("student life recap 2" by Tahmid Munaz™ is marked with CC BY-SA 2.0.)

V oddaji Unikompleks se ta teden posvečamo sedmemu krogu raziskave EVROŠTUDENT. Projekt EVROŠTUDENT ali EUROSTUDENT je ciklična mednarodna raziskava, ki poteka v 28 državah Evrope. Analizira socioekonomsko ozadje in druge značilnosti nacionalnih študentskih populacij. To so vstop v visoko šolstvo, vrste in načini študija, prehodnost med stopnjami, časovna obremenjenost, študentsko delo, sredstva in življenjski stroški, stanovanjske razmere, internacionalizacija, kakovost študija, načrti za prihodnost in izhodišča priporočil. EVROŠTUDENT omogoča primerjavo razmer študentk in študentov v Sloveniji z ostalimi sodelujočimi državami, pa tudi primerjavo nacionalnih rezultatov znotraj obdobij izvajanja anketiranja v okviru projekta EVROŠTUDENT.

Zadnji krog raziskav EVROŠTUDENT, to je EVROŠTUDENT VII, je v letih od 2018 do 2021 izvajalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, krajše MIZŠ, skupaj s Pedagoškim inštitutom. Skupina raziskovalk in raziskovalcev inštituta je pripravila in uredila Nacionalno poročilo o raziskavi v Sloveniji ter ga predstavila v petek, 11. marca. O določenih segmentih izsledkov raziskave so spregovorili še Marko Ruperčič, svetovalec Študentske organizacije Slovenije, Sabina Leben iz Sindikata Mladi plus in Duša Marjetič, vodja Sektorja za visoko šolstvo na MIZŠ. Rezultati analize so zaradi široke razsežnosti tematik lahko zanimivi za raziskovalce, študentke in širšo javnost, pa tudi za odločevalce na nacionalni ravni, saj izsledki raziskave lahko nudijo izhodišča za načrtovanje strategij in politik za izboljšanje visokega šolstva in študijskih razmer.

Ob poizvedovanju o projektu EVROŠTUDENT pa smo izvedeli, da MIZŠ ne načrtuje sodelovanja v naslednjem, osmem ciklu raziskav. S Službe za odnose z javnostmi na MIZŠ so na naše vprašanje odgovorili, da Slovenija sicer ni odstopila od sodelovanja, vendar se v analizo EVROŠTUDENT VIII ne bo vključila. Citiramo: »Z vidika potreb odločevalcev je bilo ocenjeno, da premor med izvedbami raziskave še vedno omogoča zadostno spremljanje visokošolskega sistema in uresničevanja Nacionalnega programa visokega šolstva 2021–2030, ki je v sprejemanju.«

Kot razlog navajajo nizek delež zbranih odgovorov glede na opazovano populacijo. Anketo je v celoti izpolnilo 2,9 % študentske populacije, kar je po njihovem možno delno pripisati temu, da se študentov in študentk ne sme povabiti k izpolnjevanju anket po elektronskem naslovu, ki ga hranijo visokošolski zavodi, zato za oglaševanje uporabljajo druge poti. Tako so z ministrstva sporočili, da je »izpolnjevanje ankete v sedanjem časovnem obsegu [...] predolgo, zato je načrtovana preučitev možnosti zajetja dela podatkov iz administrativnih virov.«

Ob poizvedovanju pri slovenskih javnih univerzah pa smo prejeli odgovore, ki nasprotujejo prvotnemu argumentu ministrstva o nevključitvi v naslednji krog raziskav. Z Univerze v Ljubljani so obrazložili, da je MIZŠ pravzaprav pridobil mnenje informacijskega pooblaščenca. Ta je potrdil, da »je pošiljanje ankete študentkam in študentom  prek elektronske pošte in študentskih informacijskih sistemov zakonito«. Nadalje so zapisali, da so v luči izključitve pravnih zadržkov glede obveščanja študentk in študentov o raziskavi članice pozvali, naj o anketi obvestijo študentke in študente po elektronski pošti ali pa z obvestilom na študentskem informacijskem sistemu VIS oziroma ŠIS.

Podobno so sporočili z Univerze na Primorskem, na kateri imajo vzpostavljen protokol e-poslovanja v skladu z zakonodajo, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ta vključuje uporabo elektronskega naslova univerze, dodeljenega študentu v času študija, tudi za namene obveščanja. Univerza na Primorskem je tako za informiranje študentov za sodelovanje v raziskavi uporabila vse dovoljene oblike.

