Blanc Manioc, 2024

V Tolpi bumov se podajamo v Senegal, v prestolnico Dakar in v regijo Casamance, ki je po zaslugi kolonialnega risanja meja od preostanka Senegala nekoliko ločena zaradi teritorija Gambije. Iz Casamancea namreč prihaja Ibaaku, producent, pevec, včasih tudi raper, danes pa interdisciplinarni umetnik, ki je sicer odraščal in živi v senegalski metropoli Dakar.

Stephen Ibaaku Bassene je v mladosti glasbeno rasel pod vplivom zbirke, polne afroameriške muzike, ki jo je imel v lasti njegov oče, in tako s podlago v jazzu in funku že v zgodnjih devetdesetih postal del lokalne glasbene scene, navdušene nad globalnimi glasbenimi pojavi. V dvatisočih je postal še didžej, radijski voditelj, eden osrednjih členov dakarskega podzemlja, predvsem pa izredno domiseln producent, ki je sodeloval z najpopularnejšimi senegalskimi raperskimi imeni. Leta 2016 je izdal Alien Cartoon, svojo debitantsko produkcijsko ploščo pod tem umetniškim imenom, ki je odraz njegove zrele umetniške faze, v kateri ob glasbi ustvarja tudi vizualije, oblačila in poezijo. Vse to je močno navdahnjeno z métissageem oziroma mešanjem, sinonimom za kulturno urbano krajino praktično vsake afriške metropole, v kateri se na raznoraznih križiščih dodatno mešajo že tako multikulturna obličja celine oziroma njenih regij. Za svojo naslednjo ploščo, ki jo predstavljamo v dotični Tolpi bumov, pa je v svojo mešanico vsul novih sestavin in se za navdihe razgledoval onkraj oceanov, predvsem po jazzu, ki je pravzaprav sam po sebi glasbena iteracija métissagea v geografskem okolju ZDA.

Čeprav je plošča naslovljena Joola Jazz, pa je vendarle v svojem značaju pretežno elektronska. Podobno kot na plošči Alien Cartoon iz leta 2016 ogrodje muzike predstavlja sicer manj hrupna in levopolna, toda še naprej ritmično eksperimentalna, bogata in z novejšimi afriškimi elektronskimi godbami navdahnjena pulzirajoča, poliritmična preproga. Večjo razliko oziroma nekakšno sprostitev v zvoku predstavlja melodika, ki je iz poprej povsem elektronske na tej plošči zrasla v smeri jazzovskih harmonij. To nam pravzaprav z evolucijo narative albuma sporoči tudi avtor sam. V začetku plošče, v komadu Bombolong, ki ga slišimo v ozadju oddaje, smo še v zvočnem okolju njegove prejšnje plošče, toda do četrtega komada z naslovom Jazz Griots – prvega z jazzovskim prizvokom – se sprehodimo med nabasiranim, tehnoidnim plesiščem in tradicionalno godbo senegalske regije Casamance. Naprej po plošči kot po urbani krajini svojega mesta in glasbenega vesolja vseskozi meandrira in z vsakim novim komadom zavije v novo, toda vseeno asociativno smer. 

Tako lahko v elektronskih raziskovanjih na plošči slišimo vse od 4 x 4 elektronskih koračnic do nalomljenih triphopovskih filingaških bitov, pa tudi zelo jazzovsko obarvane elektronske kompozicije, v katerih se z elektroniko prepletata tako zahodni kot afriški jazz. Glasbenik spretno uporablja vokalne tehnike in vpleta gostujoče vokalistke, uporabo konvencionanih inštrumentov, pa tudi celega morja perkusivnih elementov. Avtor na eni sami plošči, mestoma tudi znotraj enega samega komada kreira moderne, raznolike, zračne in zvočno široke kompozicije, poleg tega pa je muzika izredno uravnotežena. Zdi se, kot bi Ibaaku nekako uravnotežil vse svoje glasbe – jazz, s katerim je rasel, hiphop, ki ga je oblikoval, in elektroniko, ki ga je nazadnje razvila v polnopravnega umetnika. Vseskozi pa glasbo, tako kot njegovo kariero, prevevata močna, edinstvena glasbena identiteta in kultura, ki ga obkrožata v Casamanceu, od koder prihaja, ter v Dakarju, kjer živi. 

Plošča Joola Jazz je še močnejša kot njena predhodnica izpred osmih let. Ibaaku na njej ponudi precej razširjen diapazon svojega zvočnega vesolja in ga zavoljo neobremenjenosti zapakira in ponudi v resnično fascinantni, kompletni obliki. Predvsem pa si Ibaaku zaradi izredne širine žanrske raznolikosti ter produkcijskih in aranžmajskih veščin omogoči povezovanje glasbenih konceptov, v katerih vidi oziroma sliši sinhronicitete.