OD STUTTGARTA PA DO BEOGRADA

Recenzija dogodka
23. 11. 2015 - 14.30

Gala hala, 21. 11. 2015

 

Preteklo soboto smo v sklopu Hrupnih večerov v Gala hali na Metelkovi, v zadnjem letošnjem nadaljevanju predstavitev aktualnih hrupnorockovskih zasedb, prisostvovali nastopu Die Nerven in Straight Mickey and the Boyz.

Nekaj pred deseto so oder zasedli Die Nerven. Trojica iz nemškega Stuttgarta je v začetku oktobra povila tretji dolgometražni album z naslovom Out pri založbi Glitterhouse. Ta  nemška neodvisna založba deluje že od sredine osemdesetih. Pohod na neodvisno založniško sceno je začela in ga učvrstila v sodelovanju z ameriško založbo Sub Pop iz Seattla, ki velja za matično založbo grunga - rockovske renesanse devetdesetih let na čelu z zasedbami, kot so Green River, Nirvana, Mudhoney, če naštejemo le nekaj najodmevnejših. Die Nerven v svojem ustvarjanju poleg treh uradnih dolgometražnih albumov beležijo zavidljivo število digitalnih demo izidov vse tja od leta 2010. Uradni izidi v zadnjih treh letih pa so jim prinesli kultni status v nemški alternativni glasbi.

No, pa se vrnimo v soboto na oder Gale hale, kjer so Die Nerven pred dobro petdeseterico poslušalcev odločno in seveda hrupno predstavili lastno različico sodobnega hrupnega rocka. Ta črpa iz tradicije post punka osemdesetih in devetdesetih, kot tudi bolj nemško obarvanega krautrocka in preporodnega novega nemškega vala. Kljub vsem navezavam iz preteklosti smo v Gala hali doživeli nastop sodobnega kitarskega tria, ki nas je s preprostimi, tekočimi ritmičnimi rešitvami popeljal celo v plesno dinamiko. Skladbe temeljijo na razvoju ambienta, katerega občutje gradijo z različno intenzivnostjo repeticije - vse od tišine tja do nenadnih hrupnih eksplozij. Bas in boben delujeta kot dobro namazan stroj, ki se s supersonično preparirano kitaro zlije v hrupno, vendar kontrolirano zvočno gmoto. Vokalno vlogo si trojica razdeli, vendar večino songov odpojeta basist in kitarist. Seveda v nemškem jeziku, ki doda tisto posebno težo in prepoznavnost zvočne slike. Ujel in razumel sem nekaj sintagem, kot sta »mulci brez denarja« ali »zlagal sem se«, ki dajo misliti, da Die Nerven v svojih besedilih ne sadijo rožic.

Publika se je tekom koncerta počasi talila, a koncertno doživetje se ni približalo vrelišču. Poskusi komunikacije banda s publiko so bili rahlo nerodni, morda preveč sramežljivi, kar pa na samo izvedbo ni vplivalo. S kvalitetno tehnično in vsebinsko glasbeno izvedbo so nas Die Nerven pritegnili in zapustili z obljubo o ponovnem snidenju.

Po krajšem odmoru je oder zadnjega letošnjega Hrupnega večera zasedel beograjski trio Straight Mickey and the Boyz. Tudi oni kot Die Nerven veljajo za veliko regijsko uspešnico, seveda vsak na svojem koncu med Stuttgartom in Beogradom. 'Miki in bojzi' so letos uspeli posneti in izdati svoj prvenec. Album je dokončno obliko dobil v studiu na Reki, kjer je bil v celoti posnet v nekaj dnevih. Digitalni izid je že dlje časa na voljo v spletu, skorajšnja izdaja vinilke pa se še čaka v dogovoru s prominentno neodvisno srbsko založbo Odličan hrčak.

Straight Mickey and the Boyz so nastop začeli brezkompromisno in ponudili svojevrsten rockovski pristop, ki tiči v koreninah beograjskega novega vala osemdesetih, se spogleduje z blues rockom šestdesetih, sprehaja po raznolikostih garažnih glasbenih izkušenj od samih začetkov rock'n'rolla pa vse do danes. Energično, na trenutke celo divje, a ves čas igrivo, s surovo in hrupno zvočno sliko so Straight Mickey and the Boyz dvigovali koncertni utrip množice, ki je na sobotni večer v Gala Hali v najbolj napetih trenutkih štela tudi več kot sto glav. Gibanje na odru se je počasi, a vztrajno vse bolj selilo med občinstvo. Prva intervencija zasedbe za večjo povezanost in sinergičnost odrja in pododrja ni bila kaj prida uspešna. K živosti in neposrednosti so prav gotovo prispevali uvodi v skladbe. Ti so se pričenjali seveda iz nič, preko jamovskega iskanja rifa in njegovega 'Eureka!' nadaljevanja z vso močjo naprej v Hendrixovo kitarskost, v dadaizem Šarlo akrobata in ne nazadnje v rock'n'roll Partibrejkersov, Orgazma...

Ob koncu si je publika priborila ponoven prihod benda na oder in se na ponovno intervencijo k skupnemu pripevanju tokrat odzvala bolj hrabro ter skupaj z bendom zaključila letošnji zadnji Hrupni večer v Gala hali.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Recenzija brez ene stotinke tiste strasti, ki jo imajo Miki in Bojsi.
Mimogrede, 'poviti ploščo' - ko to slišiš prvič, se zdi še nekaj spretnega in duhovitega, ko se to na RŠ razpase, ne veš, a je butasto ali otročje.

a bejz, bejz

V redu je, vsaj ni napisal da so povili 'plošček'. Drugače pa v kurcu recenzija, ja.

z veseljem se pogovorim z obema mikijema iz oči v oči, o kritiki zgornje recenzije. javita se na ZS. da bodo po našem pogovoru recenzije še boljše. lp

Ah, ne vem će se je nujno dobit iz oči v oči, zakaj? Recenzija je pač bedna. Tudi če pustimo ob strani to 'povitje', kaj ostane? Par suhoparnih faktov in neposrečen opis samega dogajanja, stavčna zaporedja kot npr.: "Gibanje na odru se je počasi, a vztrajno vse bolj selilo med občinstvo. Prva intervencija zasedbe za večjo povezanost in sinergičnost odrja in pododrja ni bila kaj prida uspešna. K živosti in neposrednosti so prav gotovo prispevali uvodi v skladbe..." Wtf, no?

Simon, kar sem napisal v prvem stavku, lahko samo razširim: a je bilo živo? Zelo. A je bilo strastno. Izjemno. A je zažigalo? Vrhunsko. Od vsega tega v vsebini in tonu tvojega zapisa niti sledu. Verjamem, da imaš rad r'n'r. Si užival? Potem daj to vedeti, ne pa da serviraš suhoparno klinično anorgansko analizo. PS: Sicer hvala za vabilo, ampak tudi jaz ne vem, zakaj bi se dobivali iz oči v oči, ko lahko tudi na ta način. Na čim več dobrih recenzij in še več dobrih koncertov, lp

vzeto v vednost. hvala za konstruktivno kritiko.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness