LAUREL HALO: Dust

LAUREL HALO: Dust

Recenzija izdelka
10. 7. 2017 - 19:00

Hyperdub, 2017

 

 

Ameriška producentka Laurel Halo je v svoji zdaj že dobro desetletje dolgi karieri obdelala razmeroma veliko žanrskih področij. Po svojih zgodnjih, pred internetom danes skoraj popolnoma skritih EP-jih, se je na prelomu desetletja znašla v zametkih današnjega spletnega podtalja ter je ob Jamesu Ferraru in Danielu Lopatinu pospremila prehod iz hipnagogičnega popa in njemu sorodnih ambientov k razkošju spletnih žanrov in podžanrov. S svojim odmevnim dolgometražnim prvencem Quarantine iz leta 2012 se je nato dodobra uveljavila kot kantavtorica oziroma nekakšna raziskovalka meja pop struktur, komaj leto za tem pa se je z izdajo albuma Chance Of Rain odločneje lotila še plesnejših muzik, v okviru katerih se še danes uveljavlja tudi s klubskimi nastopi in DJ miksi. S svojim zvedavim pristopom se je torej uspela uveljaviti kot ključen lik znotraj številnih različnih žanrskih tokov in tudi na letošnjem, v tokratni Tolpi obravnavanem albumu se zdi, da svoj domet še naprej vztrajno širi.

Njen razvoj je očiten že v izrazitem odmiku od siceršnjega, praviloma solističnega pristopa, ki je bil značilen za njeno dosedanje ustvarjanje. Tokrat se je namreč odločila združiti moči s številnimi imeni iz najrazličnejših glasbenih področij, zaradi katerih je plošča še toliko bolj razgibana in raznolika. Verjetno najočitnejši izmed na albumu gostujočih glasbenikov je njujorški tolkalec in skladatelj Eli Keszler, katerega bobnanje se pojavlja skozi praktično celotno ploščo in je najkonkretneje izpostavljeno v nekaterih krajših, dozdevno tranzicijskih komadih, ki pravzaprav delujejo kot nekakšna sodobna jazzovska fuzija. Poleg njega pa se na plošči v različnih manjših vlogah pojavijo tudi saksofonist Diamond Terrifier, kitarist Michael Beharie, klaviaturist Craig Clouse, producent Max D, kantavtorica in čelistka Julia Holter ter vokalistki Klein in Lafawndah. 

Temu preudarno izbranemu in pisanemu naboru glasbenikov iz klubskih, elektroakustičnih, jazzovskih, kantavtorskih in celo eksperimentalnih hip-hop glasb pa se prvič po petih letih od njenega dolgometražnega prvenca z vokalom pridruži tudi Laurel Halo. Ta je v zmešnjavi elementov uporabljen kot nekakšno vodilo, saj se kontraintuitivnim ritmičnim preobratom in bizarnim žanrskim prepletom prilagodi z raztresenimi, mestoma tudi namensko disonančnimi melodijami. Večinoma precej surealistična in shizofrena besedila pa so pogosto prej nekako nelagodno zrecitirana kot zapeta, kar lepo sovpada z lahkotno zmedo albuma. 

Avtorica, ki vsako glasbeno ustvarjanje vidi tudi kot terapevtsko, pravi, da se med procesom pisanja albuma do sedaj še nikoli ni tako zabavala in morda kot najpomembnejši gradnik plošče lahko razumemo ravno to nekakšno napol resno igrivost, s katero je prežeta. Ta ji namreč omogoča, da v osamljeno študioznost vnese posodobljen, nekako duhovit pristop k tekstom in vokalom, predvsem pa, da pusti prostor za vse gostujoče glasove. S tem se sicer do neke mere izgubi popoln nadzor nad končno formo, a kljub temu je skozi enovito celoto albuma prisoten zanjo značilno izdelan samosvoj slog. Končni produkt je tako nemiren, večplasten preplet asociacij, sintetičnih tekstur in analognih inštrumentov, ki v svoji specifični fuziji žanrskih prvin pravzaprav deluje popolnoma edinstveno.

Plošča je tako po svoje zanimiv dokument avtorskosti skozi eksperimentacijo, inovacijo in predvsem skozi sodelovanje, kar je na nek način vzporedno tudi z ohlapno nakazanimi tematikami premagovanja osebnih strahov in tesnobe. Laurel Halo se torej pogumno vrača k svojim popoidnim začetkom, ki so na pričujoči plošči informirani z vsemi glasbenimi smermi, ki jih je od takrat uspela raziskati. Tako nam je ponujen kratek vpogled v nove žanrske spojine, ki lahko nastanejo ne le znotraj robnih smeri, temveč s takim zagonom očitno tudi znotraj popularnejših glasbenih tokov. Možnosti za nadaljnji glasbeni razvoj so tako široko odprte in upamo lahko, da bo vse večja relativizacija žanrov in subkultur, ki jo lahko pričakujemo v prihodnosti, vzpostavljala številne plodovite vmesne prostore, znotraj katerih bo tovrstna medžanrska inovacija tako pogosta, kot je danes žanrska derivativnost.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

slabo

hudo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.