Najraje bi mastno zaklel! Ampak tisti »it's a must« mi nekako uspe nadomestiti s precej bolj uglajeno kletvico »pismo rosno!«, ki je nekoč, pred zame davnimi časi, otvorila moj prvi prispevek k RŠ oddaji Pisma iz tujine. Ponavljanje – kako zelo na mestu! Razlog mojega preklinjanja je bilo namreč dejstvo, da se mi prepogosto zgodi oziroma že kar ponavlja naslednja malomarnost … Vira intrigantnega citata ali besedne zveze si pač ne zacahnam ali pa ta cahen ostane nekje tako varno spravljen, da ubi bože! V zadnjem delu moje radijske trilogije Troopičje sem napovedal dodatek s podnaslovom »Pisani svet malo kasneje«, kdo je avtor tega besednega četvorčka in kako dobro se je temu uspelo tudi tematsko zalizati s trilogijo, pa se mi danes žal niti ne sanja več!

Ampak ali ni konec koncev povsem vseeno? Pa ko jebe referenco; ta citat. Nikoli ni šlo le za nametavanje imen in priimkov, ki bi ga uvrstili pod tako imenovano »kurčevo hlapčevstvo«, mi pač sede ta podnaslov, pizda, ne glede na smrt Avtorja, vse njegove reinkarnacije ali to, da ga bilokdo šteje med zombije! A vendarle, kaj pa … propisi su … propisi gor ali … dol mi visi! Pisano sem gledal, ko je padla zadnja pika, pardon, afna; trilogijo Troopičje sem kao končal, hkrati pa se mi je zdela še kako potrebna dodatka neke pomenljivejše poante, in to me je vse bolj jezilo … Z morda za vedno nedonošenim konceptom na grbi; med resnobnimi akademiki in orng crazy afnami; bremeni me, vem; mevlje imam v riti; »ritornello«, refren – tamo smo nekde; breme koncepta, ki je ves čas v delu, opicanjen samo z igrivim nedoločnikom, pravzaprav afnanje. Prazne marnje in pun kurac vsega, na podlagi česar pa bi vseeno rad špricnil svojo humorno verzijo postajanja-črnec ali še bolje črnka sveta, ob tem pa, da bo filozofska vaga dobra, afirmiral še vse naključje naenkrat. Človek-blago; ljudje, od črno-belih perspektiv zmahani kot cunje. Disneyjev rdeče-rumeni medvedek Pu se mi je prigujsal pred oči, ko sem razmišljal o tej konceptualni sivi coni nerazločljivosti in me je ta spominjala na cunjastega osla z roza pentljo na repu, pripetem zgolj z gumbom. Ena sama žalost jo je bila, depresija. I-A! Oslarije od Milneja do Nietzscheja. Koncept Troopičje. Siv. Šiv … lobanjski … razparan … V lobanji pa sveča, kot repa billy woods. Je to – to – od razsvetljenstva? Kje, hudiča, so barve? Barve življenja, kot se imenuje umetniška galerija v Sankt Peterburgu v lasti 83-letne Violete, mame nedavno preminulega Jevgenija Prigožina. Samo sivina … Kje sta kri in med, ki bi ga turistični delavci z Googlovim prevajalnikom lahko zmotno prevajali s »zwischen«? Tožilo se mi je po čisti podobi misli karseda vključujočega koncepta, katerega osnovni problem je predvsem v tem, da črno za nohti »človeškega, prečloveškega« ves čas požira vse možne barve. »Pisani svet malo kasneje«, v katerem vsi postajamo pliškoti, zato da ti otrok, ko te stisne k sebi, ne bi obenem še preštel kosti …

Možnost, da bi si s konceptom prišel na čisto, je bila z vsako asociacijo manjša … Zarad dreves mi je izpred oči ušla Pujeva Stoletna hosta, vse bolj mi je bilo hladno pri srcu, kot bi se sam samcat, pa še nag za povrh znašel na računalniški risbi Winter Road Near Kilham Davida Hockneyja. Ampak idemo dalje … Kost-umi opic iz Kubrickove Vesoljske odiseje, današnjim očem že povsem vintage, če ne kar zastareli na pogled; tam nekje med maškarami, unisex tahmašnimi gvanti za na usran šiht ter nagačenim životinjskim carstvom v celoti. Koncept troopičje, pri katerem je težnja postaviti se v kožo drugega, še posebej če je ta drugi iz tako imenovanega tretjega sveta, vselej na prvem mestu … Potilnice, bombažna polja, rudniki in tako dalje ter troopičje, ki s pomočjo humorja, »umetnosti površin in podvojitev, nomadskih singularnosti in naključne točke, ki se vselej premešča«, človeštvo postavlja na svoje mesto, kjer ima mesto le še mesto, ob tem nastalo situacijo pa bi lahko beckettovsko opisali kot čakajoč sočutje …

Mesto, kjer ima mesto le še mesto – tovor 200 mesticev, mulatov in drugih, ki jih tako ali drugače zmerjamo z opico; nenehno ugibanje mešanice … Ali nam res ne gre skrajno na kurac to, da je treba vsak dan ob istem šanku ven pljuvati določene krvne koktejle? Koliko te je v kratkih hlačah ali mini krilu … Kri luzerja – Pirova zmaga ter zateženo vprašanje »A si že?« Le čisti kliše; šepam zaradi leve hodulje v riti; »ritornello«, ki ima opraviti s Kubrickovo opico in črnim monolitom, ki ni nič drugega kot ali bel ali črn ekran! Wisława Szymborska in njena Dlan:

Sedemindvajset kosti,

petintrideset mišic,

kakšnih dva tisoč živčnih celic

v vsaki blazinici naših petih prstov.

