Naše asociacije so danes kratke. Navdihuje nas – vreme. Oziroma, natančneje, klima. Podnebje. Letni časi. Porojevanje, uganili ste, – pomladi.

*

Es ist so.

*

In gnale bodo nov cvet bolj veselo,

ko rože, kadar mine zima huda

in spet pomlad razklada svoja čuda,

razsipa po drevesih cvetje belo.



In toplo sonce vabi ven čebelo,

pastir rumene zarje ne zamúda,

v grmovju slavček poje spet brez truda,

veselje preleti naturo celo.



O, vem, da niso vredne take sreče,

od straha, da nadležne poezije

bi ne bilé ti, mi srce trepeče.



Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije,

ki iz njih, hladiti rane si skeleče,

poet tvoj nov Slovencem venec vije.

*

Šel sem najprej na vrt. Tam so cvetele jablane; nekatere so bile čisto bele, druge so imele na mehkih lističih rahel rožnat dih, kakor se prikaže zjutraj na otroških licih. Pod jablanami se je razprostirala bleščeča sinja preproga potočnic, tako nagosto tkana, da je trava komaj dihala in se poganjala trudoma k luči. Po tej lepoti se je znad gozda, še v meglenem somraku dremajočega, razgledovalo jutranje sonce, neba in zemlje svetlooki gospodar.

*

Čista in sončna, od rose okopana, polna razkošja in lepote, taka, kakršna mora biti, je jamniška lepa nedelja vstajala izza gora. Sončni žarki so kmalu popili rahle jutranje meglice in vsa dežela se je pričela odevati v svatovsko prazničnost. Množina barv na požetih in še zorečih njivah, na pokošenih travnikih, v zelenih gozdovih in temnih sencah se je počasi zlivala v široko, barvito in drhtečo prosojnost, ki je kmalu napolnila ozračje od enega obzorja do drugega. Gore okrog Jamnice so mirno in motno štrlele pod prazno nebo. Iznad vasi sredi kotline se je dvigal orjaški mlaj, ki je vidno presegal zvonik. Prapor na njegovem vrhu kakor da bi bil otrpnil, niti najmanjša sapica ga ni zganila.

*

Vsaka travica, vsak hrošček, mravlja, zlata čebelica, vsi začuda natanko poznajo svojo pot, ne da bi imeli razum, vsi pričajo o božji skrivnosti in jo sami nenehno uresničujejo.

*

Slika: domača