Dobri pop in zla krava molznica

Recenzija dogodka
7. 8. 2017 - 13.00
 / Kinobar

Filmi Emirja Kusturice postajajo prava redkost, tako si po skoraj desetih letih lahko ogledamo njegov nov celovečerni film z naslovom Na mlečni poti. A pota kritiška so posejana s trnjem in ne mlečnimi izdelki, ko gre za njegove filme. In tudi, ko gre za samega Kusto. Lahko na novo rojeni srbski nacionalist naredi fin, zahodnjaški, nepretenciozen film z Monico Bellucci v glavni vlogi? Lahko in ne more. Filmi Emirja Kusturice so, v nasprotju z njegovo enoznačno medijsko podobo, dialektično razgibani.

Film se dogaja v vojnem letu 1993, torej leto prej kot film Život je čudo. Oba filma sta neke vrste melodrami s primesmi urnebesne komedije. V filmu Život je čudo se cvetoberu igralce s področja bivše Juge pridružuje „životinjsko carstvo“. Tudi na mlečni poti so živali pomembni akterji. A če so v prvem filmu živali del balkanskega kotla absurda, so v drugem del biblijske simbolike in mitološke naracije.

Monica Bellucci ob Kusturici igra glavno vlogo v filmu. Zahodnjakinja, imenovana zgolj nevesta, je rezervirana za enookega herojskega ostrostrelca, Srba seveda. Igra ga Miki Manojlović. Pravi mojster za vloge gadnih stereotipnih, kriminogenih likov. Kusturica igra otožno umirjenega mlekarja Kosto. Očeta so mu zverinsko ubili muslimani. Kosta dramaturško presentljivo sredi vojne ne išče priložnosti za maščevanje. Na brzonogemu oslu pridno dostavlja mleko na bojišča. Nevesta se, manj presentljivo, zaljubi v Kosto in on v njo. Zavoljo večje tragičnosti je tudi Kosta za poroko obljubljen ostrostrelčevi sestri. A zemeljske ovire v obliki enookega vojnega heroja in njegove „trigger-happy“ sestre so malenkost proti preizkušnjam starozaveznih razsežnosti, ki čakajo zakleti par.

Režiser se nesramežljivo posluži celotnega spektra na Balkanu živečih živali. Vse z namenom, da bi simbolno uokviril osrednje dogajanje filma. Snežno bele gosi, simbol nedolžnosti, kar dvakrat skočijo v kad s krvjo. Ja, Emir, v Bosni v 90. letih ni več prostora za nedolžnost. Plastično prikazana živalska simbolika kulminira v žrtvovanje ovac proti koncu filma, a o tem več kasneje. Nagrado za najočitnejši simbol zla dobi kača. Ta se na Kostini mlečni poti svaljka v razlitem mleku, ki je izteklo iz preluknjanih posod z mlekom. Moralni nauk kače skušnjavke, ki bo premešala štrene v raju, je Kosti jasen, saj je najbrž pridno obiskoval verouk. Nekaj scen kasneje se Kosta na tej isti mlečni poti s kačo spopade in jo začasno porazi.

V prvem delu filma dominirajo, za Kusturico, pričakovani motivi, teme in podobe: hedonistično-nihilistične poroke, turbo-streljačine, fuk v jugoslovanski zastavi, rakija, trubači, pravoslavna ikonografija, temperament, telesnost, iracionalnost. Na mlečni poti je film, ki sicer v manjši meri, kot predhodni, »forsira« takšne avtorske prijeme. Nekaj scen še zmeraj vsebuje majhne, nadrealistične momente, ki gledalca hkrati presenetijo in potrjujejo v njegovih pričakovanjih. Skozi film je tega vse manj, kot da poskuša režiser topose Balkana zamenjati z zahodnjaško, univerzalistično metaforiko. Kamera se vse bolj osredotoča na osamljeni par, ki beži zli usodi. Vsaka scena si skuša, dokaj prisiljeno, zagotoviti antologijskost. Na primer počasen posnetek bele poročne obleke, ki plove s tokom. Ovoj absurdnega humorja v nekaj scenah na srečo Kusturica ohranja.

Takšno zgoščanje absurdnih situacij nemalokrat vodi v recepcijski nesporazum z gledalstvom in kritiki, kar ni nujno slabo. Ali Kusturici znotraj patetične dramske zastavitve bibličnega boja dobrega in zla uspe izvesti na začetku omenjeni dialektični obrat, je vprašanje, ki bega do izteka filma.

