Althu$ser, 2. del

Althu$ser, 2. del

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 9. 2017 - 18:30

Prejšnjič smo začeli serijo dveh oddaj na temo subjekta pri Althusserju. Pokazali smo na dokaj nepoznano besedilo z naslovom Tri opombe k teoriji diskurzov iz leta 1966, v katerem Althusser naleti na izbiro med dvema možnima potema v obravnavi problema subjekta. V prvi opombi, ko obravnava kriterije razmejevanja različnih diskurzov, slednjega najde v različnosti forme subjekta, ki jo proizvede vsak izmed njih. Subjekt nezavednega je drugačen kot subjekt ideologije, prvi je opredeljen prek tega, da je v diskurzu prisoten prek nadomestka, da v njem umanjka, drugi prek tega, da je v njem eksplicitno prisoten kot tisti, ki kot v odgovoru na interpelacijo izreče »Jaz«.

V tretji opombi se stvari spremenijo: Učinek subjekta postane ekskluzivno določilo ideološkega diskurza oziroma interpelacije. Althusser se ob tem sprašuje, zakaj bi tistemu manku, ki opredeljuje nezavedni govor, sploh še rekli subjekt, če z njegovo tradicionalno pojmovnostjo nima nikakršne zveze. Vendar s tem, ko formo subjekta zvedemo na učinek interpelacije, naletimo na dvojno težavo. Prvič, kako to, da je interpelacija sploh lahko uspešna, da se interpelirani nanjo sploh odzovejo. Drugič, kako to, da in če lahko spodleti. Z drugimi besedami: Kako lahko interpelacija pojasni eno in drugo. Ali za pojasnilo uspeha ter neuspeha zadošča njen konceptualni okvir, ali pa je potrebno seči čez. Tema današnje oddaje bojo tako rešitve, ki jih je mogoče podati znotraj ter zunaj konceptualnega polja.

 

Tostran interpelacije

Začnimo z enostavnim vprašanjem: O čem točno govori Althusser, ko govori o interpelaciji? Teorija je zavoljo svojega vpliva na poststrukturalizem splošno tako poznana, da bo popolnoma dovolj, če jo opredelimo s kratko razjasnitvijo  naslednjega obrazca iz Ideologije in ideoloških aparatov države:

»…ideologija 'deluje' ali 'funkcionira' tako, da z zelo natančno določeno operacijo, ki ji pravimo interpelacija, 'novači' subjekte med individuumi (novači jih vse) ali pa te individuume 'spreminja' v subjekte (spreminja jih vse). Interpelacijo lahko pojasnimo z najbolj banalno vsakdanjo policijsko (ali pa tudi ne policijsko) interpelacijo, naslovitvijo: 'Hej, vi tam!'.«

Interpelacija je tako poziv, ki mu sledi tisti slavni obrat za 180 stopinj, ki ga izvede poklicani, saj »je prepoznal, da je naslovitev veljala 'prav' njemu in da smo se naslovili prav nanj (in ne na koga drugega).« Z obratom se individuum v pozivu prepozna kot naslovnik, kot subjekt tega poziva. Nadalje, če, kot pravi Althusser, ideologija med individuumi, ki jih novači in spreminja v subjekte, novači in spreminja vse, od prvega do zadnjega, če ni individuuma, ki ne bi bil od vekomaj interpeliran v subjekt, individuum ne obstaja. Človek je po naravi ideološka žival. Z Atlhusserjem: »…individuumi so potemtakem 'abstraktni' v primerjavi s subjekti, kar individuumi vselej-že-so.«

Da vsa ta množica individuumov, ki nikoli ni bila množica individuumov lahko obstaja kot trop ideoloških živali, pa je nujno, »da obstaja neki edini absolutni drugi Subjekt«, ki ga za razliko od mnoštva poklicanih subjektov, »ki jih pišemo z malo začetnico«, pišemo z veliko. V pozivu tega Subjekta – Boga, Pravice, Nacije,… - se individuumi prepoznajo kot religiozni, moralni, nacionalni subjekti. Z določenim pripisom: Bog, Pravica, Nacija in podobni zveličavni Subjekti ne obstajajo nikjer drugje kot v uslužnosti tistih, ki svoje življenje živijo kot Bogu vdani, Pravici zavezani ter s krvjo povezani. Ta veliki Subjekt potemtakem ni danost, ki bi kričala s svojega naravnega mesta na nebu, v srcu in ožilju. Za obstoj variacij (velikega) Subjekta je potemtakem določen minimum vere pred verovanjem, popolnoma vsebinsko prazna gesta predpostavljanja, da nekaj takega, kot je Subjekt z veliko v Lacanovi terminologiji, subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve, rečeno z Lacanom, obstaja. Človek bi raje nič hotel kot pa nič ne hotel, bi rekel Nietzsche.

