Pozdravljeni v junijskem Unikompleksu. Danes listamo po novi koalicijski pogodbi, natančneje po poglavju z naslovom Vzgoja, izobraževanje, visoko šolstvo, znanost in šport. Ker je novi minister, sicer nekdanji rektor ljubljanske univerze, dr. Igor Papič, zavrnil povabilo na intervju, saj naj bi bilo to preuranjeno, lahko o podrobnejših načrtih za dejansko izvedbo točk iz koalicijske pogodbe le špekuliramo oziroma jih v kontekst umeščamo glede na znana dejstva. Iz koalicijske pogodbe smo izbrale le nekaj točk, a so te dovolj nazorne, da povzamejo linijo celotnega dokumenta. V celoti gledano, gre za smešen preplet dikcije, ki jo narekuje Evropska unija, in odziva na probleme šolstva, športa in znanosti, izpostavljene v predvolilnem času. Točke lahko delimo na bolj in manj razumljive, izvedljive ter smiselne ukrepe. Začnimo pri osnovnem šolstvu. 

Nova vlada želi »učencem omogočiti brezplačen dostop tako do kakovostnih učnih gradiv in virov kot tudi interesnih dejavnosti na različnih področjih«. Po zadnjih informacijah so do brezplačnih učbenikov in delovnih zvezkov zadnji dve leti upravičeni vsi učenci in učenke prvega triletja osnovne šole, medtem ko morajo starši otrok od 4. razreda dalje delovne zvezke kupiti sami, učbeniki pa so za izposojo na voljo v učbeniškem skladu posamezne šole. Pri razpravi o učbenikih in delovnih zvezkih je pomembno opozoriti na dejstvo, da imajo šole za zdaj avtonomijo pri izbiri gradiv, kar neizbežno pomeni, da imajo pri učenju nekateri otroci dostop do bolj kvalitetnih založniških produktov kot drugi. Pozornosti je vredna tudi informacija, da je ogromno število staršev otrokov bon 21 porabilo za nakup učbenikov in delovnih zvezkov, saj je skupna cena knjig na seznamu, ki ga otrok prejme konec prejšnjega šolskega leta za naslednje leto, ponavadi trimestno število. 

Kar se tiče drugega dela povedi: ​​Državni zbor je na seji 20. oktobra 2021 z 79 glasovi za in enim proti že potrdil novelo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, z njo so sistemsko uredili namembnost zbranih sredstev iz šolskih skladov, s katerimi se od takrat financirajo plačljive obšolske dejavnosti za otroke iz ekonomsko in socialno šibkejših okolij. Sicer pa tistih dejavnosti, ki se dogajajo izven šolskih prostorov, tudi trenutna vlada ne bo mogla narediti dostopnejših.  

Morda je med vsemi točkami najbolj fascinanten nabor tako imenovanih prečnih kompetenc, ki naj bi se privzgajale v vzgojno-izobraževalnem procesu. To so trajnostni razvoj, digitalna pismenost, inovativnost, kreativnost, umetniško izražanje, kritično mišljenje, večjezičnost, medkulturnost, solidarnost ipd. Odstavek se nadaljuje z zlajnanim: »Spodbujati moramo vrednote, kot so skrb za okolje in zdravje, aktivno državljanstvo in sobivanje v različnosti.«

Izjemen nabor, v katerem prav gotovo izstopa kompetenca, imenovana solidarnost, zanjo pa ne zaostaja veliko kompetenca medkulturnosti, je verjetno neuspel poskus zapolniti vzgojno nišo vzgojno-izobraževalnega procesa. Težave z opredeljevanjem vzgojnega momenta šole namreč trajajo že vrsto let in očitno jih tudi nova vlada za zdaj ne zmore rešiti, saj vztrajno kopira vrednote Evropske unije, ki na noben način ne odgovarjajo na vprašanje: »Kako in za kaj vzgajati v šoli?« 

