Sodišči prve in druge stopnje sta dijakinjama naložili stroške sodne obravnave, ki so jo skupaj s poštnino pošiljanja vse dokumentacije od začetne prijave naprej najverjetneje spet stali vsaj eno štipendijo.

Vse to za bajnih 120 do 150 evrov na mesec. Da na koncu vseeno končaš v strežbi.