Lepo pozdravljene v današanji Kaj pa univerzi. Še mesec dni nas loči do začetka izpitnega obdobja in s tem reševanja anket o pedagoškem delu profesorjev oziroma profesoric. Tokrat se sprašujemo, zakaj je reševanje tovrstnih anket pomembno in kakšno moč imajo predstavniki in predstavnice v študentskih svetih fakultet, ki na podlagi rezultatov anket podajajo mnenje k habilitaciji profesorjev. 

Habilitacija v naziv je postopek, ki za vogalom vsakih nekaj let čaka delavca in delavko v visokošolskem prostoru. Izredne profesorice, docentke, višje predavateljice, predavateljice, lektorice, višje znanstvene sodelavke in znanstvene sodelavke se za trenutni ali višji naziv potegujejo na pet let, asistentke in asistentke-raziskovalke pa na tri leta. Redne profesorice svojega naziva ne ohranijo skozi habilitacijo, pač pa je naziv stalen. 

Kriterijev, ki naj bi odločali, ali si posameznica zasluži trenutni ali višji naziv, je več: Merila za volitve v nazive UL v drugem členu navajajo kandidatovo delo, raziskovalno, umetniško, strokovno in pedagoško usposobljenost. Vlogo za habilitacijo presoja senat posamezne fakultete, ki določi najmanj tri poročevalce za oceno usposobljenosti kandidata in študentski svet fakultete zaprosi za mnenje o kandidatkinem dosedanjem pedagoškem delu. 

Torej, mnenje študentskega občestva je bilo obelodanjeno in recimo, da pedagoški delavki občestvo zares ni naklonjeno in je mnenje študentskega sveta zato negativno - kaj sledi? Obstajata dve možnosti. Prva: habilitacijska komisija se lahko odloči, da so jo argumenti študentk in študentov prepričali, in ne poda soglasja za habilitacijo. V tem primeru lahko kandidatka za naziv za ponovno habilitacijo spet zaprosi čez eno leto, razen če so izpolnjeni kriteriji 31. člena Meril in so vlogo kandidata zavrnili »zaradi znanstvene nepoštenosti ali hujših kršitev etičnih načel znanstvenega ter umetniškega dela«. Merila zapovedujejo, da v tem primeru kandidatka ne more več zaprositi za izvolitev v naziv na Univerzi v Ljubljani. Druga možnost je, da habilitacijska komisija presodi, da mnenje študentk in študentov ni dovolj relevantno, da bi vplivalo na njihovo odločitev. Kot smo slišali na začetku, je kriterijev vendarle več kot pa le pedagoška usposobljenost kandidatke in med drugim vključujejo mednarodna sodelovanja, obsežnost in odmevnost kandidatkine bibliografije ter njena pomembna dela v obliki člankov, monografij, učbenikov in podobnega. Celo znotraj 45. člena Meril, ki definira elemente pedagoške usposobljenosti, je mnenje študentov o pedagoškem delu le ena od osmih alinej.

Druga prepreka pri uveljavljanju študentskega mnenja pa je luknja, ki ste jo morda opazili že v prvi minuti današnje oddaje: rednih profesoric in profesorjev se ne voli v njihov naziv. Študentke in študenti pa vseeno izpolnjujemo ankete o njihovem pedagoškem delu, čeprav študentske predstavnice in predstavniki sploh nimajo dostopa do rezultatov teh anket, pač pa rezultati ostanejo v rokah kadrovskih služb fakultet. Če situacija torej ni resnično kritična, če je predstavnik ali predstavnica smeri ne opazi ali pa se pač ne odloči zganjati vika in krika izredne intervencije, potem lahko slaba situacija ostaja slaba vse do upokojitve profesorice ali profesorja, ki je tako rekoč nedotakljiv na svojem akademskem položaju. 

Kdaj je situacija sploh lahko dovolj kritična, da se tudi stolček profesorstva zatrese, če že slabo pedagoško delo pogosto ni dovolj velik razlog? V letu 2021 smo bili priča dvema situacijama spolnega nadlegovanja v akademskem prostoru. Matjažu Tribušonu na AGRFT-ju in Igorju Pribacu na Filozofski fakulteti UL so študentke javno očitale spolno nadlegovanje. Na Filozofski fakulteti je bil dogodek eden od vzrokov nastanka Rezistence, študentske feministično-raziskovalne skupine. Nekdanja članica Rezistence in podpredsednica Študentskega sveta Filozofske Fakultete med afero Pribac, Sara Svati Sharan, opiše svojo izkušnjo boja za upoštevanje študentske izkušnje.

IZJAVA

Ob tem dodaja, da ni vseeno, kako svojo nalogo in funkcijo razume predstavnica ali predstavnik študentov, ki obravnava posamezno »problematično« habilitacijo pedagoške delavke.

IZJAVA

Zdi se, da je uspešnih primerov, ki kažejo na moč glasu študentstva, le za vzorec. Na nas so se po filmskem dogodku Sarajevo safari, ki je potekal v torek, 10. januarja 2023, na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, obrnili nekateri študentje in študentke. Izpostavili so, da je profesor Marko Kambič v diskusiji, ki je sledila po ogledu filma, zanikal izbris. O tem je v kolumni za časnik Dnevnik mesec dni po dogodku pisal Dragan Petrovec, ki je na dogodku opozoril na sporočilo filma – da se lahko zlo razraste med mnogimi. Dodal je, da bi si morali prizadevati, da preprečimo nastanek okoliščin, ki to dopuščajo, ter za ilustracijo podal povojne poboje v Sloveniji in izbrisane. Komentar pa je, citiramo: »doživel žolčno nasprotovanje enega izmed profesorjev o popolni neprimerljivosti teh pojavov, drugi profesor pa nas je podučil, da izbrisa sploh ni bilo,« konec citata. Kambič je v odgovoru na naše vprašanje zapisal, da v omenjeni diskusiji izbrisa ni zanikal in da Petrovec, ki profesorjev v članku sicer ne imenuje, ni pisal o tem, da je bila to njegova izjava. 

