Kaj ti bojo avtonomni prostori, če maš lah Disneyland?
Vir originalne fotografije: Getty Images
Pozdravljene! Začenjamo s serijo oddaj na temo položaja študentov v Mariboru, ki jih v luči prihajajočih rektorskih volitev Univerze v Mariboru pripravljamo v sodelovanju z našim bratom MARŠ-em. V redakciji smo že poročali o avtonomnih prostorih v Ljubljani, danes pa se bomo spraševali, kje se družijo mariborski študentje in študentke. Ker na Radio Študent pogosto pade očitek, da smo novinarke in novinarji leni filofaksovci, za začetek poglejmo, kakšna je situacija na mariborski filozofski fakulteti.
Študentka filozofske fakultete pove, da ima njihova fakulteta precej slabo urejen prostor in da večinoma na pouk čakajo kar pred učilnico, sicer pa se družijo v menzi Piano. Podobnega mnenja je tudi študent z iste fakultete.
Z vprašanjem o prostorski situaciji smo se obrnili na predsednico Študentskega sveta Univerze v Mariboru, sicer študentko filozofske fakultete Mašo Jazbec. Odgovorila nam je, da zvočne izjave ne bo podala, ker je na izmenjavi v tujini, in nam svoj pogled pojasnila pisno. Citiramo: »Fakulteta je primarno namenjena študiju, na naši fakulteti se študentje družijo v restavraciji Piano, v avli so v ta namen tudi sedežne. Imamo tudi studijsko sobo in bokse za učenje v knjižnici ter predprostor knjižnice, ki je prav tako namenjen študiju. Za namen druženja pa Študentski svet skozi vse leto organizira za študente številne dogodke.« Konec citata. Avtonomnih prostorov torej na fakulteti, ki naj bi predstavljala vozlišče humanistične misli raznolikih oddelkov, ni. Sprašujemo pa se, ali izrazit interes za takšne prostore sploh obstaja.
Nekoliko boljša je prostorska situacija na mariborski medicinski fakulteti. Ta sicer nima posebnih avtonomnih prostorov, a študentom in študentkam vseeno nudi dovolj prostora.
Ob tem imajo študentje in študentke na voljo tudi prostor, ki je v uradnih urah namenjen krvodajalskim akcijam.
Po pogovoru še z nekaj študentkami ugotovimo, da avtonomnih prostorov na fakultetah ni. O pomembnosti takih prostorov v lokalnem prostoru pove Gregor Kašman, diplomirani zgodovinar in sociolog.
Največji avtonomni prostor v Mariboru ponuja Kulturni center Pekarna, ki ga lahko ljubljansko poslušalstvo do neke mere primerja z Metelkovo. Gre za kompleks objektov, ki jih je za potrebe peke kruha za tamkajšne vojašnice na prelomu iz 19. v 20. stoletje zgradila avstroogrska vojska. Leta 1993 je bil z namenom vsebinske povezave ustvarjalcev na novonastalem prizorišču ustanovljen zavod Mladinski kulturni center Maribor, dogajanje in alternativna kultura pa sta zaživela leto kasneje. V sklopu Kulturnega centra Pekarna je združenih več objektov. Hladilnica, Garaža in Supernova, nekoč skladišče za oves in konzerve, so danes društveni, klubski in razstavni prostori. Mladinski center, včasih pekarna prepečenca, danes izvaja klubske dejavnosti in koncerte. Lubadar, bivše skladišče za moko, združuje več dejavnosti, kot so bukvarna, ateljeji, vadbeni prostori za bende in plezališče. Gustaf, prav tako bivše skladišče, je danes prostor za glasbeno, avdiovizualno in intermedijsko dejavnost. *
Upravna stavba, ki je edina nova in očem nezanimiva, združuje upravo Mladinskega kulturnega centra, mladinski turizem – HOP hostel Pekarna in prostor za nevladne organizacije. Kot druge avtonomne cone pa se tudi Pekarna ves čas bori za svoj obstoj. Več pove direktorica kulturnega centra Pekarna Zavoda Pekarna Magdalenske mreže Urška Breznik. **
Pekarna je po besedah Breznik edina prava avtonomna cona, v kateri se družijo dijaki, študentje, aktivisti in drugi posamezniki oziroma kolektivi.
