Princess Nokia, Kukla

Princess Nokia, Kukla

Recenzija dogodka
8. 9. 2017 - 14:30

Kino Šiška, 6.9. 2017
foto: Urška Boljkovac/Kino Šiška

 

»S takšnim pristopom ne bom prišel prav daleč,« se je glasil eden izmed stavkov, ki jih je moral na znamenito tablo v svojem razredu pisati animirani junak Bart Simpson, pa ga to seveda ni zares spremenilo. Marsikaj podobnega je najbrž pogosto slišala tudi fantovsko pobalinska in najstniško uporniška raperka Princess Nokia, ki je v sredo, v trenutku, ki se zna čez čas izkazati kar za vrhunec tukajšnjega medijskega in ljudskega zanimanja zanjo, zasedla oder Kina Šiška. Ko ji je razigrana mladina iz prvih vrst polne Katedrale sredi koncerta ob hitu, poimenovanem prav po Bartu, izkazovala višek naklonjenosti, se je lahko zdelo, da je Nokia kljub vsemu prišla že zelo daleč, hkrati pa se je, morda vendarle bolj kot glasba, kot izstopajoč pokazal prav njen pristop.

V prvi vrsti seveda predvsem njena aktivistična pozicija, v enaki meri vezana tako na etnične pripadnosti kot na nasprotovanju lepotnim in vedenjskim spolnim normam temelječo feministično kritiko, pri čemer je ob pretežno dekliški mladi publiki sredinega koncerta precej bolj do izraza prišlo drugo. Tako je prelomen obkoncertni trenutek napočil že po kakšnih desetih minutah, ko je Nokia po svojih treh velikih hitih – Tomboy, Kitana in Brujas – nastop na kratko prekinila in v tipičnem nagovoru v prve vrste povabila ženske in druge pripadnike ranljivih skupin, s čimer je ustvarila neke vrste varni prostor ali pa jim le dala tisto, kar so od nje želeli slišati, in pozornost po nepotrebnem preusmerila na spol.

Hajp, ki se je okrog Nokie tudi pri nas generiral v zadnjem letu, je poleg novega splošnega naraščanja popularnosti rap glasbe v veliki meri tudi posledica raznih raperkinih političnih statementov, ki so ob apolitičnem trapu in mainstreamovskem moraliziranju večinoma delovali všečno ostro in pristno, tudi v navezavi na njeno mešano poreklo in njeno težavno odraščanje.

Ob tem je bilo, kljub nesporni svežini in pripovedni moči lanskega EP-ja 1992, že pred koncertom jasno, da bo raperka, ki je vsaj delno uspešna tudi zaradi spretnega medijskega manevriranja, težko pripravila boljši nastop, kot jih denimo pripravijo nekateri precej manj odmevni, a tehnično zanesljivejši raperji, kakršnega je, denimo, le dan prej na letnem vrtu Gala Hale pripravil Jonwayne. Tudi ob nižjih pričakovanjih sta rahlo razočaranje, čeprav ne zares presenečenje, predstavljala kratkost njenega nastopa – ki je bil sicer dvakrat daljši od junijskega Cakesa da Kille – in rapanje čez matrice komadov z vokali vred, čeprav se je na slednje zanašala precej manj kot mnogi največji trap artisti in premalo, da bi to povsem zasenčilo njene solidne raperske sposobnosti, ki so nam bile v sredo, tudi s slamovskimi, kvazi freestyle elementi prikazane vsaj občasno.

Prav omenjeni Jonwayne je v torek med koncertom navrgel, da ne rapa čez posnete vokale, ker je v tem, kar dela, pač dober. V tem smislu se je Nokia v tem, kar dela, izkazala za zgolj povprečno, vseeno pa v njen opis dela spada tudi zabavljaško skakanje po odru in je kljub neodvisnemu statusu nasploh precej bolj dinamična, energična, popovska raperka kot statični, kontrolirani Jonwayne. S to nalezljivo energijo ji v petdesetminutem setu ni bilo težko zadržati pozornosti veseljaškega občinstva, četudi se je v drugi polovici koncerta ob manj zvenečih komadih uvrstitev hitov že na začetek seta začenjala kazati za pomanjkljivo taktiko.

