FOTO: Zasedba Študentskega kampusa, 28. 5. 2021 (Hana Radilovič)

Preden začnemo današnji komentar o Nacionalnem programu visokega šolstva, bomo naredili kratek pesimističen ovinek – zakaj sploh komentirati, ko te Ministrstvo za izobraževanje niti ne vpraša niti ne usliši. Zakaj pisati, ko niti govori prek zvočnikov pred stavbo ministrstva ne prodrejo v končne verzije smernic in programov. Če so še v 90-ih letih z ministrstva prosili medije za sodelovanje pri pripravi tovrstnih dokumentov in je Radio Študent prispeval okoli 10 razprav za tedanjo Belo knjigo o izobraževanju, se zdaj ob misli na kaj takega lahko samo grenko smejemo. Današnja vladna politika kliče po trših prijemih, to je jasno. Tokratni komentar zato vzemite kot neke vrste spodbudo k silovitejšemu delovanju, ne samo kot pizdenje v prazno, četudi je v enaki meri tudi to.

Torej, Nacionalni program visokega šolstva. Koliko je pravzaprav nacionalni in koliko gre le za brezglavo ponavljanje smernic iz tujine? Koliko gre za program visokega šolstva in koliko gre zgolj za del širšega programa akumulacije kapitala? In koliko ima slednja zares zveze s splošno blaginjo?

Sodeč po uvodu v sam program, je ta v prvi vrsti del izpolnjevanja vloge Slovenije znotraj Evropske unije. Kakšne so aktualne prioritete Evropske unije, je denimo razvidno iz Bele knjige o prihodnosti Evrope, katere se lahko spomnite iz ene od številnih razprav, ki jih je predsednik Borut Pahor v letu 2017 imel v predsedniški palači na temo raznih smernic. V tem dokumentu je visokošolsko izobraževanje sredstvo, s katerim Evropska unija vzpostavlja notranjo povezanost, denimo z Erasmus izmenjavami, hkrati pa je prav mobilnost del problema. Kot izpostavlja Bela knjiga, obstaja tveganje, da bodo mladi odrasli prvič po drugi svetovni vojni slabše preskrbljeni kot njihovi starši, zato je ena od skrbi izseljevanje mlajših generacij. To je v dokumentu izpostavljeno predvsem v luči tako imenovane potrebe gospodarstva po izobraženi delovni sili in nevzdržnosti socialnih sistemov, ki so bili postavljeni s predpostavko višanja rodnosti.

Četudi evropski dokumenti še dajejo določeno težo socialnim sistemom, se Nacionalni program visokega šolstva že desetletja naslanja tudi na priporočila OECD. Organizacije, ki v prvi vrsti prodaja iluzijo, da sta hkrati mogoči svoboda trga in svoboda posameznika. Kot da ne gre pravzaprav za podrejanje večine posameznikov tega sveta zavoljo svobode kapitala, ki se vlaga tja, kjer je najdobičkonosneje, in ne tja, kjer ga družba dejansko potrebuje. Svoboda kapitala obstaja neposredno na račun svobode ljudi. Za brezskrbno potujoči kapital imamo davčne oaze, za begunce pa centre za tujce.

OECD toži nad tem, kako imajo v Sloveniji visokošolski zavodi premalo avtonomije pri določanju plač zaposlenih in pri višanju šolnin študentov. Priporočajo uvedbo šolnin na rednem študiju in zadolževanje revnih družin. O kreditih in vavčerjih za študij so študenti poslušali že vsaj od preloma tisočletja dalje, pa se to v Sloveniji še ni razširilo toliko, kot se je napovedovalo. Vseeno pa univerze redko zamudijo priložnost, da nabijejo tako imenovane prikrite stroške študija. Po uvedbi plačljivega doktorskega študija so se začeli kopičiti drugi stroški, kot sta uvedba obveznih plačljivih računalniških programov za študij in nižanje števila brezplačnih izpitnih rokov. Nenazadnje je Univerza v Mariboru letos začela zaračunavati vsako višanje ocen, drugod že zdaj velja omejitev na zgolj eno brezplačno zviševanje na letnik.

V vseh teh desetletjih se v vsakokratnem Nacionalnem programu visokega šolstva ovinkari okoli načina, kako bo študij postal dostopnejši, saj je en od kontinuiranih ciljev povečanje števila diplomantov. Ne zaradi osebnega razvoja, družbene blaginje ali česa podobnega, ampak zaradi potenciala, da višje izobraženi ljudje proizvedejo več inovacij, ki bodo povišale profitno stopnjo, torej dobičke. A kaj ko so si državniki širom Evrope to prevedli v preprosto enačbo: več ljudi s certifikati, več denarja. S svojimi politikami pa so posledično prisilili univerze v zniževanje standardov, kar pomeni, da visokošolski certifikat vedno manj verodostojno odraža intelektualni razvoj osebe in posledično tudi njeno inovativnost.