 

Zdi se, da je s tem izpeljava celotnega konceptualnega polja interpelacije zaključena. Imamo subjekte, ki se prepoznavajo v negovorjenosti s strani velikega Subjekta, ki ne obstaja nikjer drugje kot v njihovem prepoznavanju, ki se je vedno že začelo. Z drugimi besedami: Ker je proces krožen, je želja po tem, da podamo primer individuuma, ki ni subjekt po definiciji, obsojena na neuspeh. Z drugimi besedami: Je na neuspeh obsojen vsak poskus, da bi ubežali ideologiji. Zdi se, da nam za prikaz celotne operacije ne manjka nič več.

Pa vendar, umanjka dvoje. Kot prvo – strukturni moment. Operacijo interpelacije je potrebno gledati v navezavi na reprodukcijo položajev, ki tvorijo določeno kompleksno celoto z dominanto, determinirano v zadnji instanci s strani ekonomije. Interpelacija je v tem oziru subjektivacija träger-funkcij, momenta zgodovine kot procesa brez subjekta ali cilja, ki subjektivira mesta znotraj procesa, jih oskrbi s subjekti, ki opravljajo vloge, predpisane z mesti. Drugo – zaenkrat tega nimamo konceptualiziranega –: kako se operacija odvija v očeh subjektov, kako poteka v očeh ljudi, ki živijo svoje razmerje do lastne eksistence, kot da bi bili subjekti, nikakor ni nepomembno.

Subjekti so namreč zgolj v tem, kot da bi bili. Subjekti so zgolj, kolikor v spekularnem prepoznanju v nagovoru, ki jih dela za subjekte, sama operacija njihove produkcije izgine, kolikor se jim kaže kot »je«, in ne, kot da bi bili. Zgolj ker subjekti prepoznajo, da so subjekti, kot da bi bili subjekti, tudi neodvisno od poziva, ki jih šele proizvede v njihovem ravnanju, kot da so, tudi res so subjekti. Torej tisti, ki misleč, da so, živijo, kot da bi bili svobodni, kot da bi bili sami postavili samega sebe, kot da bi bili avtonomen vzrok svojih dejanj. Ta kot da bi bili avtonomije, ki je s stališča teorije lahko le lažna, a nujna utvara znotraj ideologije, nosi obliko izreka »Sem avtonomen, ker jaz sem jaz.«, v katerem Althusserjev subjekt kot baron Munchausen samega sebe za lase potegne iz močvirja. Majhna sprememba besed, ki potegne za seboj razliko med realnim in spoznavnim predmetom.

 

Tako dobimo krožno formulo, ki po eni strani ukine individuum, po drugi pa z univerzalizacijo področja interpelacije in njenih kot da bi bil zmot operaciji podeli digniteto, ki je operacije običajno nimajo. Če vam občasno odrežejo napačno ledvico, se interpelacija nasprotno nikoli ne ponesreči, trägerji pa vsakič dosežejo zahtevano subjektivacijo. Kar je, kot je verjetno razvidno, epistemološki, vsekakor pa ne moralni problem. Epistemološki, ker se zdi, da tovrstna nemožnost spodletelosti vodi v funkcionalizem, ki ne zna pojasniti odpora. Nikakor pa ne moralni, ker upravičenje odpora ni naloga teorije, ampak raznoraznih ideologij, ki to bolj ali manj uspešno izvajajo. V tem oziru teorije s pretenzijo po opravičevanju nenazadnje niso nič drugega kot segment del teh ideologij, ki se v tipični denegaciji svoje narave ne zavedajo tega, da so ideologije in v tem nezavedanju ravno to so. Če in ko spodletijo, v bistvu naletijo na iste težave kot kapitalistične ideologije. Namreč iz »Kako to, da interpelacija v podrejen subjekt kapitalističnega reda ni vedno gladka?« v »Kako to, da interpelacija v uporniški subjekt revolucije ni vedno gladka?«.