Nadalje se je nova vlada nekoliko presenetljivo odločila lotiti šolanja na domu, s tem ko je zapisala, da bodo zahtevali »enak izobrazbeni standard in izvajali enak nadzor nad izvajanjem takega šolanja«, medtem ko zasebnih osnovnih in srednjih šol, ki so v zadnjih letih prejele višje financiranje, sploh ne omenja. Področje šolanja na domu je za zdaj urejeno tako, da mora otrok na koncu šolskega leta pred komisijo opravljati izpite: od 1. do 3. razreda se preverja zgolj znanje slovenščine in matematike, od 4. do 6. razreda se preverja znanje slovenščine, matematike in prvega tujega jezika, od 7. do 9. razreda se preverja znanje slovenščine, matematike in prvega tujega jezika ter še šestih predmetov. Ker znanje učenke, ki se šola na domu, preverja komisija s pristojne osnove šole, mora na izpitih verjetno že dosegati enak izobrazbeni standard kot drugi otroci. Morda lahko iz prvega dela točke sklepamo, da bo nova vlada želela izpitne obveznosti razširiti na vse predmete v vsakem razredu, medtem ko si tega, kako naj bi bil videti nadzor na izvajanjem, ne znamo predstavljati.

Naslednja točka pa že razburja starše osnovnošolk in osnovnošolcev: »V dialogu s stroko spremeniti kriterije omejitve vpisa, saj trenutni upoštevajo izključno ocene, pridobljene v okviru pouka, da bo poleg ocen upoštevan tudi rezultat, dosežen na nacionalnem preverjanju znanja, krajše NPZ.« Po tej spremembi bi vpis na srednje šole postal primerljivejši z vpisom na fakultete, saj bi bili NPZ-ji analogni maturi. Predvidevanja, da so učenke in učenci, odvisno od šole in vzdušja, deležni zelo različne radodarnosti glede ocen v zadnjem triletju osnovne šole, in vsesplošna inflacija petic so že pred časom vzpodbudili razpravo o možnosti, da bi neenakosti rešili s standardizacijo – z večjim upoštevanjem nacionalnega preverjanja znanja. 

Srednje šole pa tudi fakultete zadeva še točka o štipendijah: »Ob pogojih javnofinančne vzdržnosti bomo odpravili izključevanje državne in Zoisove štipendije, saj pokrivata različni področji. Pripravili bomo resnejšo analizo razlogov za izjemno nizke stopnje kadrovskega štipendiranja ter na podlagi izsledkov predlagali primerne ukrepe. Proučili bomo možnost izvzema štipendij iz dohodninske obdavčitve in dohodka, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.« Gre za enega izmed pomembnejših načrtov, čeprav bi bilo v tem sklopu nujno zvišati tudi zneske vseh štipendij, saj na primer državna štipendija v povprečju znaša zgolj 112 evrov, medtem ko se povprečni mesečni izdatki študentke vrtijo okoli 500 evrov. 

Posebno pozornost namerava vlada nameniti »prehajanju študentov pedagoških ved iz izobraževanja v zaposlitev, kjer zagovarjamo ureditev pogojev za pripravništvo in mentoriranje«. Zadnjih deset let je namreč študentka po zaključenem magisteriju morala ure pred strokovnim izpitom nabirati brez plačila ali s pomočjo evropskih projektov, saj je bilo področje na ravni države neurejeno. Razpis za prva nujno potrebna pripravniška mesta po vseh teh letih pa je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, takrat še pod vodstvom Simone Kustec, objavilo prejšnji teden in v še enem segmentu prehitelo novo vlado. Točka se povezuje z naslednjo: »Zaposlenim v vrtcih in šolah bomo zagotovili ustrezne pogoje za delo. Borili se bomo proti trendom prekarizacije, birokratizacije in povečevanja delovnih obremenitev strokovnih delavcev in delavk v vrtcih in šolah.« Prekarizacijo si lahko namreč razlagamo ravno v navezavi na težave z nabiranjem ur za opravljanje strokovnega izpita, kar je v praksi videti tako, da so šole primorane zaposlovati kader, ki ne izpolnjuje pogojev, za zmanjšanje stroškov pa se vedno pogosteje poslužujejo študentskega dela. Pri tej točki se lahko vprašamo tudi – kaj pa plače?

Vrnemo se po krajšem glasbenem premoru.

