Dog Eat Dog

Orto bar, 21. 4. 2015

Po številnih comebackih in reunionih ter poskusih obujanja stare slave mnogih bendov, še posebej tistih, ki so pred kar precej časa doživeli svoj ustvarjalni in popularni vrhunec, zdaj pa upajo, da bodo tudi sami uspešno ujeli vlak nostalgije in nanj potegnili še vrsto nekdanjih poslušalcev, je novica o vrnitvi newyorške zasedbe Dog Eat Dog v Slovenijo s strani tega recenzenta bila sprejeta z velikim dvomom. Marsikateri primer iz nedavne preteklosti, vsaj v ekstremnejši sceni, je pokazal, da bi nekatera trupla morala pač ostati zakopana in podobno sem sprva mislil tudi sam, ko sem se spomnil benda, ki je – vsaj kolikor vem – svoj vrh dosegel z albumom All Boro Kings, nato pa z vsemi nadaljnjimi izdelki, koncerti itd. skušal zgolj surfati po valu uspeha. No, priznati moram, da sem po albumu Play Games nekako izgubil stik z njimi, mi je pa jasno, da so po letu 1994, ko so v ljubljanskih Križankah razturali z Downset in Biohazard, obiskali Slovenijo še nekajkrat, nazadnje – če se ne motim – leta 2009, ko so igrali na Ravnah na Koroškem.

Dog Eat Dog, kolikor vem, niso nikoli prenehali z delovanjem, le poniknili so pod radar tako kot drugi newyorški bendi tistega obdobja, npr. Biohazard, Merauder, Madball, Agnostic Front in Vision Of Disorder. Mogoče so na vsej tej sceni nekako najbolj vztrajali – in to uspešno, če sem iskren – zgolj Sick Of It All, ki jih lahko – ko smo že pri tem! – vidite jutri, 24. aprila, v zagrebškem klubu Vintage Bar. Stik z Dog Eat Dog sem torej izgubil pred precej leti, a ljubezni do na newyorški sceni precej svežega, hiphopovsko začinjenega, s pozitivno energijo in predvsem navidezno lahkotno sporočilnostjo besedil prepletenega EP-ja Warrant in seveda že prej omenjenega blockbusterja All Boro Kings, nisem nikoli pozabil. Zato sem dvomljivca poslal na pijačo, na plan pa povabil fanboya.

Hype, ki se je povečeval, čim bolj se je bližal dan nastopa, ni bil brez učinka. Že udejstvovanje vokalista Johna Connorja na strani Facebook eventa, ki sta jo odprla organizatorja iz ekipe Dirty Skunks, je predstavljalo velik plus, saj smo lahko svoje upe tokrat položili bendu direktno v naročje. In že ta komunikacija je dala vedeti, da ne bomo zgolj priča dogodku, kjer bend na odru govori o 25 letih vzponov in padcev, temveč da bo šlo za pravi rojstnodnevni žur, kjer bomo vsi del dogajanja. Tako da ni niti najmanj nenavadno, da je spodnja dvorana Orta bila tako prijetno polna, ljudje pa precej navdušeni že ob prvem bendu, ki je prišel iz Finske, Ruffies.

Če so Biohazard leta 1994 z Downset in Dog Eat Dog predstavili tri različne obraze precej podobnega karakterja, je naveza Ruffies in Dog Eat Dog učinkovala podobno. Kvartet je poln funky melodij, groovy ritmov in precej lahkotno zvenečega vokala ter bolj kot na družbenokritične kričače spominja na bend, ki skuša resne življenjske stvari prikazati lahkotneje, kar ne pomeni nujno površinsko. Ruffies so bili uigrani, celo dokaj ples prebujajoči, prebudili so zvoke zasedb Urban Dance Squad, Unlogic Skill, kakšnih Crack Attack ipd. Morda bi lahko bili uspešnejši v motiviranju folka, da navrže kakšen ''move'' več. A nič ne dé – po prepotentnih in s testosteronom nafilanih novodobnih macho core bendih, ki vsak špil spremenijo v boxing match in ves čas zvenijo kot ura telovadbe in ne koncertno aktivna bitja, so Ruffies bili prijetna, pa čeprav ne preveč izstopajoča, osvežitev.

Po drugi strani pa so Dog Eat Dog potrdili tisto, kar so rekli nekje na sredini seta: ''Dog Eat Dog smo bend, ki je pred 25 imi leti nastal z namenom igrati glasbo, družiti se s frendi, pecati pičke in nasploh zabavati se. In tudi 25 let kasneje ni nič drugače.'' Dog Eat Dog so party bend. Pa ne samo bend, ki zabava, temveč tudi bend, ki se zna zabavati. In del te zabave je bil zelo polni spodnji del Orta in vsak obiskovalec je bil pomemben člen v zabavljaški verigi tega norega koncerta.

V slabih dveh urah smo bili priča odlično odigranim hitom predvsem z albumov All Boro Kings in Play Games, kot so recimo Pull My Finger, Who's The King ali pa nesporni šampion večera, No Fronts, ob boku komadom tipa Cannonball, In The Doghouse, Step Right In ali pa Expect The Unexpected. Prav slednji komad s svojim imenom odlično opiše dogajanje – bend je ves čas presenečal: kadar niso igrali komadov s plat, ki so jih tu pa tam malce priredili po svoje, so Dog Eat Dog uprizarjali rap battle, battle kitare in saksofona, parodijo na kultni film Rocky ali pa bendovski mash-up, kjer je bobnar prejšnjega benda šel za boben Dog Eat Dog, medtem ko je bobnar zvezd večera prevzel vokalne dolžnosti in odrepal komad Step Right In, če se ne motim. Možno je, da se, ker se je podobno zgodilo, ko je mikrofon prevzel še tour manager. 

Bend je drugače uigran v nulo, zvok pa je bil samo kompliment temu dejstvu. Vsak član benda, vključno z gostujočim nemškim saksofonistom, je dal 100-odstotno vse od sebe in vsak trenutek koncerta je bilo jasno, da slišimo Dog Eat Dog verjetno v boljši izvedbi kot bi jih kadarkoli prej. Nekatere stvari se pač postarajo zelo dobro. Krona vsega oziroma The King pa je gotovo bil vokalist John Connor, ki odlično povezuje program z zgodbami, štosi in seveda nenehnim norenjem po odru ter dajanjem občutka, da je prav vsaka oseba, ki je prišla na koncert, pomembna in da bi brez nje bil večer res zanič. 

Kot minus bi jim mogoče lahko šteli zgolj na trenutke malce že dolgočasne hip-hop vložke, a za razliko od marsikaterega MC-ja, ki prek beata ne zna povedati nič, so mnogi člani zasedbe Dog Eat Dog poleg omenjenega vokalista kiksnili le tu pa tam. A na koncu koncev, to je tudi čar nastopa, mar ne? Dog Eat Dog so vsekakor še več kot dovolj živi in zdravi, s to energijo in odnosom pa me ne bi čudilo, če bi doživeli še petdeseto obletnico obstoja.