O težavah, ki pestijo Pekarno, in o tem, zakaj je kot prostor pomembna, pove tudi Darjan Lorenčič, uporabnik KC Pekarne in član društva Brutal Partysan.
Mestna oblast zaradi interesa kapitala Pekarno preganja na obrobje mesta v prostore zapuščene tovarne.
Na drugi strani se lahko študentje in študentke družijo v komercialnem Študentskem kulturnem prireditvenem centru – ŠTUK-u, ki je eden izmed zavodov Študentske organizacije Univerze v Mariboru. Po pregledu spletne strani in napovednika dogodkov vidimo, da se bo v ŠTUKU-u kmalu odvil Red love party, za katerega je treba odšteti 5 evrov, predavanje o pisanju diplomske oziroma magistrske naloge, ki je brezplačno, in pa razni koncerti, za katere lahko študentje odštejejo tudi po slabih 20 evrov. Vsebine so torej podobne ali celo enake tistim, ki jih organizira ŠOU v Ljubljani. O ŠTUK-u smo povprašale nekatere mariborske študentke.
Če pa se študentke in študentje ne želijo podati v prostor s komercialno dejavnostjo, jim je na voljo še nekaj možnosti. Med njimi Glas podzemlja, ki od leta 2007 prebivalcem ponuja predvsem glasbene dogodke. Društvo združuje različne kolektive, ki se med seboj razlikujejo po žanru, generaciji in filozofiji. V prvi vrsti nudi prostore za vaje kot zibelko in varen prostor za razvoj muzičarjev in studio, ob tem pa se lahko obiskovalci udeležijo intimnih koncertov. V prostorih vadijo ali pa so vadili v preteklosti različni ustvarjalci in bendi, med njimi tudi Stari pes, Ičotovi zobi, Maja Keuc, Emkej in drugi.
Za konec poglejmo še prostor GT22, ki je načeloma odprt za vse, a zaradi potrebe po kritju stroškov uporabnike spodbuja k donacijam. Več pove Žiga Brdnik, član skupnosti GT22.
V prostoru se združujejo tudi manjše entite, kot so denimo Mladi za podnebno pravičnost Maribor, krajše MZPP. Več pove Dijana Dajčman iz MZPP.
Avtonomni prostori v Mariboru torej so. A jih, podobno kot v Ljubljani, študentje ne obiskujejo dovolj, da bi se zanje tudi borili in jih zahtevali na svojih fakultetah. O razlogih, zakaj je tako, pove študent filozofske fakultete Davorin Johart.
Po Mariboru sta se potikali in avtonomne prostore iskali Nika in Eva.
--
Ker se avtorica oddaje v večji meri zadržuje v ljubljanskih avtonomnih prostorih in mariborske scene (še) ne pozna tako dobro, objavlja dopolnilo k odstavku označenemu z *!
* Ustanovitev Mladinskega kulturnega centra Maribor, ki je sedaj resda lociran v prostorih KC Pekarna ni povezan z »novonastalim prizoriščem v Pekarni«. Prostori bivše vojaške Pekarne so bili zaskvotani s strani samoorganiziranih mladih leta 1994, leta 1997 pa je z namenom povezave ustvarjalcev na novonastalem prizorišču nastal Zavod za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje Pekarna Magdalenske mreže Maribor.
** »Upravna stavba, ki je edina nova in očem nezanimiva«, je pravzaprav edina obnovljena stavba iz katere so bili izseljeni mnogi uporabniki, zato da je javni zavod Mladinski kulturni center Maribor dobil v njej svoje prostore, po obnovi. Pred njo svojih prostorov tu niso imeli.
Dodaj komentar
Komentiraj