To je čisto zadosti,

da napišeš Mein Kampf

ali Medveda Puja.

Tri markacije, s pomočjo katerih se mi je uspevalo vsaj za silo orientirati na miselni poti, na katero me je poslalo neoločilo, ki hkrati odpira in zapira, od svoje pikaste verzije pa se razlikuje tako, da ob tem ne jenja opozarjati na vse možno afnanje, so bile naslednje: najprej projekt »biti-skupaj« Achilleja Mbembeja; potem Deleuzova etika, ki jo je v Podobi-času definiral kot potrebo »po verjetju v ta svet tu, katerega del so idioti«; ter nenazadnje Kierkegaardovo etično, ki naj bi bilo na delu povsod, »kjer gre v strogem smislu besede za ali-ali«, in je »tisto, s čimer človek postaja tisto, kar postaja«. Ampak to, da si s tem troglavim zmajem mišljenja kar nisva prišla na čisto, me je spravljalo v vse večjo stisko – »What a drag-on!« kot sem slišal reči zdolgočasenega najstnika med knjigarniškimi policami s fantasyjem za mlade odrasle – in recimo, da sem potem na neki točki na vse skupaj pozabil …

Vse do usodnega dne, ko se je naokoli začelo čebljati o vsaj zame jako intrigantni knjigi oziroma njenem skorajšnjem izidu: Naključje in jaz. Filozofija za Louisa Althusserja Aleša Mendiževca. Intriganten mi je bil že sam naslov dela, to pa zato, ker, prvič, kot že rečeno, Deleuzovega humorja, brez katerega troopičje ne more, ni brez naključne točke, ki se vselej premešča; drugič, sem tega Deleuza že tako sit, da si ga želim enkrat končno pustiti za sabo, Jernej Županič mi je na primer zadnjič namignil, da glasno navija za vsaj eno lekturo mojega teksta, v katerem Gilles ne bi bil referenca; ter last but not least Althusserjev aleatorični materializem! Če že grizem to naključje v tri opičke materine, zakaj ga ne bi poskusil še z Louisovimi »zobmi«? Zadišalo mi je po tolsti Teoremi! Tisto prej, da sem na troopičje vmes pozabil, je bilo namreč še tolsteje pretirano … Kmalu zatem se mi je zazdelo, da sem se znašel sredi nekakšne parafraze woodsovega komada Zulu Tolstoj, v katerem ta napiše zgodbo o mulcu, ki si želi, citiram cirka, »z rapom izpisati se iz pasti«, ob tem pa kot nor šalta med osebnimi zaimki – jaz – ti – on – midva – vidva – onadva – mi – vi – oni – vsi v vojni … In kot da je vojna vse, kar je ostalo od ženskega spola? Skratka, da ne zaidem, izid Mendiževčeve knjige naj bi me prisilil do tega, da se koncepta troopičje, če se mi že nenehno vsiljuje, lotim še drugače, češ, čas je, da sledeč Deleuzovi metodi, za hrbtom spočetega mu otroka posvoji še kdo drug.

Zadnja past, v katero sem se ujel, oziroma kletka, iz katere kar ne morem, je Deleuzov kierkegaardovski »ali bel ali črn ekran« iz filmske Podobe-časa, ki na Spinozovo vprašanje, kaj vse zmoremo z našimi telesi, odgovori z vse-postajajočo kinodvorano: »Vse lahko služi kot ekran, protagonistovo telo ali celo telesa gledalcev; vse lahko nadomesti filmski trak v virtualnem filmu, ki se odvija samo v glavi, za vekami, z izviri zvoka, po potrebi vzetimi iz dvorane.« Spraševal sem se, ali ne bi na ta način razumljeni ali povsem bel ali črn ekran ustrezal tudi Mbembejevi »zadnji definiciji telesa« iz njegove Kritike črnskega uma, ki je »mreža heterogenih podob in odsevov, strnjena gostota tekočin, kosti in senc, konkretna oblika nesorazmerja in razkosanosti, ki nenehno grozi, da se bo razlila čez robove realnega«? Če se vse skupaj s telesom vred zvrne v ali bel ali črn ekran – ali ne razmišljamo le še o, kolikor je le mogoče, izčiščeni podobi misli, ob kateri ni druge, kot da imamo vsi ves čas pred očmi to, kako postajamo črnci, ko drug drugega obkladamo z zmerljivimi opicami.

