Alpha Pup/Ruby Yacht, 2024

V Tolpi bumov si bomo privoščili še čisto svežo, nekaj dni staro ploščo, za katero stoji Rory Allen Philip Ferreira oziroma R.A.P. Ferreira, ameriški rimoklepač, ki v polju alternativnega, zavednega in abstraktnega rapa tudi pod imenoma Scallops Hotel in Milo deluje že od začetka prejšnjega desetletja. Za vtise, tvar in zagon za svojo najnovejšo ploščo se je podal na Japonsko, kjer prebiva njegov tokratni pajdaš, japonski bitmejker in producent Fumitake Tamura oziroma BUN. Ploščo z naslovom the First Fist to Make Contact When We Dap sta zasnovala in posnela leta 2023 in jo izdala 26. januarja letos.

Fumitake Tamura je svoji neprepoznavnosti na Zahodu navkljub pravzaprav že večdesetletna, prava hiphopovska glava. Njegova skoraj dvajset let dolga kariera je zaznamovana s hiphopom, bitmejkanjem, prvovrstno produkcijsko tehniko in diggerskim zanesenjaštvom. Vpogled v njegovo obsežno diskografijo razkrije obilico albumov, z začetki v prvih letih tega tisočletja, ko je med drugim pod umetniškim imenom BUN leta 2006 posnel EP z nikomer drugim kot s pokojnim Phife Dawgom iz velikih A.T.C.Q. V poznejših letih je redno izdajal razgibane, na jazzu, funku in semplih sloneče inštrumentalne hiphopovske, spet drugič v elektroniko in triphop usmerjene plošče, ter produciral bite za japonske raperje. V zadnjih nekaj letih se je njegov vpliv prelil tudi na drugo stran Pacifika in tako se je kot producent znašel na ploščah Busdriverja, Yungmorpheusa in celo Carlosa Niña. 

Prijateljstvo med Roryjem in Bunom traja kakšnih pet let, potem ko sta se spoznala zaradi sodelovanja v projektu ameriške moderne pesnice Harmony Holiday. Njuno ponovno srečanje se je zgodilo zahvaljujoč Daddyju Kevu, sicer dolgoletnemu Roryjevem sodelavcu, didžeju in zvočnemu inženirju, ki ima predvsem kot inženir prste vmes pri marsikateri od najljubših plošč vašega najljubšega raperja. Daddy Kev je torej R.A.P. Ferreiro povabil na skupno mini turnejo po Japonskem, kjer ju je sprejel in gostil ravno Bun oziroma Fumitake Tamura. Kasnejša izmenjava bitov in idej – predvsem v vzajemnosti, v partnerstvu, o katerem v pripisu k plošči govori Ferreira, je imela svoje izhodišče, svoj vir v kratkem obdobju, ki sta ga Rory in Kev preživela z Bunom.

To nekajdnevno obdobje je zagotovo preslikano v albumsko produkcijo. V prvi polovici nam hrustljavi bobni in žametni jazzovski snopi iz Yamahinih sintov pričarajo dolge tokijske noči, ki sta jih ameriška gosta v poskusu, da bi prevarala jet lag, še podaljševala v družbi svojega producentskega gostitelja. Na nastopih, v klubih, restavracijah, v trgovinah s ploščami, na vlakih, v taksijih v konstantnem premikanju po neskončnih urbanih krajinah japonskih metropol. Tamura torej že v prvi polovici plošče navduši s podobno gigantskimi, razdelanimi krajinami, močnimi produkcijami, ki nihajo v funkovski, jazzovski, pa tudi levopolni IDM-ovski spekter, v sredini plošče pa vtis vzdržuje še z enako močnim adutom semplanja. Ko se plošča bliža koncu, se zvok spet prelije v nekoliko širše polje hiphopa in triphopa. Produkcijsko torej stvari zvenijo res prvovrstno, tandem pa prikaže aranžmajsko domiselnost, raznolikost in glede na Roryjevo trenutno obdobje malce več bobnarskega, enostavnejšega, čistega hiphopovskega gruva.

Na te nagruvane osnove se Rory odzove odlično. Zdi se, kot bi ga brbotajoče podlage in vtisi z Japonske dvignili in morda celo nekoliko prebudili iz močno abstrahiranih vrtincev preteklih let. Kot zapiše sam, je v času, preživetem na Japonskem, vseskozi vpijal kulturo, okolico, ljudi in ob vpijanju vtisov razmišljal tudi o tem, koliko let ga je pripeljalo v ta trenutek. Po drugi strani ga je v formo, ki jo slišimo na plošči, priganjal tudi Tamura – pravi producent, ki vztraja v svoji viziji ter ki aktivno sodeluje v risanju končne sonične slike in raperju odpira obzorja. Kljub enako širokim tekstualnim tematikam avtorja in nič manjši abstrakciji Roryjevih verzov se nekako zdi, da je njegovo sporočilo bolj koherentno. Tamura iz Ferreire izvabi zanj značilne, kanček manj raztresene, za odtenek bolj ritmično konstantne lirične sestavljanke in zagonetke, v katere so močno vpeta njegova vsepričujoča poetska načela aktivistične, kritične drže, podprta pa so z neskončnim znanjem v poljih afroameriške kulture in mednarodne literature ter na drugi strani dostavljena s sublimirano domišljijo, potrebno in vredno večkratnega poslušanja.

Ploščo odlikujejo razgibani biti ter globoke abstrakcije in zagonetke izpod Roryjevega peresa, ki so jih nekako podžgale izkušnje in zvoki Japonske. Sama plošča je odsev potovanja, morda tudi specifične japonske urbanosti, in je rezultat pristnega producentsko-raperskega odnosa, pa tudi nekakšen odraz Roryjeve sproščenosti v artistični svobodi in njegovega zadovoljstva z doseženimi kariernimi rezultati. V opus nekdaj Mila, zdaj R.A.P. Ferreire, zavoljo Fumitakejevih bitov ta dap prinaša ozemljeno osvežitev. Odpira se navzven, morda v nekakšnem nasprotju z introvertiranostjo nekajletnega gibanja v manj prepustnih krogih, kar je Rory na nek način prekinil lani, ko je po barih in klubih nastopal kot Crow Billiken, kot solo bluesovski alter ego.