Silen veter, v kateremu skoraj slišimo glas vsemogočnega, rojstvo jagenjčka, simbola novega življenja in skrivalnice v krošnji drevesa življenja, pa žrtvovanja nedolžnih ovac v imenu višjega dobra. Slednje je prvi „grande finale“ filma. Zakleta zaljubljenca se, bežeč pred tremi peklenščki v podobi kamufliranih specialcev, skrijeta med ovce na pašniku. Pašniku, ki leži na minskem polju. V imenu ljubezni dobri Kosta nažene ovce na minsko polje. Nekaj minutno razkosavanje ovac in treh črnih specialcev sicer še ne pomeni dokončne zmage dobrega. Na sceno zopet prisika stara znanka kača, ki ovije Monico in jo zakotali na minsko polje. Nevesta se dvigne v nebo, kot že videno v filmih Kusturice. Razžaloščeni junak se ji želi nemudoma pridružiti, a to mu prepreči dobri srbski kmet. Seveda tisti, ki je nekaj scen poprej pomagal pri rojstvu jagenjčka. Opazite to strnjeno alegoričnost?

Zaključek filma se odvije nekaj let po tragediji na pašniku. Dobri Kosta postane dobri pop Kosta. Bradat, v pravoslavni tuniki postane realni Emir, tisti, ki izdeluje stole v Drvengradu. Pop Kosta je po neštetih preizkušnjah le našel nepresahljivi izvir dobrega in ljubezni, Boga. Seveda tistega, na pravoslavni način čaščenega. Dobri, pokorni pop vsako jutro nosi poln nahrbtnik kamenja na goro, kjer očitno gradi sizifovsko kameno pot do Boga. Le v božji sapi se zlo in dobro izničita. Ali pa morda v sapi medveda, ki mu dobri pop suvereno ruva trne iz tačk in ga hrani s sadjem. Ob tem se velja spomniti na sceno v predzadnjem Kusturičinemu filmu Zavet, kjer na poroko glavnih protagonistov filma, skozi streho pravoslavne cerkvice vpade lik v modrem kombinezonu. Tisti lik, ki je skozi celoten film letel nad dogajanjem. Eden od popov v navalu epifanije zakliče: angel! Modri možiček si sname smešna očalca in povpraša prisotne: a kdo pozna rezultate italijanske lige? Zdi se, da se Kusturica ne more upreti smešenju tistega, kar ga tako močno zaznamuje.

Kakorkoli, fani bi rekli, da so Kusturičini filmi vedno „sporočilno“ dvoumni in subverzivni. A čedalje več je tistih, ki njegove novejše filme označujejo za izpraznjeno samonanašajoče razkošje stila. Mimo takšnih navijaških delitev lahko na splošno rečemo, da avtorjevo ambivalentno ali popolnoma ne-izdelano stališče lahko proizvede zanimivo dramsko perspektivo, podobno lahko režiser kaos in zmedo preinači v smel zaplet. Včasih je režijska nedoslednost izraz svobode in paradoksi del premišljene filmske strukture. Ni pa vedno tako, sploh ne.

Kritik Northrop Freye je v nekem tekstu zapisal preprosto, a povedno misel, da avtor v drami ne naslavlja direktno gledalca, temveč se pretvarja, da je preko igralcev obrnjen vase, v svoj svet. A s tem le povečuje pozornost gledalcev. Dramski liki se obnašajo, kot da so zaprta družba, a na ta način le uspešno premamijo gledalce, da sprejemajo njihove sugestivne zaključke. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Muanis bi reku, da je tale recenzija shitposting

je konfuzno drkanje izdrkanega, pardon , sicer obrtno podkovanega režiserja in etično propadlega kvazi igralca, ki polaga keramične ploščice-kadre na nekem srbskem sekretu z zastavo in šajkačo v eni roki in sekret papirjem v drugi. Preseneča le, da ni vse polno bednega prmitivnega fuka na eks v monikine spolne organe, igralsko je " kostur" brez daru. Dokončno je umrl, ko je spoznal, da pripada narodu, ... kaj bi kazao muanis je neumno že samo po sebi, če pa bežno pogledamo zgodovino muanis- falk dopisov, pa je izjava bebastična drek pošta...

Smole ni noben igralec na tej sceni, razni Tomažini, Muanisi in Bauerji so ti super kreativni intelektualni muti-praktiki, lahko smo veseli, da živimo v njihovem času. Rš je že nekaj časa irelevanten

savage level 119%

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness