Pred nekaj več kot tednom dni se je, vsaj za zdaj, končala najbolj krvava bitka ukrajinske vojne, ki se je vlekla 224 dni. Na prvih okopih ruskih naporov v ukrajinskem mestu Bahmut, ki so dosegli vrhunec v zavzetju mesta 20. maja, so stale enote najemniške vojske Wagner. Zmago je z videoposnetkom, kjer stoji obkrožen z do zob oboroženim pisanim naborom bivših kaznjencev in profesionalnih morilcev, razglasil ustanovitelj skupine Jevgenij Viktorovič Prigožin. V njem se je zahvalil predsedniku federacije Vladimirju Putinu za »priložnost služenja domovini«, a se ni izognil kritiki vrha vojske, na čelu z obrambnim ministrom Sergejem Šojgujem in načelnikom vojaškega generalštaba Valerijem Gerasimovom. 

Prigožinovo pogosto s psovkami prežeto kritiziranje visokih vojaških uradnikov na račun premajhne gmotne podpore njegovim borcem in očitki o slabi taktiki so postali njegov zaščitni znak. Kremelj je Prigožinu javno čestital za bahmutsko zmago v 36 besedah 10 ur po njej. Kakor vehementno zatrjuje Prigožin, je državni vrh prepovedal poročanje o njem v državnih medijih. Kot je sam zatrdil marca, mu je oblast tudi zablokirala potne liste in začela onemogočati telefonsko komunikacijo. Na začetku leta so mu, kakor je Prigožin trdil za ruske medije, prepovedali dostop do zaporov, od koder je rekrutiral borce v zameno za oprostitev zločinov po šestmesečnem služenju v Wagnerju. Prigožin se torej vse bolj skuša predstaviti kot talec okornega ruskega vojaškega stroja, ki mu onemogoča učinkovito osvajanje Ukrajine v imenu Rusije. Zato se postavlja vprašanje, ali Prigožin s svojimi tiradami res predstavlja kamen spotike za Kremelj. Ali pa je zgolj Putinov soldat, ki opravlja še vlogo dvornega norčka.

Če sklepamo iz Prigožinovega diskurza, bi lahko prišli do sklepa, da se v mnogih pogledih loči od Putina, a tu bi se delno motili. Vsebinsko imata namreč oba moža precej podobne poglede, sploh očitne v opisih sovražnikov, če že, so opazke wagnerjevca mnogo bolj nazorne in cinične. Njegov način govora deluje bolj kot napihovanje in radikalizacija Putinovih pogledov. Očitna razlika pa leži v tem, da Prigožin vnaša v svoje govore sporočila proti eliti, ki jih je Putin precej omilil po tem, ko je prav s pomočjo elite dobil svoj prvi predsedniški mandat na zadnji dan leta 1999, nato pa z gonjo proti oligarhom skoncentriral oblast v lastnih rokah. A kot oligarh, četudi majhen, ki si je bogastvo pridobil s podjetji za catering hrane v Kremlju, je tudi sam Prigožin bil del Putinovega korga. 

Kot je znano, drugi kritiki ruskih elit s Kremljem nikoli niso imeli vzpostavljenih odnosov, kot jih ima Prigožin. Za primer lahko vzamemo na zahodu opevanega, samooklicanega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega. Glavna razlika seveda leži v tem, da je Navalni v očeh Putina orodje zahoda za šibitev Ruske federacije, medtem ko Wagnerjev ustanovitelj patriotsko deluje v občo korist države, kakor jo razume predsednik, in si zato zasluži mesto v sistemu – ali vsaj na njegovem obrobju.

Zahodni mediji in komentatorji skušajo v Prigožinu videti razpoke v enotni oblasti Vladimirja Putina. Sklicujejo se na to, da znotraj vojske, obveščevalne službe in Putinove stranke obstaja nekakšna struja patriotov. Struja naj bi se zavzemala za še bolj militaristično in radikalno linijo od Putina samega. Tako naj bi zagovarjala totalno mobilizacijo, uvedbo vojnega stanja in vojnega gospodarstva ter še trši boj proti notranjim nasprotnikom. Kakor hočejo videti na zahodu, je Prigožin glas te struje. A o vsem tem ne vemo nič zanesljivega, zato bi lahko pri takih interpretacijah šlo zgolj za odraz znane želje zahodnjakov, da bi zamajala oblast Putina znotraj Rusije. K temu naj bi prispevale tudi sankcije proti Rusiji, kakor so ob njihovem sprejemanju vseskozi zagotavljali zahodni politiki. Ko želenih učinkov sankcij večinoma ni videti, lahko kot odraz domnevnih razpok znotraj Rusije zahodnjaki na dan privlečejo le glasnega Prigožina.

Za oceno Prigožinovega pomena za Kremelj obstajajo bolj zanesljiva dejstva. Dobro je znano, da se je redna ruska vojska od začetka invazije soočala z več problemi na terenu. Nenazadnje so se ljudje upirali in bežali pred mobilizacijo. Skupini Wagner pa je z vojaškega vidika, vsaj kot je videti, treba priznati precej večjo učinkovitost na bojišču napram ruski vojski. Resda se Wagner zanaša na podporo vojske iz zraka, a Bahmut so zavzele Wagnerjeve pehote. To je največji as v rokavu Prigožina. Ruski medij Meduza, ki deluje iz Latvije, iz lastnih virov blizu Kremlja trdi, da naj bi se Prigožin predsedniku osebno zaobljubil, da bo zavzel Bahmut. Ker se je to vleklo skoraj osem mesecev, je posledično začel izgubljati besedo pri Putini, kar ga je gnalo v vse bolj glasne retorične napade na ministrstvo za obrambo. 

Tako lahko potegnemo sklep, da je Prigožin manj kot človek sistema zgolj Putinov človek. Prigožin bolj kot visoke politične položaje s svojim udejstvovanjem v vojni poskuša doseči osebne koristi. Predstavlja namreč arhetip politika, značilnega za zadnjih 30 let ruske politične sfere, ki s ponudbo lastnih sredstev državi pričakuje vzajemne nagrade. Če kaj, njegovi vse pogostejši javni nastopi ne kažejo na nekakšno rast njegovih političnih ambicij proti sistemu ali Putinu, ampak so prej dokaz njegove nemoči in pomanjkanja političnega vpliva v Kremlju. Razlog oglašanja v javnosti je ravno pomanjkanje vpliva v državnem ustroju – povsem logično je, da ga vojaški poveljniki gledajo postrani, ko si poskuša prilastiti zasluge za vojaške uspehe v Ukrajini. Če bi imel dostop do pravih ljudi v sistemu, bi Prigožin svoje potrebe in težave sporočal njim, ne pa plasiral v javnost. Tako je povsem odvisen samo od Putina, ki je temelj njegovega obstoja.

Slika, license creative commons