Poslušate enajst tez o študentski zasedbi osrednje predavalnice na Fakulteti za družbene vede, ki se je v petem dnevu zaključila včeraj.

Preden preidem k bistvu, sem dolžan razkriti lastne karte. Zasedbi sem se priključil v petek zvečer, potem ko me je interpeliral sodelavec Fin. Začel sem verjeti, da gre za potencial politične mobilizacije študentstva, ki ga, odkar sem v Ljubljani, nisem doživel, in je za svobodno študentstvo več kot nujen. Tako tez nikakor ne pišem z oddaljenega novinarskega gledišča, ampak kot nekdo, ki je na zasedbi zagovarjal radikalizacijo ter vztrajanje, vse dokler slovenski kolaboranti z izraelskimi oblastmi ne bodo dočakali materialnih posledic. To seveda še ne pomeni, da teze niso utemeljene izključno na dejstvih, ter ne pomeni, da poročanje z zasedbe ni temeljilo izključno na dejstvih. Ko uporabljam prvo osebo množine, govorim o zadevah študentske skupščine, za katerimi sem stal tudi sam; ko uporabljam tretjo osebo, gre za prakse peščice, ki sem jim nasprotoval.

Prva teza. Študentje, ki sami sebe razumejo kot socialiste, so govorili eno, delali pa drugo. Zasedli so prostor fakultete kot upor proti njenim praksam ter praksam univerze, a so obenem nadaljevali obiskovanje predavanj te iste fakultete in univerze. Zasedli so fakulteto, a nad njo nismo imeli dejanskega nadzora. Vhode in urnik njihovega zaprtja so nadzorovali varnostniki. Kamere so večinoma ostale prižgane. Ko je ena od študentk kamero pri enem od vhodov prekrila s palestinsko zastavo, so po opozorilu varnostnikov, da bodo poklicali organe pregona, študentje hitro sprejeli sklep, naj do ponedeljka vendarle ostane odkrita.

Druga teza. Prakse zasedbenikov so nasprotovale ciljem zasedbe, izraženim v zahtevah, naslovljenih na ljubljansko univerzo. Če mora za udejanjenje zahteve po prekinitvi sodelovanja z izraelskimi akademskimi institucijami priti do materialnih posledic, je pristanek na izjavo FDV-ja v zameno za končanje zasedbe izdaja tega cilja.

Tretja teza. Materialni cilji so ostali in tudi bodo ostali neuresničeni, kar je, če ne prej, postalo očitno iz odgovorov rektorja Gregorja Majdiča ob včerajšnjem labodjem spevu zasedbe. Majdič je glede prekinitve sodelovanja z izraelskim inštitutom Technion obljubil le razpravo z dekani, v uradni izjavi za javnost, ki so jo objavili na univerzi, pa sodelovanje s Technionom ni niti omenjeno. Glede zahteve po pomoči palestinskim študentom je rektor odgovornost prenesel na vlado.

Četrta teza. Za to, da bodo materialni cilji ostali neuresničeni, je zaslužna odpoved politični moči zasedbe v trenutku, ko je bila ta na vrhuncu. Pred včerajšnjo novinarsko konferenco so mediji morali čakati na konec protestnega skandiranja, da bi lahko slišali, kaj imajo študentje povedati. Morali so slišati, kaj imajo povedati. To je bil trenutek, ko je dejansko štelo, kaj bodo študentje povedali.

Peta teza. Študentje so z zasedbo predavalnice pokazali pogum. Neizpodbitno. A denimo prvi govor na ponedeljkovi konferenci je pokazal pomanjkanje poguma. Govor je moč zasedbe zatrl v kali, ko je, namesto da bi oznanil vztrajanje pri zasedbi, dokler ne bodo izpolnjeni materialni cilji, oznanil stopnjevanje pritiskov, dokler ne bodo izpolnjene zahteve študentov. Politično moč, ki nam jo je zagotavljalo mesto, s katerega smo govorili, mesto zasedbe, smo izgubili s pristankom na simbolne zahteve do FDV-ja in koncem zasedbe.