Če bi za interpelacijo veljalo, da ni mogoče, da spodleti, bi bili po eni strani na veke vekov obsojeni in zreducirani na to, da subjektiviramo träger-funkcije obstoječe družbene strukture. Očitek funkcionalizma, ki z vseh mogočih strani leti na Althusserja, bi bil s tem v celoti upravičen. Hrbtna stran problema funkcionalizma bi bila, kot je razvidno iz povedanega, problematika neuspelega poziva k odporu. Zakaj poziv k slednjemu ni a priori uspešen. Interpelacija, definirana kot nujno uspela, vsaj v trenutni obliki konceptualizacije tako ne more pojasniti ne enega ne drugega – ne reprodukcije statusa quo ne odpora. Vendar je težava zgolj navidezna in koncept interpelacije brez težave pojasni vsaj določene oblike svoje neuspelosti. Rešitev oziroma njen neuspeh se kaže v bistveni nesigurnosti medija, v katerem slednja najde svoj obstoj. Pojasnimo.

Težava, če se morda na prvi pogled tako zdi, ni v cirkularnosti formule interpelacije, v tistem vedno-že-subjekt. Če namreč rečemo, da je interpelacija nagovor in da ima ideologija materialno eksistenco, to pomeni, da predstavlja diskurzivni del materialnosti. Problem kvarka s tem hitro izgine. Judith Butler v Psychic Life of Power v poglavju o Althusserju, naslovljenim Vest dela subjekte iz vseh nas, zapiše:

»Slovnica, ki upravlja z naracijo formacije subjekta, predpostavlja, da je gramatično mesto subjekta od vekomaj vzpostavljeno. Tako slovnica, potrebna narativu subjektivacije, rezultira iz narativa samega.«

Vprašanje spodletelosti se tako reformulira. Problem ni več v formi subjekta, ki bo nujen učinek vsake interpelacije. Interpelacija v tem oziru ne more ne biti uspešna. Temu bi lahko rekli šibki kriterij uspelosti interpelacije, ki bi slednjo mislil popolnoma formalno, s tem pa bi vsak govor o neuspelosti zvajal na irelevantnost. Močni kriterij bi v nasprotju s popolnoma formalno zgradbo šibkega kriterija pridodal kriterij vsebine. Bil bi torej v trditvi, da interpelacija ne proizvede zgolj forme subjekta, temveč to formo zapolni s konkretno vsebino, s točno določenim smislom, s prepoznanjem točno določene ter neodpravljive, vsebinsko določene oblike subjektivacije. Šele s to referenco na kvarek vsebine dejansko lahko govorimo o spodletelosti (neuspelosti, ki po šibkem kriterju predstavlja obliko uspelosti). In do kvarka res lahko pride, saj je medij, prek katerega interpelacija poteka, v osnovi popolnoma formalen ter s tem v distanci do vsebine. Ta po naravi nesiguren medij je jezik.

Slednji namreč deluje zgolj pod pogojem, da ga ločimo od sheme komunikacije, ki jo v najbolj slavni obliki najdemo v Jakobsonovi Lingvistiki in poetiki. Če izmed tistih šestih funkcij odštejemo poetično, shema komunikacije, ki dominira v preostalih petih, lokucijo razume kot prenos avtorjevega hoteti-reči/pomeniti do poslušalca, skratka kot prenos sporočila, ki je v celoti v oblasti avtorja. Njeno nasprotje na primer najdemo v modelu literarne interpretacije, ki ga Jean-Jacques Lecercle ponudi v Interpretaion as pragmatics. Lecerclov model nosi ime A<-[L->T<-E]->R, pri čemer vsaka izmed črk v imenu - poleg tega, da imenu omogoča, da Lecerclovo poudarjanje drugačne sheme zveni kul urbani populaciji – Lecercle je alter shit –, designira enega izmed petih strukturnih mest - aktantov znotraj nove sheme lokucije. A in R sta träger-funkciji, potrebni subjektivacije, author and reader, avtor in bralec, ki ju na osnovi interpelacij zapolnjujejo različni akterji. Vendar fokus ni več na njiju. Poudarek ni več ne na avtorjevi intenci, ki je tradicionalno obvladovala smisel sporočila, ne na njegovi zrcalni podobi v bralcu. Smrt avtorja ni, kot pri kakem Barthesu, rojstvo bralčeve ustvarjalne svobode.  

