Težkomentalci

Recenzija izdelka
30. 1. 2017 - 13.00

Literarno delo Težkomentalci Jedrt Lapuh Maležič, izdano lani pri LUD Literatura, je izjemnega pomena za slovenski prostor. V njem avtorica izpostavlja pri nas tako zelo stigmatizirano tematiko mentalnega zdravja. Večino dogajanja umesti v psihiatrično bolnišnico Ljubljana – Polje, ki je že pregovorno rezervirana za norce. V splošnem diskurzu se označevalec »Polje« uporablja kot grožnja tistim, ki so neprilagojeni družbi, tistim, ki so čudni, se pravi tistim, ki jih je treba izključiti v imenu normalnosti.

Že sam kraj dogajanja torej razkriva »ono stran«, stran, ki je ne smemo videti. O tem kraju se ponavadi zgolj nekaj šušlja, saj ga tako rekoč ni Slovenca, ki ne bi vedel za nekoga iz »Polja«. Naj bo to sosed, sorodnik, prijatelj ali znanec, skoraj zagotovo je nekdo iz naše realnosti že bil hospitaliziran v to ali ono psihiatrično bolnišnico.

Včasih je za takšen subjekt dobro, da o svoji izkušnji spregovori odkrito in jasno. To je storila Lapuh Maležič, ko je svoj alter-ego Amber postavila v čas nekaj mesecev, preživetih v Polju. V romanu Težkomentalci gre za prvoosebno pripoved Amber, ki nam življenje »tam« prikaže v nizu kratkih prigod, lahko bi rekli štorij. V njih se ponavljajo zapleti pacientke z raznimi sotrpini ter zapleti trpinke s psihiatri in osebjem. Za ponavljanje podobnega pa sta značilni travmatiziranost in fantazma, ki jo spremljata. Z drugimi besedami, ponavljajo se variante diskurza gospodarja, diskurza, ki poskuša urejati dereguliran užitek norcev.

Pri tem ni izključena možnost, da so nekateri psihiatri tudi sami nori. Rečeno z izjavo, ki so jo zmotno pripisali Einsteinu: »Norost je ponavljati eno in isto stvar in pričakovati različne rezultate.« Psihiatri se ves čas vrtijo okoli koktejla tablet. Zgolj tablete očitno nikogar ne pozdravijo in zato psihiatri delujejo bolj vrači kot pa znanstveniki. Pacientom odgovarjajo s cinizmom in jih skušajo cinično pribijati na neko normo realnosti. S tem pa v pacientih vzbudijo še večji nemir. Pogosto se zdi, da psihiatri odgovarjajo na norost z norostjo, kakor se moralni ljudje lotijo dobrega z dobrim in zlega z zlim. Zato so cinični in »čudno normalni« psihiatri tudi največji antipsihiatri.

Predvsem pa so psihiatri impotentni pri svojem delu. Amber in drugi pacienti se sprašujejo o diagnozah in diagnoze letijo vsepovprek. Vsi bi radi vedeli, kaj so. Vendar pa se zdi, da nobena diagnoza ne zadane bistva. Psihiatrom tako ostane zgolj sklop napotkov, kako bi se nekdo moral vesti, da bo čim manj časa v Polju. Pacienti teh napotkov pogosto ne upoštevajo in se upirajo osebju. Vendar v Polju ni mogoče zmagati, pravi oče Amber, ko pride na obisk.

Psihiatri se namreč zatečejo k dvema ukrepoma: bodisi zaprti oddelek in privez na posteljo bodisi več zdravil. Amber se zaradi gluhonemosti birokratskega osebja zgodi celo to, da mora neko jutro vzeti trojno dozo zdravil. Ob tem pove, da zdravila, kakršna so antipsihotiki, načeloma imajo pozitivne učinke, vendar pa nikakor ne morejo nadomestiti zdravljenja z besedo, ki se tako pri nevrotikih kot pri psihotikih izkaže za najbolj učinkovito. To se pokaže tudi pri Amber, ko vendarle dobi mladega psihiatra, ki ji je pripravljen prisluhniti malo bolj kot drugi.

Psihiatrične bolnišnice, ki se v zahodni in srednji Evropi počasi spreminjajo v azile in zatočišča, so pri nas še vedno bolj ali manj totalne ustanove. To pomeni, da sicer res opravljajo funkcijo zatočišča, v katero se subjekt umakne iz svojega sveta, ki ga ne more več obvladovati. Vendar se v tem zatočišču vzpostavljajo nova bojišča, novi sovražniki in tudi novi zavezniki. Amber praviloma v vsakem poglavju, v vsaki štoriji najde novega zaveznika.

