Iščemo se študentke in študenti!
Pred desetimi leti se je naslov nekega članka glasil tako: Na mladih svet stoji, kje pa stojijo mladi - študentje? Avtorice, Mirjana Ule, Blanka Tivadar in Andreja Živoder, v prispevku zapišejo, da se je visokošolsko izobraževanje z bolonjsko reformo in k temu pripetimi spremembami prelevilo v “akademski tekoči trak, ki odpravlja univerzo kot mesto za oblikovanje identitete in samodefinicije mladih ljudi in jo spreminja v ‘šolo’”. Povečevanje števila vpisnih mest se ni zgodilo, ker bi se državam zdelo, da si univerzitetno izobrazbo zasluži več mladih - obdobje študija je postalo socialni korektiv, ki je kar nekaj časa uspešno zakrival dejstvo, da imajo mladi precej manj možnosti za dostojen vstop na trg delovne sile in obstanek na njem, kot so jih imeli njihovi starši. Na tovrstne spremembe so pred desetimi leti opozarjali že avtorji kratkih filmov Resnica o visokem šolstvu 1. in 2. del.
Študij za mlade danes predstavlja, kot zapišejo avtorice, “samoumeven del podaljšane mladosti in pozitivno življenjsko opcijo in pravico”. To je eden izmed razlogov za nizko zahtevnost študija in majhno kritičnost do študijskega procesa. Študentsko delo, študentski boni, študentski domovi plus pomoč staršev naj bi zadoščalo, da so mladi tiho.
Epidemični časi - vsaj v medijskih reprezentacijah - to potrjujejo, čeprav je dostop do dela, bonov in domov zelo otežen in zmanjšan. Še bolj povedni so komentarji pod prispevki, kot je sledeč: “V prvi vrsti bi morali zahtevati takojšnjo vzpostavitev šolanja in seveda nepreklicen odstop najslabše ministrice v zgodovini Slovenije. Namesto tega obupani popivajo, razmišljajo o brezizhodnosti in samomoru. So povsem brez idej in energije. Ti, ki bi morali biti najbolj udarni in napredni! Kam smo prišli, slabo se nam piše.” Mladi s svojo odzivnostjo in neodzivnostjo prikazujejo splošno družbeno dogajanje. Nakazujejo, katere težnje in napovedi se bodo uresničile. Vsekakor se nam slabo piše, če so mladi v teh mesecih še poglobili nezaupanje in nezanimanje za državno politiko ter se obrnili vase oziroma - tisti in tiste, ki so se lahko - k svojim družinam. Mlade namreč potrebujemo v javnem, ne v zasebnem prostoru, a je komercializacija študija študentsko telo neizogibno spremenila.
Danes se lahko študira površno in po liniji najmanjšega odpora. Študij na daljavo je morda povečal zahtevnost, ker nas utruja delo na ekranu, profesorice in profesorji pa menijo, da imamo v času zaprtja preveč časa. A še vedno velja naslednje:
Če večina študentk in študentov vsaj dodiplomski študij dojema kot podaljšanje šolanja, skorajda kot obvezno stopnjo v svojem procesu izobraževanja, težko računamo na njihov upor. Tako se zdi. Morda njihov trenutni položaj ni zares slab in jim domače okolje ter študij na daljavo ustrezata, obenem pa se še ne zavedajo, da lahko po koncu študija, ko bodo iskali zaposlitev, naletijo na velike težave. Morda res - kot pravi spletni komentator - razmišljajo zgolj o brezizhodnosti in poskušajo opraviti najnujnejše obveznosti. Zelo verjetno večina nima vtisa, da se lahko poveže v večjo enoto, ki bi bila zmožna trdovratnega delovanja za boljši jutri. V času vedno večje fragmentacije in individualizacije življenjskih potekov, pa naj se sliši še tolikokrat prežvečeno, se morda še ni zaman spraševati, kako mlade pozvati k organiziranju, ki bi, četudi le za krajši čas, ustvarilo pritisk za nek namen, kot je na primer vračanje na fakultete.
Tako je osrednje vprašanje, ki si ga zastavljamo, spin-off vprašanja, ki so si ga zastavile avotorice omenjenega članka: kje stojijo mladi, ki so v zadnjem letu v prostore fakultet vstopili poleti, ko so opravljali izpite, nato prva dva tedna oktobra na hibridni način ter nenazadnje še v začetku leta 2021, ko so na določenih programih potekale vaje? Fizična prisotnost na fakulteti pomeni tudi fizično prisotnost v univerzitetnem mestu. Ko se je v študentske domove vrnilo več mladih, so se na balkonih in oknih domov pojavili plakati, s katerimi so mladi opozorili na nesprejemljive spremembe, ki jih načrtuje uprava Študentskih domov Ljubljana. Razobešene rjuhe so bile odstranjene, kar so na zahtevo uprave hitro uredili varnostniki.