V tem smislu je bil dramaturško bolje izpeljan nastop domače princese Kukle, ki je, denimo, prav zaključni akapela komad Zvezdana odpela v družbi back vokalistk predhodne inkarnacije njenega glasbenega ustvarjanja in nakazala, da vendarle ne ostaja povsem sama z naprednimi beati in svojimi negotovostmi, ki sta jih tokrat, podobno kot julija na Metelkovi, predstavljala dva varnostnika. Prav odsotnost vokalne spremljave se lahko ob komadih, kakršen je denimo Mitraljez, ki smo ga bili dolgo vajeni v večglasni izvedbi, kaže kot potencialna težava, a so Kuklini avantgardni vložki večinoma še vedno dovolj samosvoji, njene vokalne linije pa vsaj v refrenih hitov tipa Palma in podobnih vrhuncev sodobnega slovenskega pop/r'n'b ustvarjanja, še vedno tako privlačno spevne, da na poslušalca vsakič znova naredijo vtis. K temu je v sredo brez dvoma pripomogel tudi Kuklin izlet pod oder Katedrale, ki se je do konca njenega nastopa že lepo napolnila, po drugi strani pa je tovrstni stik pri Princess Nokii izpadel bolj neposrečen in prisiljen. Ko je v bisu z britansko zvenečim komadom Cybiko, ki je s svojo hitrostjo zopet razgaljal ranljivost njene dihalne tehnike, na oder povlekla nekaj mladeničev in s tem nehote sprožila plaz, je bilo namesto spontane zabave čutiti njeno distanciranost in kontroliranost. Podobno bi lahko sklepali ob dejstvu, da turnejo opravlja brez lastne didžej spremljave, kar je dalo priložnost domači Shu Shu, ali po tem, da je tehnična kakovost njenih zvočnih podlag očitno na polprofesionalnem nivoju, kar se je dalo čutiti predvsem ob hreščanju subovskih, basovskih zvokov na obeh straneh odra in izvedeti v pogovorih z vpletenimi.

Vse te malenkosti pa so bile seveda še vedno premajhne, da bi zares pokvarile užitek rap zabave željnim. Konec koncev se je v boljših trenutkih, predvsem v prvem delu koncerta, ob agresivnih, a hkrati besedilno prefinjenih uporniških skladbah že skozi kinetično energijo občinstva kazal emancipatorni potencial, ki ga Nokiina glasba do neke mere vsekakor poseduje, pa ga njen obglasbeni pristop včasih skoraj malce zamegli. Kdo ve, morda bo čas prinesel njeno še resnejše posredovanje robnih, subverzivnih stališč, ki lahko funkcionirajo predvsem na področju njenega utrjevanja manjšinskih skupnosti, in bo ob bolj dovršenih live nastopih dokazoval njeno kredibilnost. Morda pa bomo doživeli le njeno prehajanje v pop in posledično neizogibno umikanje od družbenokritične alternativne pozicije njenega zgodnjega dela. »Ne bom sprožil revolucije,« je po tabli nekoč pisal Bart Simpson ... 

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kje se lahko vpišem v fitnes klub INSECURITY?