Pozdravljene in pozdravljeni spet v oddaji Unikompleks. Nadaljujemo listanje po novi koalicijski pogodbi. V njej najdemo precej več omemb visokega šolstva, ki so sicer manjkale v koalicijski pogodbi Janševe vlade. Zanima nas, kako si bo nova Golobova vlada »prizadevala za hitrejše zaključevanje študija« in zakaj se ji to zdi pomembna točka, a je ni podrobneje pojasnila. Morda se bo znižala starost za brezplačni vpis na študij, ki je trenutno možen do 26. leta, morda bodo prepisi plačljivi, bolj verjetno je tudi povečanje števila enovitih magistrskih programov, o katerih se že nekaj let šušlja v zvezi z denimo ljubljansko pedagoško fakulteto. Morda pa bodo hitrejše zaključevanje študija vzpodbudile boljše razmere na trgu dela za mlade.

Vlada je v koalicijski pogodbi naslovila nekaj relevantnih problemov visokega šolstva. Med drugim namerava več pozornosti nameniti Agenciji za raziskovalno dejavnost, zaustaviti razmah zasebnih visokošolskih zavodov in odpraviti prekarne oblike dela mladih v znanosti in izobraževanju. Gre za zgolj nekaj zelo aktualnih perečih točk visokošolskega in raziskovalnega prostora, ki že dolgo čakajo na oster sistemski popravek in nadaljnji nadzor. Delež BDP-ja, namenjenega visokemu šolstvu in znanosti, ki zdaj ne znaša niti 1 odstotek, pa želijo do leta 2026 povečati na vsaj 1,5 odstotka.

Po drugi strani pa preberemo tudi: »Pospeševali bomo organiziranje visokotehnoloških stičišč ter spodbudili gospodarstvo za skupno investiranje v najsodobnejšo tehnološko opremljenost laboratorijev na fakultetah in raziskovalnih inštitutih.« Ta del koalicijske pogodbe potrjuje ugotovitev Stefana Collinija, avtorja dela Zakaj potrebujemo univerze?, ki pravi, da ima »javni jezik sodobne tržne demokracije ogromne težave z družbenimi dobrinami, ki jih ni mogoče ne kvantificirati ne zadovoljivo razširjati s pomočjo tržnih mehanizmov«. 

Hitro ugotovimo, da tudi nova vlada, tako kot novi rektor Majdič, ne zmore artikulirati pomena družboslovnih in humanističnih smeri. Morda si je roke umila z odstavkom, v katerem pravi: »Posebej v času zaostrenih podnebnih in okoljskih sprememb, družbenega razslojevanja, erozije demokratičnih standardov in zaostrovanja globalnih konfliktov, je znanost ključnega pomena za odgovarjanje na te izzive.« Morda. Eno točko nameni le zagotovitvi ustreznih materialnih pogojev za umetniške akademije. 

Tretji točki poglavja iz koalicijske pogodbe tako kot vlada tudi mi namenjamo posebno pozornost. Gre namreč za obravnavo športa, ki da »mora imeti pomembno mesto v slovenski družbi«. Šport kot način življenja je med drugim neposreden odgovor na zaskrbljujoče rezultate s športnovzgojnih kartončkov. Zaradi vsaj malo upravičene panike glede debelosti in strmega upada gibalnih sposobnosti otrok v času epidemije bo šola tudi v tem aspektu skušala delovati kot korektiv.  Poglavje o športu najbolj jasno dokazuje populistično dikcijo celotnega sklopa, pa seveda tudi preostalih. Promocija olimpizma in fair playa ter deviantni pojavi v športu so zgolj nekateri izmed pojmov, s katerimi bo nova vlada poskušala prevzgojiti slovenski narod. 

Nezavidljivo število točk se pričakovano neposredno ukvarja s precej intenzivnim prepletanjem gospodarstva in šolstva na vseh ravneh. Po drugi strani je nekaj idej, na primer sprememba štipendijske politike, izvedljivih in ne samo smiselnih, temveč tudi nujnih. Le upamo lahko, da se bo nova vlada prioritetno lotila teh in ne na primer točke, ki pravi, da bodo vzpostavili »12 regijskih centrov poklicne odličnosti na ključnih področjih razvoja gospodarstva, družbe, okolja ter jih z ustrezno vsebinsko prenovo in reorganizacijo smiselno umestili v okvire medpodjetniških izobraževalnih centrov«. Večja previdnost pri naštevanju v obliki alinej ne bila odveč, saj je mnogo idej visokoletečih in pretiranih – glede na množico akutnih težav, ki bi jih bilo možno relativno hitro odpraviti.

 Listala je Hana, lektorirala Irena, tehniciral je Jaka, brala sva Rasto in Lovro.