Glede na osvežen semafor sproščanja je ta teden v Ljubljani že več študentk in študentov. Študentska organizacija Slovenije se je 9. aprila sestala s predstavniki Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Nacionalnega inštituta za javno zdravje in uspela doseči spremembe, vezane na odpiranje fakultet. A kot so zapisali na svoji spletni strani, so od pristojnih pričakovali, da se bo študijski proces normaliziral nemudoma, saj v trenutnih epidemioloških razmerah osnovne in srednje šole že delujejo v večjem obsegu. Kako si torej razlagati drugačne pogoje za populacijo, ki naj bi bila zmožna zrelejšega in odgovornejšega vedenja? Eden izmed možnih odgovorov se glasi tako: vlada se zaveda, da od Rožne do parlamenta ni daleč.
Vse nas zanima, ali bi se ob ponovnem normalnem odprtju fakultet zgodili množični protesti. No, zanima nas, ali se bodo. Mirjana Ule, socialna psihologinja, ki že vrsto let raziskuje obdobje mladosti, je v članku Življenjski svetovi mladih v času, ki pozablja na mlade iz leta 2019 zapisala, da “konservatizem in neoliberalizem razbijata solidarnostne institucije v družbi, ki niso zasnovane na jasni logiki dobička in izgub, tako tudi ‘podporno mrežo’ mladinskih kultur in družbenih gibanj”. Zanima nas, ali lahko trenutne razmere z zametki upora in aktivizma, ki se dogaja med študentstvom - primer je skupina Mi smo ŠDL!, pa sveža Facebook skupina Študenti želimo nazaj na fakultete, ki se je zadnje dni sicer ukvarjala z imenom skupine - zdaj se glasi Študenti še obstajamo, malo starejša skupina Na svet’ ni večje kurbarije od študentarije in Lista demokratičnega študentstva oziroma LDŠ - prerastejo v nekaj, česar se bo oblast upravičeno bala.
Skoraj 39 tisoč študentk in študentov ima ljubljanska univerza, še 9000 mariborska in 6000 primorska. V vsaki izmed treh omenjenih Facebook skupin je članov med 2000 in 4000, logično nas je veliko včlanjenih v vse tri, nadalje je včlanjenih tudi kar nekaj takih, ki so študij že zaključili. Če naredimo površni izračun, je od skoraj 60 000 študentov v skupine včlanjenih približno 5000. Skupina Študenti še obstajamo je objavila anketo, ki poizveduje o željah študentk in študentov. Načrtuje se vložitev pobude za oceno ustavnosti Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Oddelek za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete je izvedel anketo, ki je preverjala odnos do hibridnega poteka študija. Rezultate predstavi Žiga Dobravc.
Pri vračanju na fakultete je tako nujno upoštevati stanovanjsko problematiko, ki je tekom epidemije še narasla. Če študentke in študenti nimajo enostavne rešitve za življenje v univerzitetnem mestu, jim hibridni model predstavlja večje tako logistične kot finančne težave. Že sedaj, ko nekateri faksi izvajajo obvezne vaje, ateljejsko in laboratorijsko delo, so se nekatere študentke in študenti, na primer tisti, ki čakajo na vselitev v študentski dom, prisiljeni večkrat tedensko v Ljubljano voziti na lastne stroške, Slovenske železnice pa - kot je znano - vlake premikajo tudi izredno počasi.
Vprašalnik je rešilo 160 študentov in študentk Oddelka za sociologijo; dve tretjini sta predstavljala 1. in 2. letnik, kar je, kot pravi Dobravc, verjetno vplivalo na rezultate. Morda bi tisti, ki so fakultete v živo bolj vajeni, hitreje sprejeli ukrepe, kot sta nošnja mask in ohranjanje razdalje, ter se tudi pod takimi pogoji vrnili v predavalnice.