Umazan jezik, usta, gledalec, ušesa, tipalka, malo masla na glavi in še več tako rekoč na hemoroidih – od kokic, ki jih je na zicu kinodvorane za sabo pustil nek veliki drugi, nad katerim so se še par vrst za njim pritoževali trije pritlikavci; črna koža kot platno, na katerem gledamo troopičje, kako pod kiklo kuka molekuli, da bi končno »uočilo« neko življenje … Jebemti, zdelo se mi je, da sem ujel tisti moment, ko nam poči film in pade v oči čisto vsak idiot, ki je kdaj bil, je in bo del tega sveta. Pisano besedo, ki bi imela vsaj z moje strani še zadnjič opraviti s tem konceptom, sem si vse bolj želel poslati v eter – zamislil pa sem si jo kot nekakšne Filme za slepe, če si mojemu občutku ujetosti primerno izposodim poslovenjen naslov Cageevega prvega longpleja. Toda beg iz kletke mi je preprečeval predvsem moj jaz … Troopičje so s filozofske poti, ko sem si jo zamislil, izrinjali jaz, vsiljiva asociacija in njene spletke!

To je na primer izgledalo takole … Ko sem se ta jaz odločil soočiti z Mendiževčevim in naključjem, ki naj bi speljala vodo na naš mlin, poleg sebe imam seveda v mislih še tri afne, sem se po prebranem uvodu in spremni besedi, napisal jo je Mladen Dolar, spomnil woodsa, ki v komadu Cuito Cuanavale zase reče: »I rep my era, Bridge the gap between Marachera and Sweatshirt.« Ko sem le s težavo pogoltnil »degutabl« knedl prevzetnosti in pristranosti, kao, jebe se mi, je upoštevajoč premoščanje slične razlike v letih pač prevladala ritna luknja od mojega mnenja, da bi bil v odnosu do omenjenih dveh slovenskih filozofov ter te knjige, s spremno besedo vred, to lahko jaz! Malce ali celo precej za dreade privlečena variacija na temo postajati-črnec sveta? Morda. A če si ob Dolarjevem pisanju navadno rečem, tako se to dela, se mi je ob prečitanem uvodu v Mendiževčevo knjigo zazdelo, da je iz njega zavel nek fejst frišen funky vetrič: »Ta ga pa pihne … v kocke!«

In tudi nadaljnje pisanje je bilo prepolno svežine … Za razliko od staroste se za Mendiževca zdi, da bi koncepte, ki so jih z napornim delom ustvarjali tisti, za katere se je pred-po-stavilo, da so Veliki, v nekem trenutku z lahkoto zakockal. Naj nas vse odnese! Zimbabve in tako imenovana »mindblast« generacija, ki ji je pripadal Dambudzo Marachera; Earl in njegov Riot za podlago; woodsov Remorseless? Zakaj ne? Mendiževčev čudni svet, kamele, anti-humanizem, vampi … Generacijsko vrzel med njim in Dolarjem, ki se mi jo je zdelo smiselno premostiti, oziroma brejk med njunima filozofskima mislima in stiloma, sem pretenciozno vzel nase – vmes pa je bil plan uštuliti troopičje: črnogledost za vse čase!

Bežale so mi misli … Filozofija, tako Deleuze in Guattari, se dela med prijatelji; takšnih, kot si jih imel, ko si bil star dvanajst, kot pravi pisatelj v filmski priredbi novele Stephena Kinga Truplo – in jaz se strinjam – pa nimaš potem nikoli več! Črn monolit ali ekran: Deathmatch paleolitskih opic v Kubrickovi »Zori človeka« ter etika, ki pravi, pustimo času to podobo-čas! Kaj nam skuša povedati režiser s človekom v kost-umu opice, ki ima v rokah morilsko orožje; s sekvenco, v katero potem zareže posnetek komunikacijskega satelita? Woods rapa: »Jamski ljudje v jamah gradijo vesoljske ladje / zasužnjeni opičnjaki / opičji možgan bolan od iskanja stvarnika / frustracija« … Cajt je za mišljenje-mladost; tak naj bo ta most – Ostani z mano, film Roba Reinerja – oziroma prizor na železniški ćupriji: sami bestiči in prehitro bližajoči se vlak, ki se mu je treba ali izmakniti ali pa mu z vso silo »nanuditi« telo – od glave do pet ter črnega za nohtom na nožnem mezinčku, okoli katerega nas vrtijo včeraj, danes ter jutri – tri afne črne prihodnosti! Gre mi za trenutek, ki anti-humanizem iz Mendiževčeve knjige, sam ga, sori lektorji, po vzoru shizo-analize in sintagem postajanja zapisujem z vezajem, vzame zares; za vmesni čas črnega humorja, ki na primer ljudi na površini sooča s strojno inteligenco, zase prepričano, da ni nič drugega kot nasilna opica. Zakaj torej buliti v Kubrickov zastareli monolit? Ker se tako »more-biti« najbolj približamo Deleuzovi etiki, ki Mbembejev projekt »biti-skupaj« oteži z vsemi idioti na tem svetu … Tukaj in zdaj. Ràkrána črnega ekrana kot podoba misli; Kierkegaardov »ali-ali« … Črni časi v enem samem trenutku, ki se hkrati deli na preteklo in prihodnje.

