Za današnji nedeljski večer smo vam pripravili radijsko uprizoritev delčka pesnitve Vladimirja Majakovskega O tem. Pesnitev ‒ eno najpomembnejših del tega pri nas premalo poznanega pesnika ‒ je lani skupaj z izborom drugih pesmi v slovenskem prevodu Miklavža Komelja izšla pri založbi Litera.

Pesnitev O tem je bila napisana v zimskih mesecih let 1922 in 1923. Časopisni pesnik, kot so ga radi zmerjali, je takrat zaradi napetih odnosov s svojo ljubimko Lili Brik živel v samoosami. Hudo obremenjen, »Strašno je ‒ ne ljubiti, pošastno ‒ ne smeti,« piše, se pesnik, ujet v svoji sobi, spremeni v medveda. Dvigne se povodenj in ga na kosu ledu odnese v Peterburg, kjer na mostu sreča ‒ samega sebe, zvezanega z verzi. Pesnik z mostu zakriči medvedu očitek: »Si se ti mogoče prislinil njihovi kasti? Poljubljaš? Ješ? Si puščaš trebušček rasti? Si se še sam v njihovo vsakdanjost, njihovo družinsko srečo kot petelinček hotel prikrasti?« Si me izdal? Ljubezen, revolucijo, verze?

Danes bomo brali iz drugega dela pesnitve, Noč pred božičem, v katerem pesnika-medveda naplavi nazaj v Moskvo. In zdaj hiti od stanovanja do stanovanja, od praznovanja do praznovanja ‒ in išče pomoči zase, priklenjenega z verzi na peterburški most. Toda kamorkoli ga odnesejo noge, povsod srečuje le svojo večno in najhujšo sovražnico: banalno, malomeščansko vsakdanjost ‒ in v njej samega sebe, kako hiti po predbožičnih opravkih, seda k čaju, melje besede. Nikjer ne najde pomoči, vsakdanjost je kljub revoluciji, kljub ljubezni, kljub verzom, zmagoslavna.   

___

Bereta: Biga in Klara Gajšek.

Tehnicira: Budiz.

Prevajalcu Miklavžu Komelju in založbi Litera se zahvaljujemo, da sta nam dovolila uporabiti besedilo iz knjige O tem.

___

Foto: Wikimedia Commons