Pier Paolo Pasolini je bil pesnik, pisatelj, dramatik, režiser, scenarist in politična figura, a se zdi, da je najbolj znan po svojem koncu. Pasolini je bil marsikaj, a vedno je zasledoval le en cilj, lepoto ter pravičnost in skupnost, ki iz nje izvirata. A včasih, tudi v njegovem primeru, je lahko prav to začetek konca. Novembra 1975 je bil brutalno umorjen: najprej je bil pretepen, potem pa so njegovo telo izmaličili z avtomobilom in ga naposled pustili na plaži priljubljenega rimskega letovišča Ostia. Ob presunljivem filmskem opusu, ki smo ga na radijskih valovih že motrili v preteklih dneh, se v tokratnem Subjektu meseca lotevamo Pasolinijevega literarnega opusa. 

Kot je mogoče sklepati iz obeležijskih dogodkov, se je Pasolini rodil leta 1922 v Bologni v družino osnovnošolske učiteljice in poveljnika italijanske kraljeve vojske. Njegovo otroštvo so zaznamovala nesoglasja med staršema zaradi očetovih razvad in neprestanih službenih selitev – od Conegliana do Belluna, pa tudi v Idrijo, ki je takrat spadala pod italijansko oblast. Vse to je Pasolini slabo prenašal in se zatekal tako v branje kot v pisanje literature, zlasti poezije. Kot mladenič in študent se je udeleževal telovadnih tekmovanj, ki so jih organizirali fašisti, in zato njegova postava ni izdajala, da piše poezijo, v kateri so se vse pogosteje znašle besede iz furlanščine. 

Prvo pesniško zbirko Pesmi iz Casarse je izdal leta 1942 in je bila v celoti napisana v furlanščini. Del zbirke je v slovenščini mogoče prebrati v izboru Furlanske pesmi, ki je leta 2012 v prevodu Jolke Milič izšla pri založbi Hyperion, del pa v zbirki Realnost iz leta 2007 v prevodu Tomislava Vrečarja in Miklavža Komelja. S slogovnega gledišča pesmi niso nič posebnega, niso avantgardne ali militantne pesmi v stilu futurizma in Gabriela D’Annuzia, ki so ugajale fašističnemu voditelju Mussoliniju. A preproste se zdijo zgolj v slovenskem jeziku: tako kot mnoga prozna dela, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju, je Pasolinijeva poezija težka, ker ni napisana v standardnem jeziku, temveč v dialektu. 

Miklavž Komelj v spremni besedi k zbirki Realnost zapiše, da »branje Pasolinija zahteva konfrontacijo«. V izvirniku pesmi ne pustijo k sebi, njihov pomen ostaja skrit v dvoumnosti, neznanju, ki se osredinja okoli simbolov – jasna referenca je simbolistični pesnik Arthur Rimbaud [artur rimbo]. Drug izziv se pojavlja na vsebinski ravni – pri izpostavljanju homoerotične komponente v Pasolinijevi poeziji gredo mnogi kritiki predaleč. Izziv namreč ni v temi, ki je v teh časih in prostoru še vedno tabu, ampak v tem, da jo Pasolini pogosto ubesedi z motivom Narcisa tako z vpeljavo moškega kot tudi ženskega objekta: 

O bridkost

prav znotraj 

in čisto na dnu mojega srca,

ko zveš, da je bil sveti Pavel

največja nesreča 

tega malega sveta. 

Osvoboditi se, 

pomeni, se izviti 

iz njenega objema: 

ampak, joj, z njim

izginejo tudi prošnje fantov. 

Druga pomembna figura v Pasolinijevi poeziji je figura matere. Pasolinijeva mati je bila, kot omenjeno, učiteljica in je v času Pasolinijeve mladosti pobasala njega in brata ter se odpravila iz Belluna, kjer je bila družina nastanjena, v Casarso, svoje domače mesto, ki ga je za svojega vzel tudi Pasolini. Do matere Pasolini goji posebno nežnost, ki je hkrati blizu in daleč cankarjanskemu odnosu: 

Ponedeljek je, mama, ponedeljek, 

in ne bo končal nikoli več. 