Težko je tole recenzijo brat kot nekaj, kar naj bi spisalo kolikor tolikor objektivno (kolikor je to pri kritiki umetnosti seveda mogoče) kritiško pero. Bere se kot kritika nekoga, ki mu delo in aktivistični statement Nokie že tako ali tako ni povšeči/blizu. Že besedna zveza "najstniško uporniška raperka" je povsem nepodkrepljena s kakršnim koli argumentom, razen tem, da je raperka blizu tudi najstniški publiki. Zakaj je torej njen aktivizem najstniški? Ker je ženska?
Dalje, zakaj je dejstvo, da se opozarja na še vedno (tudi na zahodu) neenakopraven položaj med spoloma "nepotrebno". Zakaj je opozarjanje na še vedno prisotne šovinizme "nepotrebno"? Zamenjajmo besedico "šovinizem" z "rasizmom" ... a bi avtor še vedno pisal o nepotrebnosti??
In zopet tega ne argumentiral?
Zanimive so tudi avtorjeve uporabe bes. zvez kot je "zabavljaško skakanje", "veseljaško občinstvo" ... ipd ... kot da je "having fun" in obvladati oder a priori slaba lastnost performerja, ki je ob tem še kritičen v svojih besedilih? Zakaj kritičnost nujno predpostavlja resnost nastopa??!?! (think Dead Kennedys). Razumem kritiko na nasnete vokale, ipd., ampak vse ostale zgoraj našteto pa kaže na diskurz kritike, ki ne zahteva argumentacije in morda počiva na teh istih predsodkih proti katerim se Nokia poskuša (uspešno ali ne) zoperstavljati.

Pomoje takele pizdarije kvečjemu škodijo feminizmu, kot pa ga enablajo. Kle se gre bolj za it se nek feminizem, da kao z njim kupimo folk, ki sploh ne ve kaj to je, ampak jim je modna muha, se jim zdi progresivno itd....uglavnem nokia lahk nardi hud žur, sam skisa s tem kvazi modnim feminizmom še tist karizme ki jo premore.

..??? zakaj govorjenje o feminizmu in opozarjanje na šovinizme škodi feminizmu? A se ti res zdi, da je feminizem pri Nokii modna muha? Glede na vse njen izjave v intervjujih do zdaj? Pa a se ti ne zdi point ravno v tem, da ravno tej najstniški publiki, ko jo med drugim ima, posreduje naprej ideje feminizma (ki so glede na njene intervjuje daleč od modnih)?? Veliko žensk, ki so bile na koncertu in jih osebno poznam in niso najstnice (!) pa se jim je vseeno zdel ravno ta moment, moment opolnomočenja. To, da je nekoga zmotila njena angažiranost oz. mu/ji skisala žur, no, o tem se mora pa sam/a vprašat zakaj. In res plis ne odgovorit, da gre pri Nokii za kvazi modni feminizem. Do your homework first.

Misliš da govorim na pamet, did my homework, brezskrbi.
Za mene je feminizem to, da stremimo k temu da so ženske enakovredne moškemu, da se jih respekta, da so pred zakonom enake, da majo enako besedo pri odločanju o pomembnih stvareh...pri nokii pa čutim nek drug vajb, kao ženske so več, treba je vrnit moškim za nazaj, zdej je naš čas itd., ugl nek vibe ki si ga kot človek ne želim v družbi. Hecna je ta cela scena no, ki dobi ''moment opolnomočenja'' na žensko ki je prišla pobrat keš in se v postransko slika za calvin klein, 2 uri kasneje ga pa v klubu densa na komade od npr. Migosa, za katere je ženska približno enako kot prstan al pa avto. Če se gremo žur se gremo žur, ne pa mešat nekih političnih statementov zram ki se ne obdržijo ko pogledaš 2m pod gladino zadeve.

"Veliko žensk, ki so bile na koncertu in jih osebno poznam in niso najstnice (!) pa se jim je vseeno zdel ravno ta moment, moment opolnomočenja."
Ne vem za kakšne ženske gre tle, sam če se jim tko neki na prvo žogo zdi hud moment opolnomočenja to, da dobijo safespace pred odrom, potem so tud one ravno ta problem, ki kvečjemu zavira, ne pa spodbuja k enakopravnosti, enakosti...