To je lahko poškodovana plesalka Karmen, s katero skupaj plešeta, čeprav ne bi smeli. To je lahko »farški slabič« Brina, za katero se na koncu štorije izkaže, da je lezbijka, ki je izgubila partnerko in vse svoje premoženje. To je lahko medicinska sestra Sanja, ki jo Amber v jezi na ostalo osebje označi za kravo mlekarico in ji je potem žal. To je lahko Samir, ki obožuje Michaela Jacksona in je patološki tat, zato ob odhodu iz bolnišnice Amber ukrade mp3 predvajalnik. In to so lahko tudi številni drugi sotrpini.

Stilsko je roman bogat, saj Lapuh Maležič uporablja domiselne metafore in metonimije. Včasih se povedi skrajšajo in postanejo dramatične, včasih pa se podaljšajo in postanejo še bolj dramatične. Avtorica s pridom uporablja pogovorni jezik. Pridevnikov je veliko in so dobro izbrani ter pogosto humorni. Pravzaprav avtorica s stilom pisanja kreira nek specifičen, ironično-sarkastičen humor. Humor, ki je na distanci do lastnih blodnjavih momentov.

Lacan je nekoč rekel, da smo vsi blodnjavi. Vendar pa se zdi, da se Amber prek pripovedi, prek te literarne blodnje izogne blodnjavosti ali vsaj ustvari neko negotovost glede vsebine svojih blodenj. In pri tem kreira prostor »normalne čudnosti«. V romanu se torej vzpostavi nasprotje med čudno cinično normalnostjo in sarkastično normalno čudnostjo.

S tem pa gre tudi za umetniško invencijo v slovenskem prostoru. Tradicionalna literarna dela o norosti, kakršni sta Kosmačev Tantadruj in Jančarjev Veliki briljantni valček, namreč prikazujejo norce kot nore norce oziroma kot čudno čudne. Tako delujejo po logiki absolutne distance in proizvajajo gotovost: »Ne, mi pa, hvala bogu, nismo nori.« Postopek Lapuh Maležič je obraten – njen lik Amber je ves čas normalno čuden. To pomeni, da je mogoča identifikacija in da je mogoč dvom, ki nenazadnje predstavlja subverzivno noto nekega izkustva: »Malo smo nori, ampak v tem je nekaj normalnosti.«

V zadnjih nekaj poglavjih se iz distopične bolnišnice skupaj z Amber preselimo v distopično Ljubljano, kjer Amber oplazi še kriminal. Enostavnega izhoda ni. Psihiatrija ni naredila nič, da bi Amber spremenila razmerje do lastnega užitka. Psihiatrija je ni spodbudila k invenciji rešitve za enigmo njenega izkustva v razmerju do lastnega užitka. Psihiatrija ne ponuja rešitve, zgolj začasen umik iz sveta, ki pa lahko traja in traja.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

v Polju je čist hudo, res žur.

Ja, jaz sem tudi prebrala, da Bruselj toplo svetuje obisk Polja prostovoljno vsaj enkrat za vsakega pravega izvirnega slovenskega psihoanalitika.

veš lubica, za to moraš imeti pa jajčka pri sebi, lepa zlata jajčka.

Ja, resnica je, da se hodijo ljudje pač malo zadet v POlje. Kaj več pač od tam ne moreš pričakovati. Tudi ne moreš pričakovati, da ti bodo ljudje, ki jih zanima samo farmacija, statistične analize in pa so-trepljanje na simpozijih dejansko nudili kakšno večje psiho- razsvetljenje. To pač ni tako. Človeška psiha je mnogo bolj kompleksen fenomen, ki pa se danes znotraj takšnih in drugačnih etabliranih institucij ne raziskuje več. Saj itak vse vemo kajne?
Edino kar je zabavno na dokaj ironičen sarkastične in bizaren način je, opazovati kako ljudi ob polnih lunah meče naokoli in pa imeti kakšne sur-realne debate z ljudmi notri. To je res višek uvida, kar se ti lahko pripeti v tej hiški sladkarij.

Hja, sliši se obetavno. A notr tud šampanjc pa ostrige strežejo? Kake bejbike kao henki penki zdravniške sestre pa to, s hudo sadistično avtoriteto, kao medicinska premoč pa to?