Moj čas je v za vselej živi svetlobi

nekega mrtvega dne ob nekem 

praznem prazniku,

neke na nebu svobodne zemlje,

da bi spet podoživel, 

ves koprneč, silno željo po prvih

pomladih pod prvimi zvezdami. 

Mati je podobno kot pri Cankarju nedosegljiva, a s pomembno razliko. Pasolini bolj kot Cankar pokaže zavedanje, da materin položaj ni samoumeven, ampak zaznamovan s spolom in s tem povezanim družbenim položajem. Zaradi njega avtomatsko ni imela enakih možnosti za razvoj kot njen mož ali otroci.

Poezija za Pasolinija ni bila nikoli zgolj prostočasna dejavnost, pisal jo je namreč skozi vsa življenjska obdobja, a se je od začetne simbolistične naravnanosti pomikal k osebno-doživljajskemu pisanju, zlasti v pesniški zbirki Gramscijev pepel iz leta 1957. V njej je dvajset let po smrti velikega voditelja italijanske komunistične stranke PCI stisnil svoje razočaranje in gnev nad politiko stranke, ki je po njegovem mnenju zgrešila bistvo svojega obstoja. Zbirka je trpka, pisana v ciničnem in pesimističnem tonu, pa tudi polna razočaranja nad neizpolnjenim potencialom: 

Joka, ker se spreminja, pa četudi

zato, da bi postalo boljše. Luč

prihodnosti nas niti za hip ne neha 

raniti: tukaj žge

v slehernem našem vsakdanjem dejanju

tesnoba: tudi v zaupanju,

ki ga daje življenje, v gobettijevski 

strasti do teh delavcev, ki nemi dvigajo

v rajonu druge človeške fronte

svojo rdečo cunjo upanja 

Cinični ton in nostalgija po prvih letih komunistične partije, ki prevevata pesniško zbirko, sta izraz Pasolinijevega nestrinjanja z usmeritvijo stranke po drugi svetovni vojni. Po Pasolinijevem mnenju so se namreč usmerili preveč populistično in niso dovolj jasno artikulirali kritike vladajoče desničarske oblasti, ki je bila še vedno povezana s predvojno buržoazno fašistično elito. Komunisti so po Pasolinijem mnenju vse preveč popuščali oblasti in postali celo njen podaljšek. Prav ob Pasolinijevi kritiki buržoazne družbe lahko začnemo tudi pogovor o Pasolinijevi prozi. Podobno kot poezija je tudi ta mestoma izrazito zaznamovana s Casarso, pokrajino, ki jo je Pasolini prepoznal kot najbolj domačo, saj je od tam prihajala njegova mati, a je od poezije bolj neposredna od poezije. Dotaknili se bomo zlasti romanov Nasilno življenje, Amado Mio in Izrek, nedokončani roman Nafta pa bomo pustili za konec. Romane je Pasolini začel pisati v petdesetih letih, torej v času, ko se je kot igralec in scenarist nekoliko kasneje pa še kot režiser začel ukvarjati s filmom. V istem času je kljub izključitvi iz komunistične stranke zaradi neprikrite in neobžalovane afere z mladoletniki ter homoseksualnosti leta 1949 s članki v italijanskem časopisu Corriere della Sera ter francoskem časopisu Le Monde postajal politična osebnost. V kritiki italijanske komunistične stranke je šel tako daleč, da je leta 1968 v času študentskih vstaj v znamenitem članku Jaz in Komunistična stranka – Io e il PCI – študentom očital, da so zgolj razvajeni sinkoti svojih buržoaznih staršev in da se morajo pobratiti s policisti, saj so ti tisti, od katerih se lahko največ naučijo o delavstvu. 

Pasolinijeva proza je izrazito deskriptivna, okraskov je malo, hkrati pa opise preveva nostalgija po preteklih časih in nečem že doživetem s pogostimi kontrasti med sedanjostjo in preteklostjo. S tem se uvršča v neorealizem. Poseben spomenik temu slogu in tudi celotnemu povojnemu obdobju je sicer postavila pisateljica Elsa Morante s svojim romanom Zgodovina. V njem je z usodo Rimljanke Ide Ramondino v enem zamahu prikazala majhnost človeka pred nelogičnostjo Zgodovine. V Italiji se je slog razmahnil po drugi svetovni vojni, saj je tam obdobje okrevanja zaradi političnih kriz, ki so jim sledile še ekonomske, trajalo zelo dolgo. 

Iz Pasolinijevega opusa izstopa zlasti njegov drugi roman Nasilno življenje, ki pripoveduje o mladeniču Tomassu. Ta odrašča v revni rimski soseski Pietralata in Italiji, ki si, kot rečeno, na več ravneh še ni opomogla od druge svetovne vojne. Tomasso je zaradi pomanjkanja možnosti razvoja poln nelagodja v povezavi s svetom, ki ga obdaja, in je zato hitre jeze in se navsezadnje priključi razgrajaškim tolpam. Potem ko zaradi prestopka dve leti preživi v zaporu, je najprej zavrnjen njegov vstop v vojsko, saj ob zdravniškem pregledu odkrijejo tuberkulozo. Spremembo v njem sproži šele bolnišnično bivanje, v času katerega pride v stik z mladimi člani komunistične stranke, ki ga opolnomočijo glede njegove identitete in zlasti glede njegovega socialnega položaja. 

A življenje je nasilno in niti spreobrnitev v komunizem ne pomaga, da bi Tomasso svojo usodo obrnil v drugo smer. Podobno kot se v pesniški zbirki Pesmi iz Casarse pojavljajo primesi furlanskega govora, Pasolini v Nasilnem življenju konsistentno uporablja rimsko narečje. V slovenščini je to spretno rešeno z uporabo posameznih prvin primorskega narečja, ki so prevodu dodane podobno, kot je Pasolini originalu dodal slovar rimskih besed. 

Pasolini je v Nasilnem življenju in prvencu Raggazzi di Vita, ki je prvemu motivno-tematsko podoben, manj eksplicitno družbeno kritičen, saj je v ospredju še posameznik in manj kritika izkrivljenosti družbe kot v kasnejših delih ali političnih člankih oziroma filmih. Manj so tudi v ospredju čustva in čustvovanje, pojavijo se zgolj proti koncu, torej ko Tomasso ob seznanitvi s komunizmom doživi razsvetljenje. 

Roman je najverjetneje še danes relevanten prav zato, ker zelo jasno prikaže zlasti konstrukt moškosti, ki je enako nasilen kot konstrukt ženskosti, saj zahteva dokazovanje prek nasilja, enako kot od žensk zahteva družino, predvsem pa od moških zahteva čustveno hladnost. Kot sklep lahko zapišemo, da torej ni Tomassevo življenje tisto, ki je nasilno, temveč so nasilni zlasti pogoji tega življenja. 

Povsem drugačna pa je sentimentalna dvojica novel Amado Mio o pisateljevem mladostnem obdobju v Furlaniji. Zbirka je izšla postumno šele leta 1982 in je v določenih potezah avtobiografska. V njej se Pasolini odkrito spogleduje z vprašanjem homoerotičnosti, prepovedane želje in čustvenega odraščanja. Zbirko je v slovenščino leta 2006 prevedel Milan Štefe. 

Četudi se nanaša na drugačno okolje, torej vaško in ne mestno kot v romanu Nasilno življenje, s tem, ko se osredotoči zlasti na težave dečkov in mladih moških z izražanjem kakršnih koli čustev, prav tako naslovi težave konstrukta moškosti. Obenem pa je pomembno opozoriti na dejstvo, da je omenjena zbirka izšla v časih, ki so bili za pogovor o spolnih konstruktih in drugačnih fizičnih oblikah ljubezni bolj odprti kot tisti, v katerih je izdal roman Nasilno življenje. Poleg tematske drugačnosti je moč opaziti tudi slogovni premik v zbirki: slog je metaforičen, več je simbolov, oboje pa je poudarjeno prek neustaljene skladnje, ki je ohranjena tudi v slovenskem prevodu. 

