V Odprtem političnem terminu smo govorili o razvoju gülenističnega gibanja in historično-političnem kontekstu kemalistične Turčije, ki je privedel do njegovega nastanka.

Po ustanovitvi turške kemalistične republike v 20-ih letih prejšnjega stoletja sta se začela sekularizacija in manično brisanje vsega tradicionalnega in nemodernega. Po smrti ustanovitelja republike Mustafe Kemala Atatürka leta 1938 se je znotraj kemalističnih struktur začela oblikovati nacionalna oligarhija, ki je imela monopol nad gospodarstvom. Od elitistične sekularne oblasti in državnih struktur so bili povsem odrezani revnejši prebivalci na podeželju. Manjko države so tam zapolnjevale različne sufijske bratovščine, ki so funkcionirale kot parastrukture. Njihovi šejki so imeli tako versko kot politično oblast, vzpostavljali pa so tudi lastne mikroekonomije. Ti konzervativni verski klani so vse do vrnitve islamistov v mainstream politiko edini ohranjali islam kot ključen del zasebnega in javnega življenja.

Eden takšnih redov so bili tudi nursisti, imenovani po svojem ustanovitelju, kurdskem teologu Saidu Nursiju. Del nursističnega gibanja je bil tudi islamski klerik Fetullah Gülen, eden glavnih voditeljev neonursističnega gibanja po Nursijevi smrti. Gülen je uspel v 80-ih in 90-ih letih, ko je Turčijo zajel val neoliberalizma in so bili revni ljudje na podeželju še bolj osiromašeni, vzpostaviti svoje parastrukture, ki so vsaj na začetku temeljile predvsem na privatnih šolah. Gülenistično izobraženi kadri so se infiltrirali v državni aparat, s čimer je Gülen začel pridobivati vpliv. Gibanje se je širilo tudi v države, kjer so dominantne turške etnične skupine, to so predvsem bivše sovjetske republike v Srednji Aziji. Danes so gülenisti prisotni v več kot 120 državah sveta. 

Na višku moči je bilo gibanje med letoma 2002 in 2013, ko je na oblasti že bila Stranka za pravičnost in razvoj Recepa Tayyipa Erdoğana. Po korupcijski aferi »zlato za nafto« konec leta 2013, v katero je bilo vpletenih več visokih članov Erdoğanove stranke, so se odnosi med njim in Gülenom močno poslabšali, saj je Erdoğan Gülena obtožil načrtnega protivladnega delovanja. Od takrat, še posebej pa po letu 2016, ko je Erdoğan za spodleteli vojaški državni udar obtožil Gülena, so vsi, ki so na kakršenkoli način povezani z gülenističnim gibanjem, iz Turčije bodisi pobegnili bodisi so bili zaprti. 

Glasbeni premor: Ozdemir Erdogan-Gurbet

Foto: https://elordenmundial.com/el-movimiento-gulen/, creative commons