Že kakšnost

Že kakšnost

Recenzija izdelka
20. 3. 2017 - 13:00

Disclaimer: avtor te recenzije je v letu 2016 urejal zbirko Nova znamenja, ki izhaja v okviru Založbe Litera, pri kateri je v drugi zbirki izšel roman Gregorja Kosija. Pri isti založbi je objavil svojo knjigo in namerava objaviti še eno avtorsko ter eno v prevodu. S piscem obravnavanega romana se je pogovarjal enkrat, na večerji, ki jo je organizirala dotična založba. Če to v očeh cenjenega poslušalstva tokratno recenzijo avtomatsko diskreditira, ga pisec besedila vljudno vabi, naj preklopi radijski program ali jo na kakšen drugačen način ignrorira.

Torej: poslušalstvo Radia Študent Gregorja Kosija najbrž prvenstveno pozna iz skupine Nina Bulatovix, katere ime že napeljuje na tematsko področje obravnavanega romana. Gre za referenco na ime mestne uradnice in ravno svet mestnega uradništva in uradovanja je obravnavan v Sobi št. 2. Ne kateregakoli, temveč mariborskega, ne kadarkoli, temveč po odstavitvi Kanglerja in zamenjavi garniture. Protagonist romana je Gregor Samsa, ki deluje v kobajagi ljudski, napredni županski ekipi, klasičnemu podalpskemu surogatu. Ime zveni sumljivo domačno in preko tega je razvidna navezava lokalnega na srednjeevropski kontekst. Že tukaj pa velja izkoristiti analogijo in pokazati na neko strukturno razliko med Kafkovim romanesknim svetom in Kosijevim, kolikor izhaja iz miljejev, v katerih sta oba črpala. Kosijev je umeščen na periferijo Srednje Evrope, prisiljen v proizvajanje reprezentacij in v svoji majhnosti osvobojen velike ideologije – se pravi povsem banalen.

Edino pravilo je preživetje in reproduciranje določenih klik ter trud, da se zgodovina ne bi odvijala; uradništvo živi v nekakšnem dolgem 19. stoletju. Ob manjku raziskovalnega novinarstva, omerti, ki velja glede kritike, je reprezentacija realnosti, ki jo proizvaja uradništko oblastništvo na različnih področjih, od kulture preko akademije do uprave, diametralno - poudarjamo geometrijski značaj te metafore - nasprotna od te realnosti same. Na eni strani čista antizgodovinska banalnost, na drugi produkcija lažne zavesti v vulgomarksisitčnem smislu. Imamo, skratka, shizofreno situacijo, ki jo je zelo težko artikulirati. Zato je Kosijev jezik težak, razplasten, zgoščuje pomenska vozlišča. V istem hipu analizira in slika. Ne gre za zbor anekdotic iz službe, temveč za naporno delo literarizacije nečesa, kar se zdi neubesedljivo, pri čemer se dogajajo pionirski koraki. Ni naključje, da se znotraj Kosijevega romana na začetku ekscesno ponavlja pomenljiva besedna zveza “že kakšno” in njene variacije v gramatikalnem spolu.

Napor se odraža v delni samonanašalnosti teksta, ko se ponujajo raznorazne reference, ki so za outsiderja težko sledljive ter obložene z neintuitivno sintakso in leksiko. Vendar je te momente produktivneje brati na drug način, namreč kot željo pisave, da ubeži iz banalne deskripcije in ujame bistvo svojega pisavnega objekta. Na kar nekaj mestih je ta podvig zares uspel, odpre se nekakšen tunnel vision v jedro učinka, ki jih podalspki režim družbenosti pušča na posameznikovi psihi, nujno pa se potem ta uvid zabriše in branje zatava v goščavo, čakajoč novega razprtja. S tem odpiranjem in zapiranjem pa pravzaprav odraža samo delovanje reprezentacij, ki kritiko, če se že pojavi, kaj hitro zabriše.

Če želimo v polnosti užiti Celico št. 2, jo moramo torej vzporedno brati na dveh ravneh – na ravni forme in vsebine, kar zahteva velik bralski napor. Tudi sestava zgodbe je razdeljena. Na eni strani Gregor Samsa v času uradnikovanja in soočanja z omenjenimi bolanijami, na drugi strani pa, prvič, v pogovorih z razumnim prijateljem ali ljudmi, ki kljub vsestranski razumnosti v okvirih socialnega reda težko kam pripeljejo ter, drugič, na osvobajanju od travme v Rimu. Soočanje z razumnimi prijatelji je izpisano v formi dialoga in predstavljeno kot nekakšen filmski kader. Zdi se, da je namen te tehnike pokazati na brezupnost vsakršnih poskusov upora v takšni skupnosti. Šele v Rimu protagonist zadiha, njegovi miselni tokovi se začenjajo kulirati in iza gmot depresivnih oblakov se prebijajo nekakšne pomisli, da je življenje mogoče vendarle lahko OK.

Najbrž se tu nahaja glavna lekcija romana kot nekega celovitega književnega dela. Namreč nezmožnost, da bi svojo zunanjost premagal, da bi izkušnja prišla do svojega zaključka in da bi se travma razrešila v književnem delu. Celica št. 2 priča o tem, kako v Sloveniji Bernhard ni mogoč, ker je realnost veliko bolj banalna in še dodatno zavozlana v omenjene igre reprezentacij; njena banalnost je tako silovita, da težje zadosti kriterijem romana in potenci umetnika, kakršen je Gregor Kosi. Zato je najbolj smotrna rešitev, da se tej zunanjosti sopotavi nova zunanjost. Če ne moremo obvladovati lokalne zunanjosti, je treba ubrati drugo linijo bega, ki je paradoksalna – odpravimo se v kaotično metropolo, ki je simbolno bolj obvladljiva in ki je manj naporna od nepomembnega mesteca, pa naj bo to Maribor ali Ljubljana. Bernhard je kljub sovraštvu do Dunaja imel – Dunaj. Slovenski pisatelj mora poiskati oporišče zunaj meja svoje države.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ima naslovnice kakršnokoli vezo z vsebino romana?

kakšno

kakšno

Samsa gre v hrošča, Kosi v goloba

delfini, jaz vidim same delfine

Tega pa se nisem dozivela v zgodovini literarne scene, da bi zalozba organizirala vecerjo za avtorjabin kritika. Kaj ste pa jedli, perjad? Al ste sli bolj v smer stajerskih kolin?

