Pred nekaj meseci se je v medijih pisalo o medvrstniškem nasilju – osnovnošolci so pretepli sošolca, malo kasneje se je pisalo o isti težavi, ko je učenec v šolo prišel s kladivom in napadel sošolca. Nato tišina. Zadnji mesec se v medijih ponovno ogromno – ogromno – piše o medvrstniškem nasilju, tokrat je povod nasilje nad učenko v Celju. Ta in še nekaj naslednjih tednov se bo pisalo o dogodku v Beogradu. Nič nenavadnega ni, da se o nekem problemu piše takrat, ko se je ta problem pač zgodil oziroma, natančneje, ko se je problem udejanil v takšni obliki, s takšno močjo, da je dosegel tudi medije. Večji problem je dejstvo, da ima šola že vrsto let težave pri učinkovitem naslavljanju in preprečevanju medvrstniškega nasilja. Za razliko od marsikoga, ki meni, da so za vzgojo odgovorni predvsem starši, zagovarjamo pomembnost vzgoje v šolski instituciji, ki je po naši grobi oceni močno zatajila. 

V komentarju izhajamo iz predpostavke, da je prvenstvena težava šole artikuliranje in izvajanje njenega vzgojnega momenta in da ima posledično težave tudi pri obravnavanju medvrstniškega nasilja, ker, prvič, se ji vzgoja ne zdi tako zelo pomembna in, drugič, ker ne pozna tistih, ki jih vzgaja – otrok, torej. V nadaljevanju ne bomo iskale rešitev za medvrstniško nasilje, temveč pokazale, da obstajajo načini, ki bi ustvarili novo raven razmerja med učenci in nadalje med učenci in učiteljem. Menimo, da bi tovrstna oblika kot nek nov prepotreben standard na področju vzgojnega delovanja lahko prinesla pozitivne učinke.

Temeljni dokument na področju vzgoje in izobraževanja, bela knjiga, katere zadnja izdaja sega v leto 2011, vzgojo omeni 131-krat, izobraževanje pa 783-krat. Ta informacija nam sicer pove samo to, da pisci nekaj več kot petstostranskega dokumenta več priložnosti za uporabo besede vzgoja pač niso našli, a lahko sklenemo, da sta številki, če ju primerjamo, vendarle indikativni. Na prvih straneh je vzgoja pojasnjena tako: 

»Vzgoja je izjemno kompleksen pojem in je ena tistih ključnih dejavnosti, pri katerih vzgojno-izobraževalnemu sistemu ne sme spodleteti, saj je po eni strani povezana s prenašanjem skupnih vrednot, norm, navad in prepričanj na mlajše generacije, po drugi strani pa so ustrezna vzgojna ravnanja in odnos vzgojiteljev in učiteljev do otrok pogoj uspešnega poučevanja in prenašanja znanja.« 

Če razčlenimo: en namen vzgoje je, da otroka prilagodi obstoječemu sistemu, drug pa, da je na nek način pogoj za poučevanje, ki je – tako lahko interpretiramo zgornji odlomek – pomembnejše od vzgojnega momenta, s katerim otroke najverjetneje zgolj, vsekakor pa prvenstveno, discipliniramo. Treba je iti dlje in se usmeriti k osnovni tezi: učiteljica ne more vzgajati, če ne pozna objekta vzgoje. In nadalje: učiteljica ne more vzgajati, če ne pozna sveta, v katerem živimo. 

Šola kot institucija – pojem uporabljamo tako za osnovne kot srednje šole – ne predvideva ravno veliko časa, namenjenega specifičnim dejavnostim, ki bi prvenstveno skrbele za vzgojni, in ne izobraževalni del. Razredne ure oziroma ure oddelčne skupnosti so predvidene enkrat na teden. Namenjene so, govorimo po svojem spominu, razreševanju neopravičenih ur, pogovoru o kakšni aktualni zadregi, druženju ali igri otrok oziroma mladostnikov, obstajajo pa tudi zato, da lahko odpadejo – pogosto so na urnik umeščene kot zadnja ura v dnevu. Morda nekoliko naivno menimo, da bi bil vzgojni moment šole bolje razvit in bolj učinkovit, da bi imel pozitiven vpliv in bi dejansko vnesel določene spremembe, če bi učiteljice z vso resnostjo razredne ure namenile spoznavanju otrok, kar pomeni spoznavanje njihovega in našega sveta. Laična šola, bojda ločena od cerkve in države, naj bi bila ideološko in politično nevtralna – poučevala naj bi stvari, ki niso zaznamovane, vzgajala naj bi za splošne vrednote, kot je empatija. Težava je, da želimo s tem iz šole prisilno umakniti značaj družbenosti, kar počnemo tudi tako, da nas otroci ne zanimajo. 