Ves čas, ko nam gre za nohte, gor ali dol, generacijski preskok med piscema omenjenega filozofskega dela in pripadajoče mu spremne besede me je potem vzpodbudil predvsem k razmišljanju o enačaju med teorijo in prakso, ki ga je poleg Deleuza poudarjal tudi Foucault; kako dandanes pisati filozofske članke in knjige? Po glavi se mi je motal Mallarmé in njegova ideja o absolutni Knjigi. EP One Thousand Plateaus Henryja Canyonsa, izdan na woodsovi založbi Backwoodz Studioz, ki s posamplanim naslovom podvaja kultno delo, ki sta ga napisala Deleuze in Guattari, mi je dal misliti – še posebej v odnosu do Mendiževčevih besed, ki mi jih je posvetil: »Anže, da pisava res postane igra naključja! Afnajmo se dalje …« Ali je smiselno na primer woodsove aforizme, ki nam iz njegovih rap tekstov usput padajo v uho, jemati kot drugo, temno stran Mallarméjeve absolutne Knjige – ta naj bi dokončno ustoličila misel, da poezija ne more govoriti o ničemer, ker je odsev Niča in je sicer ostala neuresničena – kot temno stran črnega ekrana, onkraj vseh umetniških zvrsti in filozofskih sistemov na humorni površini, kjer se piše ič? Tisoči platojev, ki bodejo v oči sledeč begu naključne točke, ki se vselej premešča. Mendiževec se na prvi strani uvoda glede vprašanja, »Kaj je težje, nujnost ali naključje?« obrne po pomoč h Kunderi. »Kot Kundera sem sumničav, da si snitchal …« reče nekje woods. Na črnem ekranu, od katerega ne smemo niti za hip odvrniti pogleda, smo vsi ovaduhi. Troopičje je razsvetljeno ovaduštvo, ob katerem naj bi, ko iščemo modrost ali resnico, vsi skrbeli za to, da le ne bi nek drugi česa spregledal ali še huje bil sam spregledan, odveč, izključen … To, kako troopičje sámo sebi in hkrati vsem nam gleda pod prste, pa naj bo odvisno le od naključja; odtrgano pero štiriperesne deteljice: »Štiri minus ena, gluha k štirna, muc jezik papa, sikanje slepca.« »I can feel it in the air like a Confederate flag,« pravi woods.

Izgubil sem nit. Sprovedel eno samo ponavljanje. Nimam kaj več za povedati. Domislil nisem nič. Sami okruški, miselno preskakovanje in, ja, fragmentarnost. Namesto kreacije koncepta mi je ta cepetal nekje v glavi kot scrkljan otrok. Troopičje me je vse bolj spominjalo na tako imenovane »domotožne čakalnice« iz doku-eseja o turških gastarbajterjih Ljubezen, nemške marke in smrt, ki ga je posnel Cem Kaya. In kot da je v teh odmeval rasistični vic iz istega filma … »Kakšna je razlika med Turki in Židi? Slednji so že dobili svoje!« Troopičje kot utopični projekt »biti-skupaj«, napumpan sočutja, ali vsi mi na istem delovnem mestu ob tekočem traku, na katerem kot po tekočem traku padamo kot muhe? Podvojitev za podvojitvijo ter muhasto naključje … Nepopravljiva preteklost woodsove povsem »črne Rubikove kocke«! Raje bi o njem pisal Objekt meseca! Radijske rubrike, ki bi ustrezala tej moji noriji, ni! Kakšna Teorema? Teritorij teatra, maybe? Vse bolj se mi je zdelo, da pišem svoje slovo RŠ-u; lahko bi za sabo zaprl vrata Odprtega termina za kulturo; to bo moj labodji spev; ampak ker sem, budala, tekst bolj kot ne samo mrcvaril, sem imel ob tem pred očmi le prizore »prve pljačke« iz Dragojevićevih Ran. Saj veste, napol zrela kriminalca Pinki in Švaba, ki v bazenu furata obroč ter rokavčke, predvsem pa tisti: »Vidi labuda!« Ne joči, eter.

Iti se neko oživljanje filozofije, če je to videti kot usta na usta plus skrajno slab zadah … Udarec, ki ti ga zadajo zadnji izdihljaji teorije v praksi, ki so zgolj nekakšni kvazi rap teksti … Ah, boli, to ni mala malica. Obenem obsojen na minimalca in semi-prekarstvo za povrh; če nas je Artaud vzpodbujal, češ, »Končajmo že z božjo sodbo«, in je Deleuze to ponovil, le da brez božjega, je imela moja ista težnja glede Deleuza svoje ozadje v naslovu in vsebini knjige, ki jo je napisal Laurent de Sutter: Končajmo že s samim seboj! Spomnil sem se na jezno Evo Bahovec; po njenem bi se pravilnejši prevod francoske sintagme »Pour en finir avec ...«, v angleščini »To Have Done with ...«, glasil kot nedovršnik »Opraviti z ...«