Nekoliko drugačen je bil odziv Univerze v Mariboru, krajše UM. Zaradi težav pri zagotavljanju varovanja osebnih podatkov so kljub pojasnilu ministrstva študente in študentke o raziskavi seznanili s pomočjo študentskih predstavnikov, prodekanov ter z objavami na spletnih straneh univerze in njenih članic, vabila k sodelovanju pa niso pošiljali po elektronski pošti. Z UM so obrazložili, da so se v komunikaciji z Rektorsko konferenco Republike Slovenije dogovorili, da svoje študente obveščajo po drugih kanalih. Če se bo raziskava nadaljevala tudi v prihodnje, pa na UM menijo, da bi ustrezno pravno podlago za ravnanje z osebnimi podatki zagotovili tudi s spremembo visokošolske zakonodaje.

Na Pedagoškem inštitutu so v elektronskem sporočilu pritrdili informacijam, ki smo jih pridobili z odgovori treh javnih univerz, torej da je ministrstvo na pomisleke univerz, vključenih v rektorsko konferenco, pridobilo mnenje informacijske pooblaščenke. MIZŠ pa nam do zaključka redakcije ni uspel odgovoriti na vprašanje o njihovi komunikaciji z informacijskim pooblaščencem, zato nam zadnji koščki sestavljanke še vedno manjkajo. Zdi pa se, da je skrb za varovanje osebnih podatkov vsaj deloma zasenčila obseg zbiranja podatkov za mednarodno in nacionalno pomembno raziskavo.

Izključitev Slovenije iz naslednjega cikla lahko razumemo kot izgubo, saj bodo pristojni organi morali organizirati drugačne oblike spremljanja študentske situacije, če pa jih ne bodo nadomestili, bo to za mlade še večja izguba. Po besedah Duše Marjetič s Sektorja za visoko šolstvo na MIZŠ so na nacionalni ravni predvidene samostojne analize, med drugimi analiza vpliva covida-19 in priključitev mednarodnemu projektu EUROGRADUATE. Gre za novo, pilotno študijo, ki pod drobnogled vzame diplomante in diplomantke od enega do petih let po zaključku študija. Raziskava bo med drugim pokrivala teme, povezane z vstopom na trg dela, mednarodno mobilnostjo in nadaljevanjem študija. V okviru te raziskave bodo na ministrstvu preučili še možnosti o izboljšanju odzivnosti,  predvidene pa so tudi zakonske spremembe, ki bi omogočale uporabo določenih podatkov univerz za nacionalno pomembne ankete, kot sta EVROŠTUDENT in EUROGRADUATE.

Priključitev k EUROGRADUATE naj bi bila še eden izmed razlogov, da bo Slovenija izpustila naslednji cikel raziskave EVROŠTUDENT. Začetki projekta EVROŠTUDENT sicer segajo v leto 1994, Slovenija pa pri njem sodeluje vse od drugega kroga raziskav. Način pridobivanja sodelujočih v raziskavi se je od takrat spremenil. Za drugi krog raziskovalnega projekta so iz študentske populacije po metodi enostavnega slučajnega vzorčenja izbrali 5000 sodelujočih, kar je predstavljalo 5 % celotne populacije. Od izbranih se je na izpolnitev ankete odzvalo  38 %, kar je takrat tudi v evropskem merilu predstavljalo zelo dober odziv. Anketiranje za novejše cikle raziskav EVROŠTUDENT pa poteka drugače. Če je Slovenija v zgodnejših ciklih raziskave iz populacije izbrala vzorec sodelujočih, je v kasnejših ciklih anketa na voljo celotni populaciji, promocija pa se izvaja preko raznih entitet, med njimi visokošolskih zavodov, študentskih organizacij in društev.

Število sodelujočih se po posameznih ciklih ni bistveno spreminjalo. Izpostavimo lahko le EVROŠTUDENT VI; takrat je bila odzivnost nekoliko več kot 6-odstotna oziroma je v anketi sodelovalo okrog pet tisoč študentk in študentov, medtem ko jih je v petem in sedmem ciklu sodelovalo nekaj čez dva tisoč od skupno skoraj 73 000, kar predstavlja okoli 3 % opazovane populacije. Glede na nekatere presenetljive izsledke raziskave lahko zaradi majhnega vzorca podvomimo v reprezentativnost rezultatov. Slovenska odzivnost je sicer med najnižjimi med sodelujočimi državami. Visoko odzivnost – 20 % in več – dosegajo Nemčija, Danska, Finska in Francija, največja odzivnost pa je v Italiji, na Norveškem in v Švici, kjer dosega kar 72 %.