Šesta teza. Mediji so se pri poročanju o zasedbi zanašali na institucionalni diskurz, torej diskurz univerze in fakultet. Delno lahko razlog za to pripišemo dejstvu, da mediji v svoji težnji po igranju objektivnosti ne morejo in nočejo zasesti mesta pravice, torej mesta tistih, ki jih okupirajo, zatirajo in pobijajo, mesta Palestincev. Vendar je v še večji meri razlog za táko poročanje igra reakcije na institucionalni diskurz ter predloge, ki so jo izbrali zasedbeniki sami. Namesto da bi javne razgovore s predstavniki institucij zavrnili, dokler ti ne izpolnijo osnovnih zahtev – ter komunicirali izključno z organizacijo lastnih novinarskih konferenc, na katerih bi lahko sami določali pogoje, pod katerimi govorimo – so se ujeli v pingpong z institucijami.

Sedma teza. H kratkotrajnosti in zgolj papirnatim dosežkom zasedbe je prispevala predpostavka, po kateri so delovali začetniki zasedbe, da bomo študente obrnili proti sebi, če se bo zasedba vlekla. Na tej predpostavki je temeljila zelo skopa agitacija študentov po fakulteti, ki so lahko redna predavanja obiskovali domala nemoteno. Tudi zato je postajala ekipa začetnikov zasedbe vse bolj izmučena, saj je morala prevzemati preveč nalog. Da se drugi študentje niso želeli priključiti zasedbi in olajšati dela ozki ekipi, ne drži, saj je na večernih skupščinah v času moje prisotnosti vedno bilo okrog 50 ali več študentov, ki so večinoma nato na fakulteti tudi prespali. A dopoldne so z zasedbe izginili. Naloga zasedbenikov je torej bila, da študente, ki so se pridružili sami od sebe, na zasedbi obdržimo, to pa ni mogoče brez agitacije »ena na ena«.

Osma teza. Temeljni kamen, na katerem se je zasedba v petem dnevu porušila, pa je, da se je peščica zasedbenikov očitno vnaprej odločila zasedbo končati z dogovorom z vodstvom fakultete. Namesto konfrontacije in radikalizacije lastnih stališč smo tako denimo poslušali, da se rektorju Majdiču ne smemo zameriti, ker je voljan govoriti z njimi.

Deveta teza. Demokratičnost študentskih skupščin, ki odločajo s soglasjem, je bila dovoljena, dokler to ni oviralo vnaprej pripravljenega scenarija dogovora s fakulteto. Naenkrat so uvedli preglasovanje namesto soglasja.

Deseta teza. Razmerja med ozko peščico in širšim študentstvom, ki je zasedalo predavalnico, odlično prikaže včerajšnje dogajanje med sejo senata. Trije zasedbeniki so bili tudi študentski člani senata. Ko je senat v osnovi končal obravnavo točke o zahtevah študentov, se je ozka ekipa zbrala pred glavnim vhodom fakultete in ni nemudoma odšla do lastne baze, študentstva v osrednji predavalnici in zunaj nje. Dejstvo, iz katerega so izhajali, je bilo, da je senat fakultete zahteve študentov deklarativno sprejel pod pogojem, da zasedbo še isti dan končajo. Peščica se je o tem, kako to informacijo posredovati študentstvu, dogovorila ločeno.

Enajsta teza. Sklep je torej tak: študentje se niso zares postavili proti institucijam, ampak je ozko jedro študentstva izpolnitev zahtev skušalo doseči s sodelovanjem v institucijah, zasedba pa je bila pritisk v teh pogajanjih. Gre za spoštovanje profesorskih avtoritet, ki se mu bomo študentje, če bomo hoteli organizirati politično fronto proti okostenelosti univerze, morali odreči. Pa naj me, če si drznejo, demantirajo.

Foto: MM