Da bi se spopadli s tem padcem kakovosti, so uvedli tako imenovane evalvacije kakovosti. Z raznimi merili, ki jih prevzemajo iz poslovnega sveta, naj bi univerze ocenjevale lastno delo in poskrbele za boljšo izkušnjo uporabnikov. To je sicer smešno glede na bolestno težnjo predavateljev, da študente v prvi vrsti obravnavajo kot potencialne izkoriščevalce sistema in jim z dodatnimi stroški ter omejitvami dejansko uničujejo študijsko izkušnjo. Ampak tako ali tako so evalvacije kakovosti zaposlene na univerzah dodatno odvrnile od sodelovanja s študenti in njihovo pozornost preusmerile k zadovoljevanju zunanjih evalvacijskih institucij. K obstoječim tegobam visokega šolstva so tako dodali še eno in to prav zaradi nesposobnosti politike, da izobraževanje prizna kot vrednoto samo na sebi.

Visoko šolstvo evropska in državna politika vrednoti denimo glede na to, kako dobro izpolnjuje operacije v sklopu operativnega programa razvoja človeških virov. Ključna usmeritev razvoja človeških virov pa je, navajamo: »Vlaganje v ljudi, katerih človeški kapital bo zagotovilo za večjo stopnjo inovativnosti, zaposljivosti in gospodarske rasti, in tako za najboljši način za večjo zaposlenost in socialno vključenost, za zmanjšanje regionalnih razlik in za visok življenjski standard«. Avtorji teh dokumentov in poslanci, ki na tej podlagi tvorijo politike, verjamejo, da blaginja izhaja neposredno iz gospodarske rasti. Ne da bi pomislili na pomen redistribucije proizvedenih dobrin in dobičkov, kaj šele enakosti pri upravljanju s produkcijskimi sredstvi samimi, s čimer se potreba po poznejšem prerazdeljevanju zmanjša.

Visoko šolstvo je znotraj te miselnosti neposredno vezano na dobičkonosnost posameznih disciplin in na vzgojo določenega tipa delovne sile, ki je zmožna zamenjati poklic večkrat v življenju. Delavke in delavci naj bi se prilagajali potrebi kapitala, ki se plemeniti enkrat v tej, drugič v oni panogi, odvisno od tega, katera je v nekem trenutku najdobičkonosnejša. Ne pa glede na to, kaj so denimo potrebe prebivalstva. Četudi je za postoriti veliko, ko pogledaš okrog sebe in pomisliš na stanovanja, ki se morajo zgraditi, na opustošene gozdove, ki se morajo obnoviti, za to ni delovnih mest. Zakaj? Ker gre samo za bedaste dolgoročne potrebe prebivalstva, ne pa kratkoročne partikularne želje lastnikov kapitala.

Potrebe milijard prebivalcev sveta so v drugem planu, na vrsto za izpolnitev pridejo šele kot bajeslovni stranski učinek višanja dobičkov zasebnikov. In temu prodajanju megle državniki in celo del strokovnjakov za izobraževanje nasedajo, kljub temu da redistribucija pozasebljenih dobičkov ni nikoli izrecen del številnih smernic, niti ni del uradnih politik. Nasprotno, te se vedno bolj gibajo v smeri nižanja davkov najbogatejšim in krčenja socialne države. Obljuba blaginje kot samoumevne posledice višanja dobičkov je v najboljšem primeru začasen stranski učinek, ki po nekaj ciklih začne razpadati, skupaj s tem pa je vloga visokega šolstva v tej kolobociji kot nekaj plemenitega čisto zavajanje.

Visoko šolstvo je tako kljub bolestnemu leporečenju o inovativnosti v prvi vrsti namenjeno ohranjanju že obstoječega in očitno zastarelega sistema, v katerem se tako imenovane »potrebe gospodarstva« sprejme kot samoumevne in se brez dokazov predpostavlja, da je višanje dobičkov neposredni vzrok za višanje blaginje. Namesto da bi uvedli vsaj nekatere spremembe socialne države tako, da so prispevki in davki progresivnejši, torej da več vzamejo bogatejšim in dajo preostalim, je visoko šolstvo padlo pod nevprašljivo zapoved po akumulaciji kapitala za vsako ceno. Celo za ceno visokega šolstva samega.