Posebno pozornost v povezavi z raziskavo in z življenjskimi razmerami študentov pa je treba nameniti tudi vplivu pandemije. Čeprav je sedmi cikel EVROŠTUDENT trajal od leta 2018 do 2021, v večini sodelujočih držav ne zajema podatkov iz časa po pojavu »novega« koronavirusa v letu 2020. Zaradi tega lahko rezultati deloma izgubijo svojo relevantnost, saj je jasno, da je epidemija spremenila razmere v izobraževanju in življenju študentov. Glede na nacionalno poročilo v pripravi Pedagoškega inštituta pa rezultati še vedno predstavljajo referenčno točko »predkovidnega« obdobja, ki bo lahko služila kot podlaga za prihodnje raziskave.

Glede vpliva pandemije v uvodni besedi krovnega poročila EVROŠTUDENT Ninoslav Šćukanec Schmidt, ustanovitelj in izvršilni direktor zagrebškega Zavoda za razvoj šolstva,  ugotavlja, da kriza – pričakovano – bolj vpliva na ranljive študente in študentke. Ta ne samo ustvarja, ampak predvsem poglablja že obstoječe neenakosti v izobraževanju in nekaterim dodatno otežuje dostop do izobraževanja ter dokončanja študija. V obdobjih zaprtja, študija na daljavo in nenormalnih študijskih razmer so več preprek doživljali študenti na nižjih stopnjah izobraževanja, študenti brez socialne mreže, tisti, ki doživljajo stiske v duševnem zdravju, tisti s slabšimi digitalnimi veščinami, tisti, ki nimajo mirnega okolja za študij, dobre internetne povezave ali potrebnih materialov za študij.

Krovno poročilo EVROŠTUDENT VII napoveduje, da bo imela pandemija dolgotrajen vpliv na mlade pod 25 letom starosti, kar bo povzročilo upad družbene mobilnosti zaradi ekonomskih in izobraževalnih neenakosti. Da bi ublažili vpliv pandemije na visoko šolstvo, mora tako postati socialna dimenzija središčna za visokošolske strategije na sistemski in institucionalni ravni za preverjanje in reševanje stisk ranljivih študentk in študentov, kar se v Sloveniji trenutno še ne dogaja – primanjkuje študentskih domov, višina državnih štipendij pa je nizka.

Z vprašanji o reprezentativnosti raziskave v luči števila sodelujočih in anketiranjem v predkovidnem obdobju zaključujemo s pregledom konteksta raziskave EVROŠTUDENT VII. S predstavitvijo najpomembnejših izsledkov raziskave se vrnemo po komadu Danima skupine Repetitor.

Repetitor – Danima

Na frekvenci 89,3 MHz poslušate oddajo Unikompleks, v kateri v nadaljevanju predstavljamo najpomembenjše izsledke mednarodne raziskave EVROŠTUDENT, ki analizira socioekonomske razmere študentske populacije v Evropi.

Glede na spol je na univerzitetne programe vpisanih več žensk kot na druge višje- in visokošolske, natančneje je na univerzi več kot 60 % študirajočih ženskega spola, na drugih ustanovah pa blizu 50 %, kar Slovenijo uvršča nad mednarodno povprečje. Ženske predstavljajo dve tretjini vpisanih na samostojne visokošolske zavode, medtem ko jih v višješolskih študira nekaj manj kot 40 %. Na podlagi teh podatkov raziskovalke in raziskovalci sklepajo, da imajo ženske višje ambicije po doseganju visoke izobrazbe kot moški, možno pa je tudi, da so zanje bolj zanimivi programi, ki se izvajajo zgolj na univerzah.

Rezultati raziskave ponovno potrjujejo, da so študijski programi s področja vzgoje in izobraževanja še vedno močno feminizirani. Evropsko povprečje je 77 %, slovensko pa 88 % – večji delež od Slovenije je imela zgolj Malta. Feminizacija učiteljskega poklica je že večdesetleten problem, ki se z leti zgolj še utrjuje. Opazno spolno nesorazmerje se ohranja še na programih zdravstva in sociale. Na drugi strani je delež žensk, vpisanih na programe na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije, nekaj manj kot 20-odstoten. Spolno zaznamovane smeri študija so zgolj rezultat osnovno- in srednješolske izobrazbe, prikritega kurikuluma, družinske vzgoje in splošne patriarhalne dominacije.