Poudarek je na središčnem členu LTE, edina stalnica znotraj katerega je » oziroma text, ki se vpisuje vsakič v novo konjunkturo L – language in E – encyclopedia, torej z jezikom in zbirko pregovorov/rekov/splošnih vednosti nekega specifičnega obdobja branja. Bralec in njegove reprezentacije avtorja (Kakšna je bila avtorjeva intenca?) ter avtor in njegove reprezentacije bralca (Kakšnemu bralcu pišem?) sta odvisna od tega srednjega člena. Isto besedilo, napisano v latinščini za časa, ko je bila latinščina splošno govoreč jezik, in prepisano danes, recimo omogoča oblikovanje popolnoma drugačne podobe avtorja in bralca. Medtem ko se bralcu za časa rimske antike ne bo zdelo nič čudnega, da je tekst pisan latinsko, si bo današnji bralec izoblikoval idejo domišljavega avtorja – bo interpeliral konkretno bitje kot domišljavega avtorja, ki želi pokazati, kako je pameten in nad vso neumno rajo. Na podoben način lahko govorimo o poteku interpelacij v nasprotno smer.

Pomembna je ravno centralnost Teksta in njegova sprega z jezikom ter splošno vednostjo nekega časa, prek katere tečejo interpelacije v eno in drugo smer. Ta novi center v tekstu namreč prekine s primatom smisla, ki ga nekemu specifičnemu izreku pripiše njegov vir. In interpelacije niso nič drugega kot izreki, ki bazirajo na dveh nesigurnostih. Na eni strani na gramatičnih strukturah, ki so popolnoma formalne, kolikor sicer v veliki meri določajo reprezentacije, ki jih avtor in bralec oblikujeta o sebi, o drugem, o celotni govorni situaciji. Na drugi strani na nepovezanosti rezervoarjev vednosti oziroma enciklopedij, ki spet omogoča nove in nove reinterpretacije sporočila-interpelacije in s tem kvarke v njenem institucionalno začrtanem poteku. Glede na to, da interpelacija kot diskurziven akt obstoji zgolj na osnovi ponovljivosti, je jasno, da do takšnih re-interpretacij slejkoprej tudi pride.

Materialna eksistenca naravnega jezika tako omogoča, da izjava na naslovljenca nima tistega učinka, kot ga je želel njen avtor (lahko tudi institucija), da se skratka naslovljenec ne prepozna v naslovitvi na zahtevan način, da performativi, kar interpelacije seveda so, saj je forma-subjekta proizvod, in ne danost, v zadnji instanci vsebujejo inherentno možnost svoje spodletelosti. Tistega, čemur je Pêcheaux v stilu svojega preoblikovanja Althusserjeve reprodukcije produkcijskih razmerij v reprodukcijo/transformacijo produkcijskih razmerij rekel reformulacija/parafraza. Tako na ravni diskurzivnosti kot na ravni materialnih praks v ožjem pomenu gre namreč za ponovljivost. Ponovljivost, ki kot inherentno možnost postavlja spodletelost rituala, bodisi je ta diskurziven ali ne. Naša tema je vezana izključno na interpelacijo, zato ne-diskurzivno materialnost bolj ali manj puščamo ob strani. Z drugimi besedami: Ne padam v iluzijo, da se s tem, da se na nagovor »Ej feget!« odzoveš z reinterpretacijo značaja svojega fegetovstva, kot si misli kaka Butler, kaj blazno spremeni. Pêcheauxova reformulacija economic demand v economic command, tržnih zahtev iz mistike trga v akt nasilja vladajočih razredov, bi bil recimo dosti boljši primer subverzije pomena jezika, ki kaže na zunaj-diskurzivno institucionalno materialnost, kot pa to, da na očitek, da si homo, odgovoriš z »Ne, v bistvu sem steklenica!«, kakor da je za stran, ki žaljivko izreka, važno, kaj si pri tem misliš o sebi.     

Problem interpelacije, kolikor obstoji v diskurzivni materialnosti, tako ne more biti v tem, da ne zmore pojasniti svojega neuspeha, saj to, vsaj če govorimo o močnem kriteriju, lahko stori. V tej luči tudi lahko razumemo, zakaj Lecercle nastop lacanovskega realnega, ki razruši simbolni red, omeni bolj ali manj mimogrede. Ker mu nesigurnosti, ki jih poseduje medij, ki je interpelaciji inherenten, za spodletelost zadoščajo.  Vprašanje, ki koncept interpelacije vleče v globlje težave in izven njenega polja, je ravno nasprotno: Ne zakaj lahko interpelacija spodleti, temveč zakaj interpelacija sploh deluje oziroma zakaj se na njen klic sploh odzovemo in v njemu prepoznamo?

