Terry Riley & Gyan Riley

Recenzija dogodka
15. 9. 2016 - 14.30

Kino Šiška, 13. 9. 2016

 

V torek se je v sklopu evropske turneje prvič v Sloveniji ustavil odličen pianist in vokalist Terry Riley, ki je znan po številnih minimalističnih kompozicijah, po sodelovanjih pa denimo po kontinuiranem in intenzivnem delu s Kronos Quartetom. Glasbeni virtuoz velja za enega najvplivnejših ameriških skladateljev 20. stoletja, pri svojih enainosemdesetih letih pa še vedno komponira in koncertira. Tokrat se je v spremstvu sina kitarista in skladatelja Gyana Rileyja predstavil s svojimi novejšimi komponiranimi deli, na katera s sinom v duetu improvizirata. Slava Terryja Rileyja izhaja predvsem iz njegovega glasbenega dela z naslovom In C iz leta 1964, ki kljub določeni strukturi dopušča nešteto variacij v izvedbi. Morda se jo malce pretenciozno označuje kot prvo minimalistično kompozicijo, vendar pa je bila In C gotovo vsaj povod za ključni širši razmah minimalizma.

Minimalizem je vzniknil kot odziv na izrazito političen evropski modernizem z Adornom na čelu ter nedoločenost v glasbi in popolno razgradnjo zvoka Johna Cagea. Obe smeri sta zavračali ritem in harmonijo, ki ju je nato minimalizem vrnil. Skladatelji minimalizma so se na svoj način upirali z dromljajočo kompozicijo in repeticijo. In ravno po repeticiji je postal znan torkov gost Terry Riley, ob katerem se omenjajo še vsaj imena Steve Reich, John Adams in Philip Glass. Vpliva nadaljnega razvoja minimalizma, ki so ga prevzele tudi številne rockerske zasedbe, med drugimi denimo Velvet Underground, pa pri Terryju Rileyju ni več zaslediti v večji meri.

Vendar pa Terry še zdaleč ni bil zgolj in samo minimalist, temveč je z glasbo v splošnem veliko eksperimentiral. Zavidljiva so njegova avantgardna in jazzerska dela, njegovo eksperimentiranje z drogami pa ga je kot marsikaterega glasbenega kolega privedlo tudi do new age filozofije in indijske glasbe. Mešanica teh različnih vplivov se je odrazila tudi na torkovem koncertu, prevladovali pa so pretežno indijski in na mestih psihedelični vložki. Od njegovega eksperimentiranja v osnovi ni ostalo veliko, prav tako se je v presenetljivi meri izognil repetitivnim figuram, razen ob igranju klavirja z levo roko, čeprav se tudi ta element v njegovem aktualnem delu bolj napaja iz jazza in bluesa, kot pa da bi šlo za neke ostanke minimalizma.

Jasno je bilo, da ne bomo slišali radikalnega Rileyja, temveč se bomo morali zadovoljiti z bolj konvencionalnimi novimi deli, ki sicer vključujejo repeticijo, vendar pa v njih glavne vloge prevzemajo predvsem jazzovske strukture, indijska glasba ter indijski način petja rag, ki ga je Terry razvijal pod vplivom vokalnega mojstra Prandita Pran Natha. Vendar Terry slednje obvlada. Njegov sicer z leti okrnjen glas še vedno premore globino, subtilni občutek ob petju ter zavidanja vredno točnost. V Kinu Šiška smo bili priča neverjetno dobri jazzovski improvizaciji, ki jo je Terry gotovo kalil že ob mladostnem igranju po barih ter izredni žilici za harmonijo, ki bi mu jo lahko zavidal marsikateri mojster klavirja. Kljub temu, da sta mu trenutno - na žalost privržencev zgodnjega Terryja - bližje jazz in indijska glasba, mu ob igranju ne primanjkuje idej, niti navdušenja za igranje tovrstne muzike, dopušča si celo izrazito uživanje na odru. Težko bi bilo spregledati ponos, ki ga kaže na koncertu, ko lahko na svoja dela improvizira s svojim sinom, ki mimogrede nosi indijsko ime.