EVROŠTUDENT je analiziral študentsko populacijo tudi z ozirom na izobrazbo staršev. V Sloveniji je študentov brez terciarnega izobrazbenega ozadja blizu 45 %, tistih s terciarnim izobrazbenim ozadjem pa blizu 55 %, kar je zelo podobno mednarodnemu povprečju. Porast terciarnih izobraževalnih programov, večanje števila vpisnih mest in slabše razmere za mlade ob vstopu na trg dela so vzpodbudile množični vpis na študij, ki v času, ko so odraščali starši trenutnih študentk in študentov, ni bil niti možen niti potreben, saj so mladi takrat lažje in hitreje dobili stabilne zaposlitve.

Še vedno pa je glede na rezultate možno sklepati, da imajo študenti brez terciarnega izobrazbenega ozadja slabše pogoje za študij, saj v večji meri potrebujejo lasten zaslužek za študij in preživetje. Na študij se pogosteje vpisujejo po alternativni poti, kar pomeni več kot 6 mesecev kasneje po zaključenem srednješolskem izobraževanju. Za primerjavo: skoraj 70 % se jih je na študij vpisalo po alternativni poti, medtem ko je tistih s terciarnim izobrazbenim ozadjem nekaj več kot 30 %. Tako v Sloveniji kot v večini drugih držav so študentje brez terciarnega ozadja pogosteje vpisani na neuniverzitetne in kratkoročne programe ter študirajo manj intenzivno, saj morajo več delati.

Razmerju med študentskim delom, obveznimi študijskimi dejavnostmi in individualnim študijem je bilo posvečeno ločeno poglavje. Pričakovano študenti, ki med študijem delajo ali občasno ali redno, za študij porabijo manj časa, kar nakazuje na reprodukcijo neenakih možnosti: finančno preskrbljene študentke tekom študija lažje dosegajo boljše rezultate, saj niso obremenjene ne z ekonomskim in ne s časovnim vidikom. Kljub temu pa ni bilo zaznati pomembnih razlik v intenziteti študija med študenti s finančnimi težavami in tistimi brez njih. Četrtina študentov s finančnimi težavami bi si želela več časa za študij v primerjavi s petino tistih brez finančnih težav.

K tem informacijam je smiselno pripeti še ugotovitve o štipendijah, ki so primaren vir prihodka za zgolj 8 % študentk, prejema jih 36 % anketirancev, njihova povprečna višina pa je zgolj 150 evrov. Med študenti, ki prejemajo javne štipendije, to so med drugim državna, Zoisova, občinska, Ad Futura, jih zgolj 5 % prejema takšne, ki zahtevajo povračilo v primeru neopravljenih obveznosti, kar je nenavadno nizka številka, saj je vračilo po zakonu predvideno za vse prejemnike javnih štipendij, razen za tiste, ki prejemajo občinske.

Evropsko povprečje delovnega časa, ki ga študenti tedensko namenijo študiju in delu, je 48 ur. Slovenke in Slovenci smo po obsegu nad povprečjem in med najvišjimi – naše povprečje je 51 ur. Kot časovno najzahtevnejši se je izkazal študij na enovitem magistrskem programu, ki v največji meri zahteva 40 ali več ur tedenskega dela, kot najmanj pa študij na višješolskih strokovnih programih, kjer najdemo največji delež študentov, ki za študij porabijo 20 ur ali manj. Morda je za poslušalko zanimiv podatek tudi to, da so o visoki zaznani intenzivnosti študija, torej več kot 40 ur na teden, v največji meri poročali študentke in študenti kmetijstva, gozdarstva, ribištva in veterine. Poleg tega so študenti z vseh študijskih področij, najsi bo to družboslovje, izobraževalne vede, naravoslovje ali upravne vede, želeli več časa za plačano delo. Interes za večji obseg plačanega dela je zanimiv podatek, a ni jasno, kakšni so razlogi zanj, saj v raziskavi tovrstnih podvprašanj niso ponudili.