 

Onstran Interpelacije

Franck Fischbach v knjigi z naslovom Brez predmeta, v poglavju o interpelaciji, glede problema pogoja uspelosti interpelacije predstavi dve možnosti. Prva, vezana na že omenjeno delo Judith Butler, je, milo rečeno, zgrešena. Slednja se sklicuje na Althusserjevo avtobiografijo, specifično na njegov opis klicanja policije, potem ko je ženi pregrobo zmasiral vrat. Omenjeni pasus naj bi predstavljal primer subjektove izvorne priklenjenosti na zakon, ki predhodi policistovem »Hej, ti tam!«. A vendar lahko v njem prepoznamo le ravnanje že konstituiranega subjekta in prav lahko bi navedli množico primerov, vezanih na enako situacijo, znotraj katere je ta predaja represivnim aparatom izostala. Brez tega bi izostala tako možnost detektivk kot nerazrešenih primerov zločina. Njeno postavljanje krivde pred obstoj zakona in sklicevanje na Nietzscheja ni nič manj zgrešeno. Mar ni ravno slednji velik del drugega eseja iz H genealogiji morale posvetil ravno opisu nič kaj nežne vzgoje, potrebne za transformacijo do zakona popolnoma apatične živali v človeka, ki obljublja. Pred subjektom, ki se pusti klicati, ni njegova izvorna ljubezen do zakona, temveč ideologija, ki ga kleše v veščini zaljubljenosti. Butler kot izvor predpostavi tisto, česar genealogijo popisuje Nietzsche.

 

Žižek po drugi strani trdi, da ideologija deluje zgolj ob predpostavki določenega fantazmatskega momenta. Zakaj? Če si pogledamo opis interpelacije, ki ga poda Althusser, se zdi, da ta temelji na določenem gladkem prehodu. Individuum zavoljo interpelacije od vekomaj obstaja zgolj kot subjekt, ki se v nagovoru velikega Subjekta prepoznava kot subjekt, poseduje identiteto in s tem obstoj v simbolnem univerzumu. Vendar pa prehod od individuuma do subjekta, če sledimo Dolarjevemu tekstu Onstran interpelacije, ni tako gladek, saj »pri formuli interpelacije […] ostane nek del individuuma, ki se ne more preleviti v subjekt. […] Ne gre za to, da bi zanikali rez, treba mu je le dodati preostanek.«

Kaj je ta preostanek, ki ga proizvede vstop v simbolno? Je proizvedena izguba. Lahko rečemo, da z vstopom v simbolno pridobimo izgubo, saj realno tistega, kar je izgubljeno - po zgledu Lacanove formule »Denar ali življenje!« -, nikoli nismo imeli. Popolnoma jasno je, da v navedeni formuli sploh ne gre za izbiro. Če izberemo denar, izgubimo oboje, če izberemo življenje, smo prikrajšani za denar. Mogoč je zgolj dvojno beden rezultat. A zgodbe s tem še ni konec. Vnazaj se proizvede ravno možnost položaja, v katerem posedujemo oboje, proizvede se izguba oziroma manko, ki je v svojem bistvu pridobitev. Ta manko je nezapolnljiv z vidika interpelacije oziroma vstopa v jezik, saj ravno slednji to izgubo oziroma preostanek znova in znova proizvaja, s tem ko se izvaja in s tem najeda samega sebe.

Temu najedanju, ki v svojih simptomatskih izbruhih kaže na neodpravljivo eksistenco manka, temu neinkorporiranemu in vnazaj proizvedenemu delu individuuma lahko podelimo ime subjekt nezavednega. Subjekt, ki se za razliko od Althusserjevega ideološkega subjekta ne prepozna v svojih simptomih in s tem presega logiko spekularnega razmerja, ki je za Althusserjevo teoretizacijo subjekta ključen. Na tem mestu nastopi omenjeni fantazmatski moment, ki lahko edini vsaj provizorično zaceli pridobljeno rano. In v čem stoji fantazma? V goli supoziciji, da nekje obstaja mesto, kjer izgube, ki jo proizvede vsiljena izbira, ni, kjer je manko manjkajoč. Zdi se, da je to mesto ravno mesto tistega subjekta z velikim S, Lacanovega Drugega, mesta, kjer je mogoče posedovati izgubljeni, a nikoli posedovani objekt poželenja. Mesto, ki pa je, kot smo pokazali, obstoječe zgolj v tisti prazni gesti, kar pomeni, da ravno ni tisto, kar subjekt verjamejo, da je: Mesto polnega uživanja, vednosti o tem, kako priti do polnega uživanja, temveč gola gesta supozicije, da je takšno mesto mogoče.