To so res zelo zanimiva izhodišča za debate, predvsem mene zanima razsvetljevanje onaniranja med političnimi osebnostmi, saj vsi v letu 2017 vemo, da je redno tedensko onaniranje polovica zdravja, torej jaz sem recimo povsem objektivno razmišljala, če bi morda s to novelo o novem zakonskem zdravstvenem zakoniku pridodali tudi POLEG tega recimo kar smo že dosegli leta nazaj, da namreč ženske gredo v SLO lahko le enkrat na 3 leta na ginekološki pregled - da bi tako, tudi poslancem podali en zahtevek, kot prizadevna skrb za njihovo obče zdravje - da bi morali dokazovati vsak teden, ne to da gredo lahko na poceni kosilo med odmorom za malico, AMPAK to, da tedensko onanirajo. Mislim, da bi se plodnost njihovih raziskav dvignila in bi tako bolje umevali koncept gospodarske rasti tudi. Meni se to namreč vse zdi tako bohotno.

@Pija: sori jaz ti ne sledim več, kako si mislila pa ti to izpeljat? kaj da jim boš tehtala tiče in temperaturo vaginalne tekočine? Mislim preidimo k dejstvom, ne k nekim nebulozam.

Ja, to sem tudi že malo razmišljala. Recimo bili bi izpuščeni primerki, kot na primer če Irglova reče *ne bom šla na kolena* ali pa Pahor *mokra kot miška* - to je ipak dokaz, da ti ljudje še imajo malce seksualne domišljije za henki penki medicinske sestre. Potem drugi ukrep, druga novela bi bila, da bi nastavili ob vhodu v parlament senzorje in pa kamerce, ki bi predvsem preverjale če ima kdo tiča v velikosti lubenice. Taki primeri bi šli v nadaljno obravnavo. Sedaj pri poslankah, no sej jih itak ni toliko, pa bi to lahko tudi paralelno delali z ginekološkimi pregledi. A ni to enostavno? Tako efikasno, polno bruseljske logike transparentnosti in diskurza *za narodov blagor*.

To niti ni tako domiselno Pija, dalo bi se recimo tudi preverjati količino hormonov pri moških glede na izpadanje las - tisti recimo, ki jim izpadajo lasje ti imajo veliko pod tičem, zato bi morali dokazovati redno fizično vadbo - da jim kljub vsemu ni onemogočen dovod kisika v možgane. Ženske so pri vsem tem mnogo bolj zapletene, one so namreč prvakinje v kisiku.
Heh, ampak kakšna bi torej bila bilanca po tvojem mnenju - kaj pa recimo moški, ki imajo lase, nimajo lubenice in so bolj ženskega videza kot na primer Cerar? Kaj bi potemtakem zmogli naresti v tem primeru? Cerar na primer do nivoju lubenice verjetno nikoli še ni prišel..
Vidiš no, to so malo bolj resna vprašanja, za razvoj celovite hipoteze in ne zgolj za nekakšno natolcevanje v momentu navdiha.
AMEN!

Jah užitek, enigma je v užitku Max. Če ga ne najdeš ga greš pa pač malo poiskat naokrog a ne?

Slovenska literatura ne pozna sam Kosmača in Jančarja - maturitetno čtivo pa ja. Tudi drugi se ukvarjajo z norimi, z norci, s psihotiki, nevrotiki, le prebrat je treba kj več od tistih petih tekstov. Mogoče je smer argumentacije recenzije dobra, sam se avtorju vid, da ne bere kj dost druzga od lakanovske psihoanalize, zato pa loh vzpostavlja take smešne vehementne izpeljave.

ki je bral kaj od Junga recimo ve, da bi lahko tipa tudi zaprl v ustanovo, če bi prej komu razkril s čim se je v resnici ukvarjal, kaj je risal (rdeča knjiga) in kaj sklepal vmes. AMPAK ker je imel pač toliko znanja in vedenja, ker je sam imel veliko število pacientov, ki jim je svetoval, ker je toliko knjig prebral - je bil pač težka batina.
Tudi Kosovel recimo, ki ga vsi danes nosijo po rokah, njegovi sorodniki niso hoteli razkriti njegovih tekstov kar par desetletij. Ker za slovenske goske pa Kosovel res ni bil par desetletij nazaj recimo.
Vedno gre za stvar perspektive. V Sloveniji so recimo zelo zelo nazaj, kar v predpotopni dobi kako se ukvarjajo s psihologijo. Na primer vsi blejejo o Freudu, nihče ne ve za njegovo hči. In podobne nebuloze...

Ja meni so nasploh mnogo bližje ženski liki v psihologiji. Sploh ženske, ki raziskujejo narative, perspektive karakterjev ipd. Kdo bo rekel, da neki drkajoči Lacan ve več o psihologiji kot pa ženska, ki opazuje svoj plod kako se razvija skozi leta. Sliši se banalno ampak vsaj malo bolj prizemljeno in realno. Malo manj znanstveno ampak malo bolj človeško.

Fajn debata

a imate na radiu tudi morda kak terapevtski dramski krožek v katerega se lahko vključimo vsi beroči?

Pišem.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.