Opraviti sem imel z dnevi, ko sem si na primer za zajtrk na suh kruh mazal sirni namaz Philadelphia, ob tem pa so se mi v glavi ponavljali prvi trije verzi iz Bossovega z oskarjem nagrajenega zlajnanega komada: »I was bruised and battered / I couldn't tell what I felt / I was unrecognizable to myself« … Šlivovica ljuta and company – previše puta. Bogovi so mi padli na glavo; skupaj umiramo od smeha, ki nas splošča v problem vključujoče disjunkcije … Kako je postajati-pametna trapa? Predanemu nasilni melanholiji Charlieja Kaufmana se mi je zapisalo tole: »Razrahljani živci. Trenutek, ko dojameš, da si hkrati na dveh zicih, medtem ko se ti prah nabira na zavarovalni polici ... ker lih prou poskrbiš za svojo guzico ... levo pa desno ... ass cheecks oprtani s svinčenim ruzakom. Not pa tona molka in karakter heavy v tri pizde materne, kar je lih prou krat taman – ampak katera je tista, ki te je spravla na kolena in bi ji kupil srce iz lecta? Blazno hecna je ta vključujoča disjunkcija ... 'Plun k delavc', ki se zaveda, da je v naročju naključja in prižiga in ugaša luč, ko ima prost dan ... In je to vse, kar se tiče njegove zaposlitve; drka štekar za vse mite; moj dragi radnik, mi te jemljemo karseda resno, tvoj delovni kombinezon se nam zdi še kako šik, šikaniranje sodelavcev pa kot mlečna cesta iz črnih pik ... četudi pikolovski, se pravi pridevnik, ki obenem zajema tako 'Grow up, kid!' kot tudi 'We 're not kidding!' Ape shit, ič in bit. Jezik za umit ali z moralizatorsko žajfo ali z nekim lajfom.«

Kakorkoli, na neki točki sem nujno potreboval umik. Odločil sem se, da nadaljujem po tem, ko woodsa spet vidim v živo – če ta mojo filozofijo že določa do te mere, da ne bi imel v primeru, če bi šlo za pisanje znanstvenega članka, nobenih pomislekov glede tega, ali ga umestiti med vire ali ne. Na svoj line up ga je uvrstil festival Beaches Brew v Ravenni. Đabe vstopnina, ki pa jo valda not prinesejo z zasoljenimi cenami futra in pijače. Kot da so tacosi zlati pa te fore! Woods. Kar se mene tiče, nema jačeg med raperji; razlog za to pa je njegovo pisanje, natančneje intertekstualnost, ki se kar najbolj približa temu oziroma zrcali to, kar sem vsa ta leta najintenzivneje bral od filozofije. In dokler Deleuza dokončno ne pustim za sabo ter ena osrednja referenca ne postane nekdo, ki ni totalen deleuzovec – hm, najbrž se bo na koncu izkazalo, da je to tudi Fred Moten, ki me že nekaj časa mika kot nova velika ljubezenska zgodba –, bom imel na koncu jezika pač woodsa ali vsaj koga od teh, s katerimi ta često sodeluje. Mimogrede, Mendiževec v Naključje in jaz med drugim tudi silovito osmeši našo obsesijo z vélikimi ljubeznimi … Med temi je ena najbolj problematičnih zagotovo prav ljubezen do modrosti: »Vélika ljubezen je kriva vsega! Ne ljubezen sama, pač pa to, da hoče biti vélika.« Toda če beremo Mendiževca, bi morali pustiti, da nas zapelje kontingenca, slučajnost, poljubljanje poljubnega …

Pisma iz Ravenne začenja izjemen reisefiber – posledica dejstva, da me je pred oddihom v Ravenni čakalo še dvodnevno praznovanje začetka zadnje dekade pred bestičevim abrahamom; uličarska abrakadabra nekje v prvih hribih nad koprsko obalo. Delovni teden sem zaključil »bolano«; določene obveznosti sem kar šprical, s špricarjem gasil gorečo ljubezen do modrosti; kot bi bili ta dan – zvat ču ga plavi petak – ti zobje, s katerimi me slaba vest glede filozofije grize kot vse gorile tega sveta skupaj, še posebej ostri. Nebroj plasti. Zarečenec. Fahidiotizem. Kako nizko sem padel? Ljubavbav in modrost – počasi si jo bom moral nehati želeti, ker me sili v spletke in na kriva pota! Med tanko linijo smrti in pa skrajno zavaljenim pointom »cilega života«. Potapljati se v metafizično medbedrje je bilo kot zadnja sezona serije Breaking Bad, ki sem jo znova binđal med »pisateljskimi« pavzami, še posebej del, ko člani arijske bratovščine Jesseju v opozorilo likvidirajo ... Dovolj bo!

Ja, primerno je citirati woodsa, in to kar v originalu; takole vdan v usodo zajaha beat Pollo Rico: »This thing was broke from the jump / No point going back and forth over who did what.« Glede naše Ravenne velja tisti, »Ko rano rani, rano dan zajebe«, in jaz sem zajebal tedne. Z ritjo na zloščenem parketu dnevne sobe in stopali na svinjskih bordo ploščicah balkona me je prestrelilo, da po vsem tem plan že ne more iti po načrtih. V zasedbi Tiny Dancer, Edit Paf, Človek Smôle in moja duh 'n kost, ki se ju je tiste dni, ne sprašujte, prijel nadimek Oldman Gerit, smo malo zašli že tam okoli Trsta. Ampak ovinek ali dva s pogledom na zarjavelo industrijo nista škodila; vse tisto železo bolj kot ne prepuščeno galebom. Vordulova železna galaksija in za štiri komaj dva kvadratna metra clia ... Človek se vpraša, kako mrzle bodo vene v Vennovem diagramu. Potem pa krasni topoli in Wikijev All I Need proti Ravenni! Človek Smôle nabaciva slengizme in je navdušen, mi pa z njim, nad puncami, ki ne derejo bregov, ampak pice s filanimi robovi. Cilj! Airbnb le tri ulice stran od centra; zajtrkovalska fasunga je bila za kupiti pa kakšno pivo, v supermarket smo uletel tik pred nalivom, ki je že v naslednji sekundi postal vesoljni potop. Vedrit založen s pivi, slanino in čipsom ni panike. Narave trga oblake, ti pa navlaženo etiketo s flaške. Zazrem se v orjaške pajčevine pod stropom. Hm, pajzl v supermarketu kot spider hole – holy shit je potem usekalo: Edit PAF s čist' frišno informacijo, da woodsa, porkamadona, tja ne bo! Haha, še nebo je jokalo od razočaranja. Kje je Dantejeva grobnica, da se stisnem h gospodu for a hug? Mesto, ki sem ga pred odhodom ljubkovalno imenoval muzaik, me je sunilo med rebra in se mi začelo izmikati. Pika na i so bili preostali nastopajoči na festivalu Beaches Brew:

