samozaložba, 2024

Dunraven je grunge rock bend iz Bistrice ob Sotli, kraja, ki se ga je po glasbeni sceni prijelo tudi ime Seattle ob Sotli. Tam je vzniknilo lepo število bendov, denimo Baltazar, Eternia in Malik, pred dobrimi tremi leti pa so se javnosti prvič predstavili še Dunraven. Takrat je izšel kratkometražec Thrown in at the Deep End, po izidu EP-ja pa se je bend prelevil iz dvojca v trio, ki ga danes predstavljajo frontman Andrej Černelč s kitaro, Gaja Pekošak z bobni in Gašper Tominšek z basom. Vsi člani so vpeti v bistriško glasbeno sceno, med drugim tudi v delovanje Mladinskega kluba Bistrica ob Sotli oziroma Kluba Metulj.

Muziko zasedbe Dunraven bi lahko opredelili kot fuzijo raznih rock podžanrov, od garažnega rocka do stoner metala. Istoimenski debitantski dolgometražec se tako vije vse od melanholičnih kitarskih linij pa do težjih metalskih vokalnih izlivov. Če je prvi izdelek benda leta 2020 zaznamoval bolj melanholičen in večinoma tudi mehkejši zvok, je na dolgometražnem prvencu jasen prehod k bolj grobim kitarskim linijam.

Album je zastavljen premišljeno. V konceptu se kaže rdeča nit ponavljajočih se motivov, podobno zgrajena inštrumentalizacija večine komadov pa poslušalki naslika svet družbenega razkroja, v katerem vlada splošno vzdušje resignacije. Prestrežemo močno eksistencialno držo, ki bržkone slika stanje sodobnega družbenega duha. Uvodni komad Sevastopol nakaže sporočilno plat albuma, ko oriše vojno ozračje, v katerem je končni izhod subjekta smrt. Opevano je podano na zamegljen način, toda namen je vendarle jasen. Glasbeniki skušajo orisati naravo človeka, niti ne nujno subjekta, ki se mu vseskozi pripisuje krvoločnost. Ogenj, rdeča barva, morjenje – to so besede, ki se motajo po albumu. Po eni strani se zdi, da muzika slika svet, v katerem vladata zlo in krivica, svet, ki posamezniku ne dopušča drugega kot otopelosti. Hkrati pa je opevano zlo preslikano na subjekt sam. Kot narekuje komad Infrared, je zlo očitno nekaj prirojenega človeku.

Komadi sledijo isti strukturi, navadno nas uvedejo z otožnim inštrumentalnim odsekom, ki mu sledi sunkovit prehod v težje kitarske linije. Tako v osmih komadih na plati zaznamo dobršno mero repetitivnosti, ki ji sicer ne moremo česa očitati ob jasno premišljenemu konceptu albuma. Namen osnovne strukture je, da se, potem ko so poslušalki z vsakim komadom predstavljene nove podobe krutega sveta, tudi vsak komad zlije v naslednjega s počasno, otožno melodijo, ki nato prevzame meditativno vlogo. Poslušalko za nekaj trenutkov prizemlji, ji ponudi nekaj časa, da zaigrano in zapeto predela, potem pa se cikel ponovi. Na plošči zvočno izstopa predvsem komad Murderer in My Bed, ki ga vodijo precej bolj metalsko obarvani vokali in srditejši tempo kot druge komade, skladbo pa izpopolni tudi izstopajoča kitarska solaža.

Dunraven so na domačo sceno prodrli z lastno rockersko mešanico. Istoimenski album benda je premišljeno zastavljen in izdelan prvi dolgometražni izdelek, za katerim se skriva dolg ustvarjalni proces. Zdi se, da je bil v nastanek plošče vložen še natačnen tehnični napor, o čemer pričajo tudi spremljajoči videoposnetki, ki so jih Dunraven objavili na platformi YouTube. Kot obljublja grungeevska mistična naslovnica prvenca, muzika, če se ji le prepustimo, v nas uspešno ozavesti zakrpane občutke obupa, vdaje v družbeni sistem in razočaranja.