Kulturna revolucija na domači politični desnici

Izstop najmlajšega poslanca v zgodovini slabega četrt stoletja starega slovenskega parlamentarizma Andreja Čuša iz poslanske skupine in stranke SDS sicer gotovo je posledica notranjega nezadovoljstva nad avtoritarnim vodenjem in avtokracijo drugega, a po stažu prvega predsednika SDS Janeza Janše. Toda Janša je bil brez prave konkurence na čelo SDS, kar je takrat še pomenilo socialdemokratska stranka Slovenije, kot jo je iz izgnanstva v Nemčiji prevzel politični disident in njen prvi predsednik Jože Pučnik, prvič izvoljen že leta 1993, svoj sebi lasten slog avtokratskega vodenja danes slovenske samo še demokratske stranke pa z leti zgolj utrjuje. Zato sta nezadovoljstvo nad pomanjkanjem notranje demokracije in politični revanšizem predsednika do ne-enako mislečih lahko le povod tako za ta in nekatere druge odmevne izstope iz SDS kot drugo aktualno dogajanje na slovenski politični desnici, ne pa tudi njihov temeljni vzrok.

Poslanska skupina SDS sicer zdaj šteje še 20 poslancev, izstopi iz njihove poslanske skupine so praviloma redki, če pa že do njih pride tako kot pred leti v primeru Franca Pukšiča, ki je prestopil v SLS, pa jih praviloma volivke in volivci ne nagradijo, saj sta v konkretnem primeru brez parlamenta ostala tako Pukšič kot stranka SLS. Kljub temu še posebej samooklicani levi del medijskih trobil domačega državotvornega diskurza v teh dneh kar tekmuje, kdo bo naredil  bolj dramatično analizo domnevno negotovih razmer, ki naj bi vladale v SDS. Iz političnega terena sicer ni indicev, da bi se v SDS res dogajalo kaj dramatičnega. Res je le, da so stranko zapustili nekateri nekoč njeni vplivni in cenjeni posamezniki in posameznice. Toda gre le za nekoč vplivne posameznike in posameznice.

Sicer dolgoletna članica Vera Ban je bila najvidnejši obraz stranke SDS za časa Jožeta Pučnika. Kot prvi pravi SDS disident bo v novejšo politično zgodovino ostal zapisan Ivo Hvalica, ki je šila in kopita proč od Janše in stranke pobral že davnega leta 2001. Pred volitvami leta 2011 sta šla še Gregor Virant in njegov tast Miha Brejc. Če ne bi leta 2013 izstopil sam, bi tudi iz tako avtokratično vodene stranke, kot je SDS, zaradi kriminala in zlorab položaja gotovo vrgli nekdanjega poslanca in župana SDS Pavleta Ruparja, Franc Pojbič, brat še dandanes poslanca SDS Marjana, pa se je iz stranke istega leta neuspešno samo-odstranil zaradi uradniških ambicij. Iz registra izbrisanih prebivalcev Slovenije izbrisanega Dragutina Mateja se po epizodni vlogi notranjega ministra, zaradi katere je sicer tudi pristal na članstvo v SDS, pravzaprav nihče več ni spominjal, po takisti epizodni vlogi pa smisla v nadaljnjem delovanju v predsedniku slepo podrejenih organih stranke ni več videl tudi nekdanji minister Žiga Turk.

Nek bolj trajen politični kapital imajo tako za stranko SDS predvsem poslanci Državenga zbora in Evropskega parlamenta. Romani Jordan, ki se uradno iz stranke še ni izpisala, je pa ni več na seznamu članov izvršilnega odbora SDS, je bila kandidatura za nov mandat evropske poslanke preprečena že leta 2014, ko je tudi sama izrazila dvom v primernost, da stranko kar iz prestajanja zaporne kazni na Dobu vodi Janša. Ker se je po sili razmer takrat videl kot morebitni naslednik Janeza, ki je bolj trdno v sedlu predsednika SDS kot kadarkoli, je tako iz samooklicano levih kot preverjeno desnih medijskih trobil izginil tudi nedanji gospodarski minister SDS Andrej Vizjak.

Po izstopu Andreja Čuša, ki ni izstopil, ker se ne bi strinjal s skrajno desno populistično retoriko, kot sta jo na primeru begunske krize dnevno izkazovala Janez Janša in SDS, pač pa nemara zato, ker so njegova stališča še bolj šovinistična in rasistična, se je sicer govorilo, da mu bo sledilo še nekaj poslancev. Predvsem Zvonko Lah, ki se je pustil javno posneti in zabeležiti, da tudi sam ni najbolj zadovoljen nad notranjo demokracijo SDS, toda za zdaj v stranki ostaja, ker se – čeprav v vlogi opozicijskerga poslanca - posveča različnim zakonodajnim postopkom v Državnem zboru. Marko Pogačnik in Andrej Šircelj, ki sta bila medijsko prav tako izpostavljena kot nezadovoljna poslanca, pa sta vsako razmišljanje o zapuščanju stranke preklicala in že tudi javno zanikala.

V SDS se tako v resnici na ljubo ne dogaja prav nič revolucionarnega, kar pa ne bi mogli reči tudi v primeru nekaterih drugih akterjev na politični desnici. Andrej Čuš je napovedal novo, svojo stranko zamišljeno po zgledu nemške Pegide in prav tako desno nacionalistične Alternative za Nemčijo. Za novo ljudsko stranko so poskrbeli Franc Kangler in tovarišija. Okoli referendumskih pobud in nasprotovanju izenačevanju pravic istoispolnih parov s heterospolnimi zbrane politične sile ter še posebej Aleš Primc pa prav tako zaenkrat še zgolj napovedujejo še eno novo politično stranko na slovenski desnici. Toda tako to gre. Slogan Mao Ce Tungove kulturne revolucije na Kitajskem je bil, da naj cveti 1000 cvetov. Po kulturni revoluciji slovenske desnice pa bodo cvetele ali venele zgolj nove politične stranke.  

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s samo-odstranitvijo Andreja Čuša iz poslanske skupine in stranke SDS ter kulturno revolucijo domače politične desnice v zobeh poskrbel Tomaž Z.