Bumerang - Jutri zjutraj moram zgodaj vstati
Mladost je postala v moderni dobi posebno življenjsko obdobje, ki je s strani odraslih in splošnih državnih politik deležno protislovnega odnosa: po eni strani se mladim ne zaupa, deležni so družbene regulacije in nadzora - če se spet obregnemo ob situacijo v ŠDL -, po drugi strani odrasli mladim očitajo, da so apatični, leni in nezainteresirani za svet, da so torej odgovorni in sami krivi za svoj slab položaj. Glede na komentarje in izpovedi študentk in študentov gre predvsem za to, da jih je mnogo v domačem kraju na Zoomu ujetih od jutra do večera. In kot je k vračanju v nekdanje otroške sobe v komentraju, med drugim objavljenim na Kvarkadabri, dodala doktorica Špela Vintar: “Ko si študent, ne nehaš biti študent, ko popoldne zapustiš fakulteto.” V letošnjem študijskem letu so fakultete zapustili oktobra, mnogi od takrat v prostore visokošolskih institucij še niso stopili. So po vseh teh mesecih še študentke in študenti?
Razen celodnevnih Zoom predavanj lahko kot razlog za tišino in odsotnost v javnem prostoru navedemo še mnenje, ki ga je v ponedeljkovem Studiu City delila doktorica Katja Košir z Oddelka za psihologijo mariborske Filozofske fakultete. Študenti in študentke se niso oglašali, ker so sprejeli dejstvo, da je epidemija nevarna. Odgovorno in resno so dojeli, da je zapiranje fakultet na mestu: vse se zapira; vrtci, osnovne in srednje šole - seveda bodo zaprte tudi univerze. Ob prenovi načrta sproščanja ukrepov je vlada vstop na fakultete omogočila večjemu številu študentk in študentov, v istem času pa so bili objavljeni rezultati raziskave NIJZ o doživljanju epidemije covid-19 med študenti, ki so razkrili poslabšanje duševnega zdravja tudi pri študentski populaciji.
Sprejeli so zaprtje fakultet, a vendarle so se v preteklih mesecih javno opredelili do mnogih s študentarijo povezanih dejanj: izrazili so nestrinjanje z zaprtjem študentskih domov za veliko večino študentk in študentov, začeli z akcijami, ki bi preprečile načrtovan povečan nadzor v študentskih domovih, skupno 300 evrov solidarnostnega dodatka so sicer sprejeli, a obenem poudarili, da je njihov povprečni strošek 500 evrov na mesec ne 300 evrov na leto. Poskusili so doseči povračilo manjkajočega dohodka zaradi prepoznega dviga minimalne urne postavke za študentsko delo, opravili ankete in sestavili strategijo glede spolnega nadlegovanja v akademskem prostoru, več tisoč je spremljalo seje študentskega zbora. Vse to so počeli na daljavo - z varne razdalje.
Ule pravi, da je mladost “socialni prostor, kjer se mladi na poseben način oblikujejo, povezujejo, ustvarjajo posebne oblike kulture in socialnih odnosov”. To obdobje naj bi jim omogočalo osamosvajanje ter oblikovanje lastne kulturne in generacijske zavesti, dodaja. Sprašujemo se, kakšno držo zavzemajo, kako komentirajo državno politiko in njene težnje.
Zanima nas tudi, kje stoji univerza, ki naj bi zastopala tako študentke in študente kot profesorje in profesorice. Ter nadalje: so se uporu proti ukrepom, ki prostore fakultet puščajo prazne že skoraj celo študijsko leto, pa tudi drugim preobrazbam univerze pripravljeni pridružiti visokošolski profesorji in profesorice?
Komentar o pasivnosti ljudi na vodstvenih položajih in stanju univerz v Sloveniji nam poda predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije, Marko Marinčič.
Sistematično onemogočanje bivanja v univerzitetnem mestu, s tem pa združevanja, ki bi se v obliki protestov lahko pojavilo, potrjuje in utrjuje državne politike, ki individualizirajo populacijo mladih, študijski proces pa spreminjajo v podaljševanje obveznega šolanja, ki služi zgolj kot individualna naložba za prihodnost. Občutenje mladosti kot obdobja, ki si ga odrasli ne morejo prisvojiti in ki ga lahko mladi aktivno sooblikujejo ter spreminjajo, s tem pa vplivajo na svojo prihodnost, je, kot piše Ule, pomembno in mora vztrajati. Interes za odpor in upor proti ukrepom ter politikam, ki poglabljajo stiske mladih, je tisto, kar potrebujemo ne glede na domnevno neupogljivost oblasti.
Študentke in študente je iskala Hana, tehniciral je Seliškar, lektorirala Lana, brala sva Kunta in AMG.
Dodaj komentar
Komentiraj