Men je bla Kukla boljša za vs pa ne vem

Nolite Te Bastardes Carborundorum

ma nimaš pojma kaj je feminizem ... mešaš osnovne stvari ... kar lepo še enkrat med knjige ;)

@hjah... hvala za korekten nagovor

prva relevantna stvar je, da si kritika vsaj tu ne prizadeva biti objektivna per se, kolikor najstniško se to sliši. Glasbene kritike na RŠ so v idealnem zelo subjektivne in s kolikor gre jasno reflektiranimi ter preglednimi predpostavkami. Oziroma k temu stremijo,

glede bolj direktnih vsebinskih premislekov pa naj bo rečeno zgolj to, da komentar recenzentu pripisuje izjave, kakršnih po mojem mnenju sam dejansko ni poskušal objektivno zatrjevati. V primeru "nepotrebnega preusmerjanja na spol" v stavku spregledaš pomemben "ali". Pravtako "zabaljaštva" v in med vrsticami nikakor ne gre brati zgolj v podani interpretaciji, celo obratno - če seveda skušaš razumeti besedilo v celoti.

@pucelj ... lahko obračamo besede in beremo med med vrsticami, ampak ne glede na to, besede in besedne zveze imajo svoje konotativne pomene in ti tvorijo določen diskurz, ki preveva celotno besedilo, pri čemer "ali" tega ne omaja prav zares ...

... in ruins

@ anonymous,

tudi diskurz lahko pripišeš, čeprav dejansko ni impliciran,
ne da se mi s temi kvazi filozofskimi, nisem tko naiven ...

po moji presoji ima tisti "ali" svojo pomembno funkcijo, če jo hočeš prepoznati ali ne ... ne da bi se tukaj spravljal v globjo interpretacijo jernejevih poant, omenjena funkcija je pomembna, ker se na podlagi ignorance do mislenega prostora, ki ga odpira, avtorju pripisuje šovinističen ali ciničen diskurz, ki pa ga samo besedilo nikakor ne posreduje ne v ne med vrsticami ali, če hočeš, diskurzi ... ta se mu zgolj in samo krivično pripisuje. kar tukaj pozabljaš -> to je recenzija koncerta, ne normativno motiviran komentar nokiine kakršnekoli že vrste diskurzivne ali politične prakse; s tem želim reči - navezujoč se konkretno na dani primer -, da koncert vselej vključuje številna določila, ki v celoti daleč presegajo glasbenikov ekspliciten stejtment (ali recepcijo le tega), kakršne koli vrste bi ta lahko bil ...

če želiš tisto kar ti v tej recenziji manjka: http://radiostudent.si/glasba/odprti-termin-za-glasbo/rhyme-kickerka-pri...

Žiga Pucelj, a nisi ti glasbeni urednik? Ker tukaj ne zgleda ravno kot da popolnoma razumeš poleg pravic tudi dolžnosti, ki jih prinaša tak položaj v letu 2017. Na nekaj tehtnih komentarjev tu si namreč odgovoril malodane primitivno. Nekdo poglobi raven diskurza s tem da ti pokaže in argumentira t. i. 'šovinistične konotacije' in ostale subtilne problematike recenzije in tvoj odgovor je, da jih pač ni. To je ali čisto pomanjkanje stika z realnostjo ali pa nerazumevanje pomena besedne zveze 'šovinistične konotacije' in nepripravljenost izobraziti se o tem. Še širši problem kot ta sramota za medij, ki se ima za progresiven pa je to, da s tem tudi mladega recenenta zavoljo tega, da ga za vsako ceno braniš prikrajšaš za priložnost, da bi s tvojo pomočjo poglobil svoje razmišljanje, osvestil svoje podzavestne predsodke in izboljšal svoje pisanje, kar je točno to, kar naj bi služba urednika bila. To, da na koncu jasno poveš da vidiš glasbeno kritiko kot popolnoma ločeno od družbene (in v res absurdni gesti linkaš oddajo, ki po tvojem očitno predstavlja ves feminizem, ki je v glasbeni redakciji dobrodošel in bi moral biti dovolj) pa je dandanes nesprejemljivo. Dokler bo RŠ dopuščal takšne primankljaje ne bo nikoli stal ob boku tujim glasbenim medijem.