Sinteza romana Nasilno življenje in zbirke Amado Mio, podkrepljena s kritiko italijanske buržoazije, je roman Izrek oziroma v izvirniku Teorema iz leta 1968. Roman predstavi milansko meščansko družino: bogatega očeta, lastnika tovarne, ki se postavlja kot glava družine, njegovo ženo in mati otrok, ki sicer ne izhaja iz bogate družine in zato toliko bolj uživa v svojem povišanem življenjskem vsakdanu, sina in hči, oba gimnazijca na elitni milanski gimnaziji, ter hišno služkinjo in prinašalca pisem. Njihov vsakdan povsem razburka prihod mladega in lepega intelektualca, ki najprej zadovolji ženo, potem hči in sina ter služkinjo, nazadnje pa še glavo družine, torej moža. Enako presenetljivo kot se pojavi, neznanec tudi izgine, a ne brez posledic. S spretnim govorništvom in čari ne le da omreži vse družinske člane, temveč jih tudi usodno zaznamuje. S svojimi sposobnostmi je uspel pri vsakem razbiti iluzijo brezskrbnega buržoaznega življenja: njihove reakcije po neznančevem odhodu dajejo slutiti, da so osebe svoje dotedanje življenje prepoznale kot ničevo. Roman je v prevodu Gašperja Maleja leta 2000 izšel pri Študentski založbi. 

V zadnjemu delu današnjega Subjekta meseca, v katerem obravnavamo opus italijanskega pisatelja Piera Paola Pasolinija, čigar stoletnico rojstva obeležujemo letos, se bomo posvetili romanu Nafta, ki ga je z enako veljavo, kot je to sam pisatelj naredil za svoje filme, zbrane v Trilogiji življenja, mogoče oklicati za Pasolinijev opus magnum. 

Roman Nafta je Pasolinijevo zadnje in tudi nedokončano delo, ki je izšlo šele leta 1992. V slovenščini ga je v prevodu Gašperja Maleja moč brati od leta 2010. Roman oziroma fragmenti nečesa, kar naj bi postalo roman, kažejo na kompleksno strukturo: zgodba se dotika buržuja Carla, ki dela v italijanski naftni korporaciji ENI in je ponosen katoliški komunist. A izkaže se, da imamo opravka z dvema Carloma: Carlo di Polis, dober, angelski, prijeten, in Carlo di Tetis, ki je njegovo popolno nasprotje. Medtem ko je eden zaveden član družbe, je drugi razuzdanec, ki se predaja hipnim užitkom, hedonističnim vzgibom. Več pa o Carlu oziroma njegovih dveh osebnostih, torej zakaj je recimo prišlo do razpada, ali kako je ta razpad vplival na Carla samega, ni moč razbrati iz romana. Skozi fragmente se Carlovi osebnosti izmenjujeta po še neizoblikovanem ključu, hkrati pa prigode, ki so izpisane, kažejo na formacijo podobne narativne strukture, kot jo ima roman Izrek.

A če je poezija stvar hipnega navdiha, proza pa repozitorij za premislek, je Nafta predvsem plod večletnega poglobljenega raziskovanja. Protagonist in korporacija ENI sta namreč povezana, a zopet umanjka, kako naj bi bil povprečen inženir z razcepljeno osebnostjo del domnevno koruptivnih poslov v naftnem podjetju. 

Oris zgodovine podjetja ENI in njegovega poslovanja oziroma predvsem poslovnih povezav, kar je prisotno v fragmentih romana, se osredinja okrog osebnosti, Enrica Matteia, ki jo je vodil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila korporacija državno podjetje in je veljala za »državo znotraj države«. Mattei se je namreč z državami, ki so nafto izvažale v Italijo, dogovarjal mimo ustaljenih dogovorov in institucij. Hkrati pa je bil Mattei postavljen na pozicijo zato, da bi podjetje konsolidiral in zaprl, ker je bilo del fašistične dediščine, a se to seveda ni nikoli zgodilo. Mattei je bil najverjetneje preveč pogumen, saj je nazadnje končal v letalski nesreči, ki ni bila nikoli do konca pojasnjena.