Razkriti, da takšnega mesta ni, naj bi bil ravno namen psihoanalitične prakse. Pacient skratka pride do analitika, ki naj bi to vednost o polnem užitku posedoval, ki je subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve, in subjekt, za katerega se predpostavlja, da uživa, obenem, saj je osnovna zahteva vsakega, ki pride k analitiku, naslednja: »Ne morem uživati, in pri analitiku predpostavi(m) vednost o tem, kako bi si pridobil užitek.« A analitik kot tisti, ki stoji na mestu Drugega, je ves čas tiho, kar pomeni, da tovrstne vednosti ravno nima, da kot tisti, ki zaseda mesto Drugega, ki naj bi to vednost ravno omogočal, o tej vednosti preprosto nima pojma, in da potemtakem te vednosti ni. Ne ker je analitik ne bi posedoval, temveč ker te vednosti preprosto ne more biti. Sama fantazma posledično ni nič več kot fantazma. Kar pa ne pomeni, da v svojem zgolj ne proizvaja realnih učinkov, saj ravno s prazno in neizpolnljivo obljubo celi vrzeli, ki jih proizvaja interpelacija.

Medtem ko fantazma po Dolarju »prikriva, da Gospodar vselej stopi na mesto neke praznine«, psihoanaliza v analitikovem molku razkrije ravno to, da je Gospodar zgolj in samo praznina, da ni nič manj ogrožen s strani manka kot tisti, ki v zavedanju svoje bede v njem išče fantazmatsko uteho, ki v praksi psihoanalize nujno umanjka. Lahko bi rekli, da je to ravno opis artikulacije med diskurzom nezavednega in diskurzom ideologije, ki ju je v Treh opombah k teoriji diskurzov Althusser zgolj orisal. Rekli bi lahko, da interpelacija poleg učinkov, ki jih zariše Althusser, proizvede še nekaj več od prepoznavajočega subjekta, več od identitete – praznino; da proizvede subjekt nezavednega, subjekt, ki ravno ni vezan na logiko prepoznanja. Z drugimi besedami: Da fenomen interpelacije, ki ga popisuje Althusser, proizvede učinke, ki jih koncept interpelacije ne popiše. In če je ta nepopisan dodatek nujen, če interpelacija nujno proizvede preostanek, ideologija, ker samo sebe naluknja, funkcionira zgolj, kolikor se posluži elementov, ki niso zvedljivi na razloge-subjekta v Althusserjevem smislu.

Z drugimi besedami - ideološke argumentacije, vsebovane v diskurzu interpelacije, ne zadoščajo in ideologija se mora opreti na fantazme. Ravno slednje pa je Althusser v Treh opombah razglasil za specifične označevalne elemente, ki tvorijo diskurz nezavednega. Kot končni, a provizorični sklep lahko iz tega izpeljemo dva zaključka. 1) Da sam sicer ne vem, zakaj bi tistemu preostanku, ki nastane ob interpelaciji, rekel subjekt, saj subjekt, o katerem v tem primeru govorimo, bolj ali manj nima nikakršne veze s tistim, kar je bil subjekt v tradicionalni terminologiji. 2) Da oris artikulacije med diskurzom nezavednega in ideološkim diskurzom, med razlogi-subjekta in fantazmatskimi elementi, ki ga Althusser poda v Treh opombah k teoriji diskurzov, v bistvu nakazuje pot, ki jo bo kasneje ubrala psihoanalitična kritika Althusserjeve teoretizacije ideologije. Nakazuje pot in s tem v neki meri razrešuje kasnejše Althusserjeve probleme.

 

Pisal je Matija Jan, brala sva Peter in Polona. Za tehniko je skrbel Luka .

 

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kaj pa če odgovora na interpelacijo sploh nemoreš izreči, ker že pred tem dobiš fatalen strel.

The ting go skraaa papa kakaka skidiki papa and a ppopdrooopooom skiaa dodokokokom poom poom.

2+2 is 4, MUANIS 1 that's 3 quick maths.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.