Še pred prejemom odgovora smo se na Pravno fakulteto obrnile z vprašanjem, kako komentirajo izjavljeno stališče enega izmed prisotnih profesorjev glede izbrisanih in kakšno je stališče fakultete, ter k vprašanju dodale izsek in povezavo do kolumne v Dnevniku. Kljub predloženemu viru so nam odgovorili, da Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani ni seznanjena, kdo je debatiral na predmetnem dogodku in kakšna je bila vsebina debate. Dodali so, da kot visokošolska ustanova, katere primarna naloga je pedagoško in znanstvenoraziskovalno delo, izjav, podanih na javnih dogodkih, ne komentirajo. 

Četudi se omenjena izjava po besedah Kambiča ni zgodila oziroma ni bila njegova, pa študentska populacija pove, da takšna izjava zanj ni osamljen primer. Tako bivši kot zdajšnji študentje namreč poročajo o različnih seksističnih in drugače nestrpnih izjavah, izrečenih na predavanjih. O primerih takšnih izjav pove študent fakultete. 

IZJAVA

Drugi študent nam je povedal, da so tovrstne izjave dotičnega profesorja že stalna praksa in da zato nanje ni resnega odziva. Citiramo: »ampak je pač tist: Ah, sj ma spet Kambič mal izjave«. Konec citata. Kambič je nosilec predmeta Rimsko pravo, ki velja za enega izmed zahtevnejših in bolj selektivnih predmetov na prvi stopnji študija, zato si po besedah študenta številni niti ne upajo izraziti svojega nestrinjanja. 

Na vprašanje, če so se v preteklosti študentje in študentke že obrnile na Študentski svet Pravne fakultete ter ali so v zvezi s tem že ukrepale, so nam odgovorili, da z omenjenim dogodkom predhodno niso bili seznanjeni. V Študentskem svetu se na tej točki pridružujejo stališču Pravne fakultete, v katerem so poudarili, da vloga fakultete ni komentiranje izjav, podanih na javnih dogodkih, temveč pedagoška in znanstvenoraziskovalna dejavnost. Dodali so, citiramo: »V Študentskem svetu Pravne fakultete poudarjamo, da profesor doktor Marko Kambič dosega odlične rezultate na študentskih anketah in uživa spoštovanje študentske skupnosti. Pravna fakulteta je in tudi mora ostati mesto, kjer gojimo in podpiramo svobodo govora, kritično misel, akademsko svobodo ter pluralnost mnenj, kar omenjeni profesor v okviru svojega pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela nedvomno počne«. Konec citata. 

Kambič je v odgovoru na očitke pojasnil, da živimo v demokratični državi, kjer ustava ščiti svobodo govora, in da je zato nenavadno, da bi se moral kdorkoli zagovarjati za izraženo mnenje. Dodal je, da enako velja za anonimne, pavšalne in nedefinirane obtožbe, in v nadaljevanju zapisal, citiramo: »Ker gre za očitno neresnično informacijo, ki ste jo, kot pravite, prejeli od nekaterih študentov in študentk, in glede na nadaljnje pavšalne, neutemeljene očitke, ki se navezujejo na to neresnično informacijo, sklepam, da gre za poskus diskreditacije,« konec citata. 

Izjava se torej ni zgodila, če pa bi se, bi jo ščitila svoboda govora, Študentski svet Pravne fakultete in nenazadnje celoten sistem preverjanja pedagoške usposobljenosti akademskih delavk ter delavcev. Sprašujemo se, kaj bi v tem primeru lahko po mnenju študentskih predstavnikov in predstavnic svobodo govora prevesilo v izjave, vredne obsojanja. Hkrati obžalujemo, da bi morala študentska populacija tudi takrat potrpežljivo počakati na naslednjo habilitacijo in potem upati na naklonjenost sistema, v katerem je njihovo mnenje pogosto postranskega pomena.

**

Izjavo Marka Kambiča naknadno objavljamo v celoti: 

Spoštovani novinarki Gradišek in Gračanin, 

ker sem od obeh prejel dobesedno enako sporočilo, pišem obema hkrati. 

Dovolita mi, da vama najprej odgovorim na načelni ravni. Živimo v demokratični državi, kjer ustava ščiti svobodo govora, zato se mi zdi nenavadno, da bi se moral kdorkoli zagovarjati za izraženo mnenje. Enako velja za anonimne, pavšalne in nedefinirane obtožbe. 

Glede omenjene izjave, ki naj bi jo podal v diskusiji po filmu vas obveščam, da so vaše informacije napačne. V omenjeni diskusiji izbrisa nisem zanikal, prav tako ne drži, da naj bi Dragan Petrovec v časniku Dnevnik pisal o tem, da sem bil jaz tisti, ki je to izjavil. Oboje lahko hitro preverite. Preberite članek v časopisu, o mojih izjavah pa povprašajte kolego Petrovca. 

Ker gre za očitno neresnično informacijo, ki ste jo, kot pravite, prejeli od nekaterih študentov in študentk, in glede na nadaljnje pavšalne, neutemeljene očitke, ki se navezujejo na to neresnično informacijo, sklepam, da gre za poskus diskreditacije. 

Lep pozdrav in uspešno novinarsko delo, 

Marko Kambič