Ure oddelčnih skupnosti bi morali od prvega razreda naprej gojiti kot poseben čas, v katerem se otroci navajajo pogovarjati in poslušati – verjeli ali ne, prenekateri otrok ni vajen ne pogovora ne poslušanja. Naloga učitelja je, da pogovor oblikuje tako, da sam postane vzgójen in učence usmerja k sklepom, ki so lahko vzgojni. Velik korak je že to, da se otroci dejansko opredeljujejo in navajajo artikulirati mnenje ter da se njihova stališča jemlje resno, saj venomer izhajajo iz njihove izkušnje. Šele ko njihovo izkušnjo vzamemo za izhodišče, jih namreč sploh spoznamo in tako se tudi otroci bolje spoznajo med seboj. To je osnovni pogoj za vzgojo. 

Za uspešno izpeljavo takšnih srečanj potrebujemo strokovno usposobljenega in zainteresiranega učitelja, ki razpravo spremlja in se nanjo odziva, ko je potrebno. Nujno je zastaviti osnovna pravila, na primer da sta žaljenje in posmehovanje prepovedana, prav tako skakanje v besedo. Učitelj mora vzpostaviti razmere, v katerih lahko spregovori vsak otrok, zato bi bilo smiselno, da takšno obliko druženj otroci spoznajo čim prej – na primer ko prvič zakorakajo v šolo in se znajdejo v novi skupini otrok. Takrat imamo možnost, da takšna srečanja postanejo vsakdanji del šolske kulture, otroci pa jih privzamejo kot nekaj običajnega in potrebnega. Prav tako je lahko pozitiven učinek takšnih srečanj razred, ki se med seboj spozna na drugačen način, kot to predvideva preostal šolski ritem – druge učne ure, odmori, malice, podaljšano bivanje in podobno. 

Otroci imajo možnost v »varnem« okolju govoriti o zanje relevantnih stvareh. Navadijo se poslušati druge in oblikovati stališče – ga zagovarjati in spreminjati, če tako nanese. Ugotovijo, kako njihovi sovrstniki doživljajo neko izbrano temo – situacijo in izkušnje primerjajo. Ob nestrinjaju imajo možnost, da se odzovejo. Čeprav je načeloma učiteljica tista, ki pogovor vodi in torej ostaja avtoriteta, je idealno, da se vmešava čim manj – obstaja kot varovalka, ki preprečuje žaljenje in posmehovanje oziroma na takšne odzive opozori. Razprava o tem, zakaj sploh žalimo, je za razred konec koncev smiselna, celo nujna. V pogovorih otroci spoznavajo sebe, druge in svet, v katerem živijo. Lahko se poistovetijo s še kakšnim otrokom in ugotovijo, da njihov pogled na svet ni nič nenavadnega; lahko postanejo bolj empatični, ker dejansko dobijo priložnost, da spoznajo izkušnjo nekoga drugega; lahko se soočijo z dejstvom, da so včasih žaljivi, in se naučijo, kako ravnati drugače. Primer razrednih ur je vendarle le primer; vsak učitelj bi moral učni proces kdaj pa kdaj preprosto zaustaviti in se, če tako nanese, do konca ure posvetiti vzgoji. 

Šola ne sme več ignorirati dejstva, da so otroci že del družbe in da imajo svojo izkušnjo sveta. Vsako njihovo delovanje je že družbeno in ima vpliv, prav tako pa jih vsaka njihova izkušnja že oblikuje in tega ne smemo zanemariti, zato se zdi še toliko bolj pomembno, da prva vzgojna naloga učiteljic in učiteljev postane spoznavanje otrok s točno tem zavedanjem. Morda ponovno potrebujemo javno razpravo o vsebini in izvajanju vzgojnih načrtov. Šola se mora zresniti in spremeniti: pogovor naj postane nekaj običajnega in ne privilegij debatnih krožkov ter otroških parlamentov.

Vir slike: Wikimedia Commons