Namesto poglavij ima Nafta fragmente, v katerih prehajamo od zgodbe Carla oziroma njegovih različic do Pasolinijevih povsem novinarsko-raziskovalnih oznak o razvoju podjetja in kasneje korporacije ENI od petdesetih let naprej do leta 1975. V pričanjih in sojenju po pisateljevem umoru je bilo poudarjeno, da je Nafto Pasolini izpopolnjeval tudi v zadnjih dneh pred smrtjo. 

Delo je zaradi Pasolinijeve smrti ostalo nedokončano, nekateri kritiki in seveda teoretiki zarot pravijo, da je bil Pasolinijev umor posledica tega, da je šel v raziskovanju predaleč. Nedokončanost dela ima svojevrsten čar, saj razkriva, kako pisanje zgleda od znotraj: nezaključeno delo je kot nezaključena hiša – četudi je vse tam, kjer pričakujemo, je še vedno veliko pomanjkljivosti in neurejenih mest. Ravno v tem pa je privlačnost tovrstnih pisateljskih poskusov in raziskovanj – razkrivajo ravno dovolj, da odprejo vprašanje, kaj bi dela lahko postala. Čar Nafte tako ni v zgodbi, ki je sicer nenavadna zlasti glede na avtorjev preostali opus, ampak predvsem zaradi novinarskega raziskovanja, s katerim se izmenjuje. 

Nekateri so prav zato mnenja, da Nafta sploh ne bi postala roman, temveč bi bila izdana kot plod raziskovalnega novinarstva, ki bi razkrilo danes sicer znano linijo od predvojnih fašistov do povojne desničarske oblasti, ki se je imela za katoliške demokrate. A prav v tem, da se ukvarjamo le s potencialom nekega dela, je težava – na podlagi fragmentov, ki obstajajo, ni moč ničesar potrditi. Četudi so nekateri raziskovalci in oboževalci, kot je recimo Emanuele Trevi, želeli v delu videti »poskus Pasolinijevega uvajanja v smrt«, karkoli naj bi to pomenilo, je fragment vendar zgolj fragment. Veliko bolj kot o provokativnem novinarstvu bi bilo smiselno razmišljati, kakšno delo bi lahko pod Pasolinijevim peresom nastalo v času vznika postmodernizma: delo v stilu Pynchonove [pynchonove] Težnosti mavrice ali zgodb iz zbirke Ameriška metafikcija. Ali pa je nemara Pasolini pofural Davida Fosterja Wallacea, še preden je ta začel pisati. 

A hkrati je noč 2. novembra 1975 neizbrisno dejstvo, ki vse domneve, želje in napovedi, ki jih kot bralci in kritiki dajemo na roman Nafta, postavi pod vprašaj. Četudi je špekuliranje lažje in zahteva od nas manj, nima prav velikega smisla. Pasolinijeva literatura predstavlja kamen znotraj italijanske povojne književnosti, ki sicer ni bila razbita na dva pola, pri čemer bi en izhajal v diaspori, a se je enovitosti vseeno upirala. Pasolinijev prispevek je predvsem kritika buržoazne oblasti, ki jo je vsakič znova razgaljal prek osebnosti, ki trdijo, da zgolj izvršujejo ukaze in niso zato ničesar krive. Pasolinijeva literatura je ob tej obletnici torej še en opomnik, da je pero lahko usodnejše od meča. 

O Pasolinijevem literarnem opusu je pisala Anja Zidar. Lektoriral je Aleš. Brala sta Muri in Lenča. Tehniciral je Borut. 

***

naslovnica: 

Pier Paolo Pasolini, 1971. Photo: Sandro Becchetti, courtesy Leemage/Corbis via Getty Images