Čeprav je bil Terry glavna zvezda večera, pa je nemogoče ignorirati tudi Gyanov talent in spretnost igranja na električno kitaro, ki ju je vzpodbudila že mladostniška punk-rockerska vnema. Gyan Riley, sicer šolani klasični kitarist in violinist, je šele z leti začel stopati tudi po očetovih stopinjah. Med drugim je pri Zornovi založbi Tzadik izdal samostojni album Stream of Graditude, sicer pa sodeluje z Michaelom Manringom, s simfoničnim orkestrom iz San Francisca, sodeluje pa tudi z indijskimi glasbeniki, deimo z Zakirjem Hussainom. Njegov talent za klasično kitaro je najbolj zasvetil ob igranju skladbe, napisane prav zanj. Kot je povedal sam Terry, je prvo skladbo namenjeno Gyanu ustvaril za sinov osemnajsti rojstni dan, nato pa čez osemnajst let prav tolikokrat težje delo, kot je dodal v hudomušnem in morda malce samohvalnem tonu. To verjetno najbolj zanimivo in zahtevno delo na koncertnem programu je Gyan mojstrsko odigral sam po notaciji, kjub temu, da ima za seboj že precejšnjo kilometrino, pa se je videlo, da v igranje vlaga precej napora. Sama konceptulna zaznamovanost s številom osemnajst pa je bila morda eden redkih ostankov eksperimentiranja ali repeticije pri sterejšem Rileyu.

Če za minimalizem velja dvojna zakodiranost, torej poslušljivost tako za akademike kot za širše občinstvo, Terry in Gyan trenutno gotovo bolj sledita popularni komponenti. Z vidika slednjega je bil torkov koncert za marsikoga precej veliko razočaranje. Vendar pa bi bilo glasbenikoma krivično očitati, da sta jima za aktualno izvajanje bližje jazz in indijska glasba, njun koncert namreč zaznamuje predvsem zares dobra izvedba in zelo uspešno krmarjenje med kompozicijo in improvizacijo. In če igramo na precej nerevolucionarno emocionalno noto, ki je trenutno bližje Terryjevi filozofiji, je bil koncert zelo prijeten in sproščujoč.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kdaj pa lahko preberemo/poslušamo recenzijo?

Pa piše, U2 i pol

Koncert je bil res slab. Od tega, da se niti en niti drug nista izkazala z igranjem, le-to je bilo precej osnovno, ni bilo nobene dinamike, vse, kar je vsaj malo sličilo na repeticijo je bilo tako krhko, kot da se bo razmerje vsak čas podrlo. O Ryanovem igranju kitare sploh ne bi izgubljala besed, razen, da je odražalo vse prevelikokrat slišano zanko klasičnih muzičarjev, ki kljub tehnični opremljenosti ne zmorejo kančka improvizacije in s tem tudi kontradiktornost s preteklimi očkovimi raziskovanji. Do tega, da ni bilo niti prav nobenega zanimivega kompozicijskega elementa. No, morda je v drugi polovici koncert dobil čisto druge razsežnosti, pa komu delam krivico.
Umeščanje takih koncertov/komponistov je ključno in če trenutno delo in zasedba nista za nikamor, tega ne umestiš v program le zaradi kulta osebnosti. In to ni bil edini lapsus KŠ v zadnjem letu… (pazi, no, napovedan koncert za MI2!).
And last but not least - karta je bila, glede na koncert, nesprejemljivih 25/28 eur.

Se kar strinjam s sodbo v recenziji. Mislim, da ni bil težava toliko koncert sam na sebi ... bolj kontekst (se pa zelo strinjam glede odsotnosti dinamike, kar je izraženo v komentarju nad mojim). Torej gre predvsem za to, da je umanjkalo nekaj izvenserijskega, kar bi morda lahko razumeli kot Rileyjevo kvaliteto. Zdi se kakor, da se je "razvijal" in "razvil" do že slišanega. Pa saj, če bi ufural izrazite repeticije (te so se v repertoarju v KŠ sestavljale v neko krpanko, se mi zdi - a je to nek poskus koraka naprej?) bi imel isti občutek. Pričakoval bi torej nekaj tretjega.

Ampak v resnici mi je koncert zelo sedel. Sem pa glasbeni laik (kar se bržkone vidi iz zapisa).

Torej summa summarum, v KŠ smo v štirih dneh lahko zapravili 50€ za dva koncerta, ki imata ime, navdušila pa nista.

@Prazen mošnjiček: A je ta drugi Cat Power?

Mja, KŠ vedno bolj brezglavo polni program in ni več (izhajajoč iz nekega srednjega okusa recimo) nobenega zagotovila. Riley je bil v toliko pozitivna izjema, ker se ga je nekdo (na poziciji moči) na konservativni domači sceni klasične glasbe sploh spomnil ...

Saj še pridejo Mi2, nč bat. Pa žalost resurekcije Lačnih Franzov tudi ...

@XYZ Da. Po mojem mnenju huda enoličnost, ki je vokal ne nadoknadi.

Mene samo skrbijo cene koncertov, saj dam z veseljem 15€ za kvaliteten koncert, pa tudi razočaranje ob neupravičitvi pričakovanj ni spet tako hudo. 25+€ pa je res zalogaj, za cca 10€ več dobiš res že glavna imena na sceni, ki so preverjene nepozabne koncertne atrakcije, včasih pa celo kakšno mini festivalsko vstopnico, če gledamo kvantitetno.

RŠ snobovstvo at its best - Kaj pa je narobe z glasbeno skupino MI2?
Kreteni.

Terry Riley je star fotr - na oder je prišel s palico. Pa kaj vi pričakujete od njega? Od 80+ starega dedka?
Srečni ste lahko, da ste ga sploh slišali v živo.

... ageism (v TRALALA-jevem komentarju)? Nč ga ne obsojam, sam zanima me kok bi temu rekli tisti k so bolj ozaveščeni od mene.

ageism?
ja, pronicljiva analiza, majke.

MI2 problematična?

Če gre skozi sito Miha Kralj potem lahko gre karkoli in kdorkoli. Tud Zlatko Dobrič, ne le MI2.

Nič ni narobe z Mi2, niti z Miho Kraljem ali komerkoli že ... Samo ob začetku delovanja KŠ je bil nek filing (morda zgolj moj), da bi naj zadeva po eni strani pokrila del segmenta med alter in mainstreamom. Nekaj kar morda povprečen poslušalec ne pozna, kar ne bi (iz tujine) nihče nujno povabil, ampak je hkrati za široko skupino poslušalcev. Aja, pa če je le mogoče tudi kvalitetno, ker je škoda KŠ ozvočenja.

Fora ni v Mi2 torej, ampak bolj v KŠ.

@xyz Morda, ja, se mi pa zdi da KŠ kljub temu ponuja kar nekaj zanimivega programa. Glede na to da katedrala ni vsakodnevno zasedena pa vseen ne vidim razloga da na Šiškinem odru ne bi nastopali tud Mi2 ali prenovljeni Lačni Franz. Vidim pa da se tu (sicer ne s tvoje strani) problematizira ne le MI2 ampak celo gostovanje Terrya Rileya a ok, upam da je to le posamično mnenje...

Men je pravzaprav bolj od občasnih nihanj KŠ škoda to da so nekak vzporedno z vstopom KinaŠiška povsem izgubili koncertni zagon klubi na Metelkovi, pa morda Cvetličarna, ki je od časa do časa tud ponudla kaj spodobnegA.

MI2 so soliden slovenski rock band s kopico legendarnih in predvsem dobro-voljnih in smešnih komadov - Teta Estera, Pojdi z menoj v toplice, Ko bil sem še mali pizdun, itd... - za crknit.

Seveda je pomanjkanje smisla za humor eden izmed klasičnih kliničnih znakov narcizma.

dodaj še Čista jeba

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.