Kritiki in avtorji spijo skupaj, imajo džanki seanse skupaj, si naročajo kritike, se vabijo na festivale, kjer se pofukajo večer, preden pridejo njihovi zakonski partnerji, ki potem spijo v isti postelji, veliki pisatelji vdirajo kritičarkam v sobe in se derejo: "Zdej boš pa vidla, kako zgleda, ko te pofuka največji slovenski pisatelj" itd. itd.

Kar verjetno dobro veš. Samo ne me provocirat, ker sem res v moodu, da me boli kita in lahko razkrijem vse umazane podrobnosti, v eni taki čedni gonzo maniri.

Kot prvo pa se podpiši.

Vedno sem govoril, da nam v filozofiji manjka nekaj estetskega elementa...

Kaki komentarji.... ja, naslovnica ima veze z vsebino. Priporocam v branje! Sicer sta pisateljev jezik in slog pisanja mogoce res malo bolj zahtevna in prav je tako. Se pozna, da je avtor sicer tudi pesnik. Mogoce je prav slog pisanja dobra metafora tega, kako tezko je vcasih razumeti nebuloze odgovornih na vodilnih mestih v javni upravi (o cemer pravzaprav govori roman). Nerazumljivi
nesmisli. Ko clovek vcasih ob situacijah ne ve ali bi se smejal ali jokal in prav take zgodbe pripoveduje pricujoci roman. Ko se zraven rezis, a ze v istem hipu se zaves, da je v resnici situacija za se zjokat. In koliko casa lahko zdrzimo to cinicno, ironicno drzo!? In kaj potem, ko tudi tega ne zmoremo vec!? Vsi mi smo vcasih Gregorji Samse.

Muanis ko že omenjšaš Gonzota, zdej si pa naš, rakete ti ne uidejo, zapečatil si se. ampak veš, ne mara veliko ljudi Gonzota.

Gonzo Gonzo, sedaj ste pa fantje in dekleta obudili veliko nostalgčnih spominov, tooooo so bili časi, časi življenja v Ameriki.

kafkin otročiček protestira proti zlorabi svojega častitega imena, delo in kite sodelujočih so mlahave in to brez izjeme...

Golob v plašču bi lahko cikal tudi na Gogoljev Plašč. Ampak k ti recenzenti in literarni teoretiki se bolj ukvarjajo z nekimi jezikovnimi, stavčnimi in strukturnimi elementi. Men recimo za te reči res dol visi, prečitam in mi je všeč ali pa me dolgočasi. Ampak če je to tvoj foh potem pač nabijaš.

Golob ima (pre)človeške roke... ?

Zdej bom pa takole rekla, če postane feministka preveč nasilna v svojih komentarjih, če se žali koga a la Žižulo in filozofe, potem se to nemudoma briše, če pa Muanis kolovrati s svojim moškim mankom v komentarju kot zgoraj, potem se pa to označi za povsem ne-sovražen govor. Koliko pa hipokrizije premore tu še tisti, ki briše pod kulturo? To je tu to vprašanje, če se tudi na koščke cefra koga, ki se z imenom in priimkom žali bog podpiše, je to še vedno sprejemljivo. Mislim kateri cefizelj ima tale prstek na BrišI je tisto res veliko vprašanje, ki vse bolj razkriva škrbavost.

A ti, ti bi kar jajčka trgala a ne? Kaj mislis da jajčka na drevesih rastejo al kako? Kokoška nima jajčk zate. Pusti naše piščančke. Do 50.leta imajo čas, da dozorijo.

Komentarji so bili pobrisani zato, ker so se direktno nanašali na osebno življenje avtorja (in razglablanjem o njegovem seksualnem življenju), ki nimajo veze s prispevkom, pod katerim so bili pribeleženi :
"2. Prepovedani so napadi na osebe, institucije in tekste, če so ti neutemeljeni ali nepovezani z obravnavano temo."

muanis, svaka čast! trolanje ti gre, hranjenje še bolj. kudos. pričakuj ponudbo za dobro plačano službo.

lol, čestitke!! :D

ma ja Muanis bo enkrat v prihodnosti naš predsednik, tale ADMIN pa njegov tajnik

čaki ampak jaz še vedno ne štekam, kaj ni umazanega na komentarju Muanisa? A zdej se moramo vzorno po njemu zgledovat al kaj? Zdej bo on king-trol al kako se bomo to zmenil?

"king-trol" ni uraden naslov! temveč "shitlord" hehehe

Muanis moral boš razmisliti o svoji eksistencialni situaciji. Jaz ti predlagam, da za začetek posadiš na svojo okensko poličko recimo korenček in ga gledaš kako raste. Tako boš v prihodnosti imel poln trebušček, lahko pa boš nahranil tudi golobčke, ko se boš seveda malo ohladil.

No ja no, po čigavem sklepanju pa osebno seksualno življenje avtorja in njegov sloves ni potem takem povezan z utopijo? meni se na primer to zdi povsem legitimen vprašaj.

Speljite se že s foruma!

Tilulilu.

Tu ste vsi priviligirani!

Tu ste vsi priviligirani!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.