MA-NA-PU-ŠI-TE-SE-MI-GA!

A ko človek zadiha, požre razočaranje in baci pogled naokoli … Znašel sem se na sipini nedaleč od odra, lahko sem ga gledal zviška. Trava, gosti šopi so mi segali do potrtih prsi, v tistem trenutku sem jo imel raje od ljudi. Grupice po tri, štiri, ki so ležale v mivki, me sicer sploh niso motile, bolj je šlo za festivalsko maso, katere skupni imenovalec je bil, kljub temu da naj bi šlo za folk alternative, človek-blago. Gledal sem v vetru pozibavajoče se borovce na eni strani, zdeli so se mi kot zamorci, tik preden jim v okovih dokončno zamori; na drugi pa je v oči bodla polna luna. Kot da je krvava! Negativ Kubrickovega monolita … Iz črne je vlekla postrojene ležalnike in črtaste marele v osnovnih barvah in beli. Okostnjaki, oblečeni v United Colors of Benetton. Rimini Ulricha Seidla ni bil daleč! Vsak trip še niso Odpotovanja. Četudi poleti me je vse skupaj spominjalo na odlomek iz Krvavega poldnevnika, ki ga je napisal le nekaj dni zatem preminuli Cormac McCarthy, sample iz zvočne knjige pa za komad Born Yesterday ponucal woods: »Zunaj ležijo potemnela polja z zaplatami snega in še temnejši gozdovi v daljavi, v katerih se skriva še nekaj zadnjih volkov. Samoten potepuh na tisti ravni in idilični planjavi. Črnci na poljih, vitki in upognjeni, njihovi prsti pajkasti med glavicami bombaža. Zasenčeno trpljenje.«

Takrat enkrat mi je pod prste prišel potopis Na črnih poteh Sylvaina Tessona … Že sam naslov je bil dovoljšnja brca v rit, da se vrnem k črnemu ekranu, troopičju, vključujoči disjunkciji, Mendiževcu in tako dalje, hkrati pa me je padec z osmih metrov, ki ga je nažgani Tesson preživel in si ob tem zadal, da se bo, če odnese celo kožo, peš lotil cele Francije, spomnil na Deleuzovih osem – v pijančevanju – izgubljenih let ter na moj nedavno prešpricani osemurni delovnik. Ja, slaba vest! Ko človek pomisli na vse te osmice, cvikne, kako zlahka bi se ena od njih prekucnila v neskončnost! No, in ko smo ravno pri času in črnih poteh … izid Mendiževčeve knjige je spremljala za filozofsko delo že kar spodobna mini marketinška kampanja, če bi rekel, da je prišlo do medijskega pompa, bi najbrž pretiraval, vseeno pa so Aleševe mušnične igralne kocke na modri podlagi nekaj dni ownale družabna omrežja in ostale medije. O delu je bilo mogoče prebrati svašta, naključje je zanimalo od Anje Radaljac do Janeza Markeša. Jaz pa sem želel počakati, da se prah malo poleže oziroma začne nabirati na debelo. Šele potem naj bi prišlo do brezsramne apropriacije, ki bo moje deleuzovsko troopičje položila Althusserju v usta. Vključujoča disjunkcija in črn ekran kot nepogrešljiva koncepta aleatoričnega materializma? Nekega dne, ko »bo stoletje morda deleuzovsko«, kot je nekje z veliko logike smisla za humor ali za »četrto osebo ednine« zapisal Foucault …