XYX -ju oz XX + extra Y

Pomene in medvrstične "konotacije raznovrstnih pomenov" doživljaš zelo v nestiku z realnostjo. Hkrati vzpostaviš moralni imperativ kot bi to počel pridigaški klerik ter uporabljaš moralo kot sredstvo manipulacije s katerimi sprožaš vzmete na voljo urednika, ter ga hkrati žališ, da je primitiven. Ne vem ali je to tvoj splošen modus operandi, a občutek mi govori, da ta komentar ni osamljen primer. Sam doživljam femme agendo kot nekaj kar se mora spoštovati, a nastopi takšne radikalne emancipacije z vsemi napadi delujejo kot reflex effekt in slabšajo atmosfero diskurza.

Nekoga ki z vso resnostjo uporabi izraz kot je 'femme agenda' itak ni resno za jemati. Ne vem tudi od kje ti moralni imperativ kot glavna poanta povedanega, pa tudi če bi le-ta to bil to da to izpostaviš še ni protiargument. Tvoj drug poskus 'protiargumentacije' pa je v esenci to, da zadeva avtomatično ne drži (in škodi t. i. 'agendi'), ker ni povedana dovolj lepo in nekako tudi impliciraš, da ne povedati nečesa dovolj lepo (po tvojih kriterijih) je nemoralno. Torej dva precej klišejska fallacyja. Zadnje sredstvo, ki ga uporabiš pa je spet zanikanje teh šovinističnih konotacij. Kaj je z njimi mišljeno in zakaj le-te objektivno gledano obstajajo je dobro razloženo že v nekaj zgornjih komentarjih, zato predlagam da jih še enkrat natančno prebereš.

Trenutek opolnomočenja?? Koncert in pristop te kvazi umetnice, nikoli. Tako da nevem v imenu katerih žensk se kle govori. Plehki videi ala how to be a a bitch, dating advice itn. na YouTube-u..na koncertih nasnete matrice, res, to je art. In pol se kle nabija s strani kaj js vem feministk z lepo izbranimi besedami. Ce se ne strinjas z njimi, si proti njim, pa se razpravljale bi na veliko in obracale besede v nedogled..Nokia pa naj bo raje res feministka, ker glasbeno je švoh. Pa lep pozdrav

Zdravo, v našem imenu se govori.
Nam je vseeno, če Nokia poje na nasnete vokale ali ne, ker nam v bistvu ni point v tem...in tvoja kritika, da to "ni art", se pač ravna po kriterijih arta, ki veljajo za "umetnostni kanon", ki je večinoma ipak patriarhalen in daje prostor samo moškim umetnikom, ker oni res "delajo art", ženske pa samo "fejkajo art".
Ampak v bistvu nam je vseeno tud, če se ravnaš po nekih drugih kriterijih.
Me smo bile opolnomočene, tudi če se tebi to zdi "zgrešen način". Najlažje se je spravljat na ženske pa jim govorit, da so "na napačen način opolnomočene" pa da "sploh ne vejo, kaj je "pravi" feminizem", kot pa kritizirat sistem.
Pozz,
Une druge ženske

Ženska objasnila in pojasnila kako stojijo zadeve, vso nadaljne flancanje odveč.

Obstajajo ženske, ki delajo art. Tko da nevem od kje ti to, da ženske fejkajo art. hahaha..Jaz tega ne trdim, niti v zgoraj napisanem. Plus to je moje subjektivno mnenje. Smešno, zmeraj napadane, četudi samo svoje mnenje izraziš.

Točno tko, v našem imenu se govori!! In faking nihče nima pravice komur koli odvzemat občutka opolnomočenja. Zdej pa dost tega patriarhalnega sranja ...

Hahaha. Tocno tko. To so resne frustracije. Nihce vam tega obcutka ne more vzeti, nihce. Zivite te obcutke in jih ne vsiljujte drugim.

@HAHE: Zanimivo, kako so si diskurzi zatiranja med seboj podobni ne glede na to, proti kateri družbeni skupini so uperjeni. Namreč, imam znanca, ki je homofob in pravi: "Nimam nč proti gejem, sam zakaj mi morejo s to parado ponosa vsiljevat svoje mnenje."
Predsodki so stvar nezavednega in očitno kot družba še nismo tam, da bi jih večinsko ozavestili. Ne glede na to, to pa je vloga medija kot je Radio Študent.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.