V državah, kjer je potekala raziskava, je plačano delo v času študija opravljalo povprečno 80 % študentov, v Sloveniji pa 86. Od teh je dve petini slovenskih študentk redno plačano delo opravljalo v času predavanj, kar je skoraj za petino več od ugotovitev prejšnjega cikla raziskave. Nekaj več kot četrtina je delala občasno, tretjina pa med študijskim letom ni delala, kar je precej manj od rezultatov EVROŠTUDENT VI, ko nista delali več kot dve petini študentov. Glede na prejšnji cikel je število študentk in študentov, ki ob študiju delajo redno ali občasno, opazno naraslo. 

Manj ur na teden delajo tisti študenti, ki med študijem še živijo doma – verjetno zato, ker jim ni treba plačevati najemnine in so manj finančno obremenjeni. Več ur na teden so v primerjavi z domačimi delali mednarodni študenti, prav tako morajo bistveno več delati izredni študenti, ki si z zaslužkom verjetno pokrivajo šolnino. Sicer več kot polovica občasno ali redno zaposlenih študentov dela, da si lahko pokrijejo svoje življenjske stroške, tretjina študentk si brez dela študija sploh ne bi mogla privoščiti, oba deleža pa sta nižja od evropskega povprečja in enako visoka kot v prejšnjem ciklu raziskave. Tudi v tem aspektu morajo za preživetje več delati tisti, ki študirajo na drugih zavodih, kot tisti na univerzah.

Povprečna mesečna vsota denarja, s katero razpolagajo slovenske študentke, je blizu 720 evrov, kar je za skoraj 280 evrov več kot v šestem ciklu raziskave, medtem ko so povprečni življenjski stroški nekaj več kot 530 evrov, mesečni stroški študija pa nekaj več kot 60 evrov. Skoraj 80 % študentov prejema finančno pomoč od družine, ki pa se po višini močno razlikuje. Študentje s terciarnim izobrazbenim ozadjem so od družine prejeli okoli 40 % prihodkov, medtem ko so študentje brez terciarnega izobrazbenega ozadja od družine prejeli 30 %. Razlogi za to lahko ležijo v vzgoji, ki bolj vrednoti delo in lasten zaslužek, ali v dejstvu, da imajo družine brez terciarnega ozadja nižji prihodek.

V Sloveniji je zelo resne finančne težave občutilo nekaj manj kot 24 % študentov, kar je primerljivo z mednarodnim povprečjem, medtem ko 22 % študentov v Sloveniji finančnih težav ni občutilo. Glede na podatke iz cikla šest je delež študentk s finančnimi težavami izrazito upadel – v letih od 2016 do 2018 je odstotek namreč znašal kar 38, kar je bilo takrat 12 % več od mednarodnega povprečja. Ni jasno, čemu pripisati takšno zmanjšanje števila študentov s finančnimi težavami, saj odstotek tistih, ki delajo redno ali občasno, ostaja enak. Pomembno je izpostaviti, da o velikih finančnih težavah poroča skoraj 40 % študentov z dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami. To lahko pripišemo slabšim možnostim za študentsko zaposlitev in s tem nižjim prihodkom.

Najpogosteje študenti bivajo z družino. Glede na EVROŠTUDENT VII je več kot dve petini vprašanih stanovalo s starši ali sorodniki, nekoliko manj kot v raziskavi EVROŠTUDENT VI, ko je bilo takih skoraj polovica. Manj kot četrtina jih je živela v študentskih domovih, kar je nekoliko več kot v prejšnjem ciklu, ko je bilo takih 19 %. V študentskih domovih pogosteje bivajo mlajši študentje, pogosteje študirajo na univerzah in tudi pogosteje prejemajo štipendijo. Približno petina jih živi s partnerjem ali z otroki, desetina z drugimi osebami, le okrog 5 % pa je živelo samih. V večini državah Evroštudenta so bili s stroški nastanitve zadovoljnejši študenti, ki so bivali z družino ali v študentskih nastanitvah. Tudi v Sloveniji so z nastanitvijo večinoma zadovoljni, najbolj s pogoji bivanja, lokacijo in stroški. Najmanj zadovoljni, predvsem s stroški bivanja, so bili tisti študenti, ki živijo z drugimi osebami izven družine in študentskih domov, kar lahko pripišemo vedno višjim cenam najemnin pri zasebnikih.    

V Sloveniji je imela namen študirati v tujini manj kot tretjina študentov, več kot dve tretjini pa jih v času raziskave o odhodu ni razmišljalo. Oboje je primerljivo z rezultati šestega cikla. Več takih, ki so načrtovali odhod v tujino, ima starše s terciarnim izobrazbenim ozadjem, prav tako so odhod v tujino pogosteje načrtovali tisti študenti brez finančnih težav. Največja ovira za načrtovanje odhoda v tujino je finančno breme, kar je veljalo za več dve tretjini študentov, ki ne načrtujejo mobilnosti, to pa je podobno mednarodnemu povprečju.   

Po končani izobrazbi je več kot dve petini študentov v Sloveniji ocenilo, da so dobro pripravljeni na vstop na nacionalni trg dela. V šestem ciklu raziskave jih je več kot četrtina, v aktualnem pa več kot tretjina ocenila, da so tudi dobro pripravljeni za vstop na mednarodni trg dela. Pričakovanja po takojšnji zaposlitvi na področju, za katerega se izobražujejo, ima več študentov na področju zdravstva, tehnike, proizvodnje in gradbeništva. Zaposlitev, vendar ne takojšnjo, pričakuje največji delež študentov družboslovja in novinarstva. Približno petina študentov pa meni, da se ne bodo zaposlili na svojem študijskem področju, saj tam ne vidijo zaposlitvenih možnosti in bodo morali zaposlitev iskati drugje.

Glede iskanja zaposlitve doma ali v tujini je največji delež, več kot 90 % študentov izobraževalnih ved, menilo, da bodo najprej iskali zaposlitev v Sloveniji. V tujini bodo najprej iskali zaposlitev študenti informacijsko-komunikacijskih tehnologij, storitev ter umetnosti in humanistike, s teh področij je takih med 15 in 25 %. V nacionalnem poročilu za Slovenijo je zapisano, citiramo, da: »Ti podatki morda nakazujejo zaznano družbeno klimo in razmere na trgu dela v Sloveniji, ki so neugodne za humanistične poklice ter poklice s področij IKT in storitev, ali pa na teh področjih tuji trg dela ponuja boljše zaposlitvene možnosti in pogoje kot domači trg dela.« Navajajo, da je situacija posledica gospodarske krize in z njo povezanih politik, kot je Zakon o uravnoteženju javnih financ.

Večina študentov nima otrok. Glede na aktualni cikel raziskave je takih z otroki v Sloveniji blizu 9 %, kar je manj od mednarodnega povprečja, ki znaša 12 %. Glede na pridobljene podatke je sicer študentov staršev nekaj več kot v prejšnjem ciklu, ko je bilo slovensko povprečje okrog 6 % študentov z otroki, še vedno pa manjše od mednarodnega povprečja 10 %. V nacionalnem poročilu je navedeno, da je razloge za nižji delež možno iskati tako v spolni vzgoji, vključeni v kurikulume osnovnih in srednjih šol, kot tudi v odloženem socialno-ekonomskem osvobajanju mladih, ki večinoma živijo v primarni družini skoraj do 30. leta starosti. Sicer je med študenti z otroki kar dvakrat več takih, ki poročajo o finančnih težavah, kot tistih, ki finančnih težav nimajo.

Raziskave, kot je EVROŠTUDENT, tako za Slovenijo kot druge države predstavljajo pomemben vir informacij, ki lahko služi za podlago pri naslavljanju najrazličnejših segmentov študentarije in reševanje perečih problematik. Ostaja dejstvo, da se na podlagi izsledkov raziskav le redko kaj spremeni, vsekakor pa bi bilo nujno na primer finančno razbremeniti študente z dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami in jim ponuditi zadostnejšo institucionalno podporo; aktivno delati na defeminizaciji in demaskulinizaciji nekaterih področij študija; reševati stanovanjsko problematiko, zagotoviti dovolj in višje štipendije, da študentske populacije ne bi več izkoriščali na trgu študentskega dela in še bi lahko naštevale. Glede omenjenih segmentov študija je Slovenija v zadnjih dvajsetih letih naredila bore malo ali nič. Odločitve ministrstva, da slovenska populacija ne bo del naslednjega cikla raziskave, ne moremo pozdraviti, saj je kontinuiteta nujna za ustvarjanje koherentne slike o položaju študentk in študentov ter zaznavanju sprememb,  čeprav je po drugi strani – glede na izredno nizek odstotek udeležencev – zadržek do vztrajanja razumljiv.

Skozi rezultate sta se prebijali Pika in Hana, lektorirala je Živa, tehnicirala Raketa, brala sva Juš in Lovrenc.