Če je Deleuze v Logiki smisla trdil, da je slednjega vselej preveč, in to, vsaj zame, predstavlja preveliko obremenitev, ponudi eno izmed možnosti pobega Mendiževčeva knjiga. Če smo ljudje zaradi te preobremenjenosti s smislom prej kot volkovi drug drugemu kamele, se pravi eno samo breme, je misel, ki ji je po moje vredno, ne, nujno slediti, naslednja: »Smisel je nevarna skušnjava in naloga naključja je, da se ji upre.« Troopičje, zafnano neoločilo, me je na dosedanji miselni poti pravzaprav pripeljalo le do tega, da je Deleuzova vključujoča disjunkcija najbolj pri sebi tedaj, ko obenem zajema ravno nujnost in naključje! Spomnimo se Kierkegaarda in njegovega naslova Ali-ali; ne prvi ne drugi »ali« ni izključujoč. Je nemoč mišljenja predvsem v tem, da ne zmore vključujoče disjunkcije nujnosti in naključja? Odgovor se skriva v afnah! Troopičje, ki misel hkrati zaključi in spet nadaljuje, je pomembno predvsem zaradi momenta afne, ki se gre nek blade run na ostrem robu vezaja iz Kierkegaardovega naslova. Afnanje – vesti se oziroma početi kaj izumetničeno, šaljivo, neresno, navadno z namenom vzbujanja pozornosti – razumem najbolj kot odklon. Šalo na stran, zdaj gre še kako zares, ZA izumetničenost, katere del, tako si bomo to najlažje predočili, je tudi met kock, ki je hkrati met kosti Kubrickove opice in komunikacijski satelit in komunikacijski šum in tako dalje – onkraj metafizičnih danosti; samo meat in meet, met, met ... meeting ... meat eating! Beef Tech.

Vse to so seveda zgolj namigi ... za takrat, ko boste tudi sami posegli po Mendiževčevi knjigi, ki se med drugim sprašuje, »od kod lahkotnost in hkrati teža naključja«, te »velike polarnosti«, »ki pada v vse smeri in to hkrati« ... in je natanko zato lahko ena od orientacijskih točk Mbembejevega projekta »biti-skupaj«, »so-pripadnosti« za »Ves-Svet«. Zakaj že ves čas vlečem iz naftalina Kubrickov prizor iz Vesoljske odiseje, ki nas s sledečim mu rezom vselej znova pretrese do kosti in komunikacijskega satelita? Ker gre po moje za upodobitev najčistejšega srečanja, katerega rezultat je lahko samo še nenehno miselno pretresanje karseda problematičnega mesta, kjer ima mesto le še mesto, ki je za crknit smešno! Kako pred-staviti ali po-staviti ali pred-po-staviti človeka? Ali kot del zemlje ali kot eno od živali ali kot prvega med stroji? V istem trenutku je treba po moje staviti na naključje! Naključje, ki, kot zapiše Dolar v spremni besedi, »se kaže kot sovražnik filozofije, kot anti-pojem in kamen spotike« ... še pred tem pa je bil eden od kamenčkov, s katerimi se igra Heraklitov otrok na prestolu: čas trajanja. Ponovimo, pretresanje!

Nadalje ima troopičje nekaj opraviti z Althusserjevimi antihumanisti, med katere se, če me razum ne vara, šteje tudi Mendiževec, ki v razmerju do post- oziroma trans-humanizma izpostavi tole: »Živel bo le kapital.« To je bila točka, ob kateri se mi je zazdelo, da mi lahko glede kreacije troopičja Mendiževec priskoči na pomoč; da vidi dlje – čez postajanje – oziroma da do tega koncepta ni tako popustljiv, kot sem jaz. Postajati naj bi bilo namreč ves čas moteče »človeško, prečloveško« ter na primer tudi v odnosu do Kubrickove opice intenzivira predvsem dejstvo, da je ta naše gore kapitalist. »Kapital je tisti, ki postaja žival in ki postaja zemlja in ki postaja stroj, vsa ta transverzalnost pa se izvaja prav prek načela egalitarnosti, ki ga zagovarja posthumanist ... Dokler bo posthumanist slavil življenje in njegovo samoorganizirajočo se in samodelujočo moč, se bo kapitalist mirno sprehajal po njegovi transverzali čez človeka, živali, stroje in zemljo ter jih izkoriščal.« Je to tista Nujnost kapitala, kot je problem naslovil Primož Kraševec, zaradi katere Kubrickova opica v trenutku, ko zaradi lastne koristi ubije sebi enako, začne postajati »človek-stvar«, »človek-objekt«, »človek-blago«, »človek-kovina«, »človek-denar« »kot strukturirajoča razsežnost prvotnega kapitalizma«, četudi smo istočasno še zmeraj v kameni dobi? Troopičje je miselna zlitina vsega tega, @M@LG@M, ki skuša pokazati, da humanizem nikoli ni prišel dlje od afnanja – na ti sta s predpono anti- … a samo, ko je ta vezana na nenehno pretresanje v vključujoči disjunkciji. Mendiževec se vpraša, kaj pa »če živali, zemlja in stroji nočejo, da vsi skupaj egalitarno postajamo? In kaj, če je ta nehumanost, za katero krivijo kapitalizem, pravzaprav posledica tega, kar naj bi bilo posthumano? Kaj, če sta eno in isto? Tudi sodobni kapitalizem deluje po načelu egalitarnosti, tudi kapitalizem teži k novostim in kreativnosti.« Se proti nujnosti kapitala lahko bojujemo le z nujnostjo naključja? Mar umoru kljubujeta le črka h, ki je ostala od besede humanizem, ter vključujoča disjunkcija? Pa naj končno citiram še Elucida: »Kar nas ne ubije, nas naredi bolj črne.«

Kako torej to emo wannabe Teoremo endlich spraviti k sebi – pa da bo ta ob tem ostala med frendi ala Deleuze in Guattari plus še the funkiest, kot bi si želel Mendi? Preden je vse skupaj kot kocke vrženo v »totalni arhiv«, o katerem piše, v »kopičenje brez selekcije«, kjer je vse zamenljivo in so možne vse povezave vseh teorij ter teoretikov, ki naokoli opletajo s svojimi koncepti in idejami; za piko na i glede »totalnega arhiva« lahko citiram prevod woodsove Soft landing: »Osvobodite politične disidente, ampak naj ostanejo kletke odprte … Greh bi bilo zavreči vse te strani in strani s seznami imen, ki jih je prejšnji režim pustil za sabo in se nam tako še zdaj reži v glavo!« Kako upodobiti naključno srečanje; kakšna bi bila skica Mendiževčeve zaključne misli? Ignorance is bliss-kost in komunikacijski satelit, vmes pa: rez ... Ali ni res, da bi isti trenutek, ko Kubrickovemu opičnjaku pade na pamet ideja orodja oziroma orožja, prva črnohumorna podvojitev, že lahko govorili tudi o Althusserjevi interpelaciji? Ko tega opičnjaka sreča pamet, se pravi ideja, ga že razreže na morilca sebi enakega iz drugega plemena in policaja, ki nagovori, pozove, interpelira samega sebe.

Paleolitska interpelacija … Ali gre pri tej le za vest, ki peče? Eno samo tihožrtje prehaja v številne Munchove krike. Ob tem se velja spomniti Mendiževčeve definicije zavesti: »film znotraj filma; film, ki ga gledamo, medtem ko ga živimo« … Kako Kubrickova opica pride k človeški pameti? Z odklonom! Prizore z opicami zmoti črni monolit, ki po Kubricku ni nič drugega kot ekran iste barve, in po moje upodobljeno naključje. Majmun sreča pamet pa met kock, ki jim istočasno dol pade vse – od pik do ploskev, tudi tri dimenzije in vsi dobitki; govorimo o črnini celotno afirmiranega naključja … Podoba misli kot platno, ki nam ali karseda nežno ali grobo kaže vso to kožo, vse te kože, v katerih se je iznenada znašla Kubrickova opica. Ta, obenem potegnjena iz filmskega naftalina, ponavljanje predpremiere, in naš mali javno-zasebni remake, kar naenkrat »nima več svojega mesta«, postajati začne ne le človek, ampak tudi kamela, obremenjena z naključnostjo smisla. Rodilo se je dete deteritorializacije. Njegovi starši pa so naključje; Kubrickov črn monolit, ekran, Célinova črnina »morja zamorcev in belčkov moje pasme«, črne kocke, ob katerih odpove vsaka pika na i, in tako dalje …

Ljubezen do modrosti naenkrat afirmiranega vsega naključja je kot vsi ti odtenki modre pri velikem delu naslovnic v zbirki Mediakcije založbe Maska, tik preden se nam stemni pred očmi – sluh, govor in vid plus črno ogledalo ukol rit v varžet. Pisano živeti malo kasneje … Mušnični kocki Mendiževčeve knjige Naključje in jaz je zamenjal razbit ekran pametnega telefona Končajmo že s samim sabo Laurenta de Sutterja, katerega razpoke se širijo onkraj zaslona v modrino ... v modrost … v modrice … Filozofski deli se, kot v zaključku spremne besede k de Sutterju opozori Gregor Moder, čudovito dopolnjujeta ... »More-biti« se bralec dokoplje celo do neke naključne točke, na kateri se med njima zasliši krik »Smrt identitetni politiki!« Tam nekje med tihim plapolanjem mavrične zastave, ki se obrača po vetru, ter hejterjem, ki se na ves glas dere, »Jebote kvote!«, se »kitajski misleci niso brigali za to, da bi 'postali, kar so', temveč prej da bi bili, kar postajajo – se pravi, da bi v okoliščinah postajanja razpustili, kar je mogoče reči o biti«. Nam pri tem lahko pomaga Ontologija naključja Catherine Malabou? Falus, klitoris, naključje? Morda, a najbrž bi to pomenilo le še en izraz falične želje … Če de Sutter zapiše, da je treba »opustiti bit in njeno policijo, da bi lahko privzeli postajanje in njegove potencialnosti – 'celoto znanih in neznanih zmožnosti, sredstev in sil, ki so nam na voljo ali ki nas določajo'«, nam Mendiževec kot eno od možnih rešitev ponudi aleatorično mišljenje: afirmacijo možnosti anonimnosti. In mislim, da ima slednja še kako opraviti s tremi afnami a.k.a. veselimi tropi! Dobrodošli na culukafter party med same začetnike prihodnosti; ljudstvo, ki ga ni – ni ga, manjka – odvisno pa je le od naključja: »Nismo ne moški ne ženska ne trans ne bel ne črn ne rumen ne star ne mlad ne lep ne grd ne bogat ne slaven ne neznan ne dober ne hudoben; nismo lezba ali peder ali hetero; nismo prostak ali buržuj ali aristokrat, nismo kapitalist ali komunist; invalid ali zdrav. Pravzaprav nismo nič – razen potencialnosti, ki nam jih okoliščine dopuščajo po želji aktivirati,« zapiše de Sutter, Mendiževec pa, da »pravi materialist vedno skrene nekam drugam« ...

Kam greš, kamela? Pred črn ekran?

Le glej, da se ne boš zasedela!