Levica in identitetne politike

Mnenje, kolumna ali komentar
18. 10. 2017 - 13.00

Levičarji ponavadi nasprotujejo nečemu, kar imenujejo identitetne politike, razumejo pa jih kot obliko skupnega političnega udejstvovanja, ki je utemeljeno na pripadnosti identiteti. Pri tem med identitete, na katerih so osnovane identitetne politike, uvrščajo denimo rasno, spolno, seksualno, nacionalno, versko identiteto. Pot tovrstnih politik naj bi bila zgrešena, saj ne upoštevajo realnega interesa ljudi, ki preči identitetno pripadnost. Ta naj bi se nahajal v ekonomski enakopravnosti, ki ni mogoča zaradi razredne delitve v kapitalizmu, saj slednji ljudi razporeja med izkoriščani proletariat in kapitaliste, ki ga izkoriščajo. Politika bi morala biti utemeljena na skupnem delovanju proletariata, ki bi s kapitalizmom odpravil tudi sam kapitalistični razred.

Namen tega prispevka je podati nekaj argumentov za tezo, da je tudi politika, ki ljudi druži na osnovi pripadnosti proletariatu, oblika identitetne politike, obenem pa prevprašati tezo, da je v nasprotju z interesi drugih identitetnih politik interes proletariata bolj realen in s tem legitimen. Primeri, ki jih podajamo, izhajajo iz debat in zapisov, ki jim je bil priča pisec članka.

1.) Marxova teorija govori o proletariatu kot o tistem razredu ljudi, ki morajo za svojo biološko preživetje prodajati svojo delovno silo na trgu, kjer jo najemajo kapitalisti. Proletariat svoje delovne naloge opravlja v okvirih delovnega časa, katerega manjši del posamezne proletarce pripelje do sredstev, nujnih za biološki obstoj, večji del pa je izvor presežne vrednosti, ki jo kapitalisti potem dojemajo kot profit in se nato transformira v kapital.

Proletariat kot koherentna skupina obstaja v abstraktnem, analitičnem smislu, medtem ko to v svoji zavesti ni nujno oziroma je zaradi konkurence posamezni proletarec v konkretnem življenju večkrat v tekmovalnem odnosu za delovno mesto z drugimi proletarci, kar pogosto rezultira v sovražnem odnosu. K temu prispevata še delitev dela znotraj družbe nasploh in v okviru samih delovnih okolij – obratov, pisarn in tako naprej.

Če želijo levičarji politiko utemeljiti na boju proletariata, mora predtem že obstajati proletarska identiteta, ki v konkretnih družbenih odnosih očitno ne obstaja. Torej identiteta v praksi predhaja sledenju ekonomskemu interesu proletariata, kar pa levičarji tudi očitajo identitetnim politikam.

2.) Iz teh razlogov levičarji pogosto želijo, nezavedno ali zavedno, performirati razredno identiteto. S performiranjem razumemo uporabo retoričnih jezikovnih sredstev, da na iracionalen način vzpostavijo tovrstno identiteto. Tudi če se performiranje odvija v okvirih dozdevno ali delno resnično racionalnih okvirjev, kot sta teorija ali argumentirana debata, je še vedno iracionalno in se navadno podaja v obliki maskiranja iracionalnih sredstev v racionalna. Denimo: utemeljujejo, da znotraj življenja delavskega razreda rasizem igra drugačno vlogo kot v okvirih višjih razredov, med katere uvrščajo denimo srednji razred – po Marxu je tudi ta del proletariata, pri čemer znova prihaja do razkoraka med analitičnim pojmom in konkretnim življenjem.

Deprivilegirani razredi imajo težje življenjske pogoje, saj se srditeje borijo za življenje, kar v njih budi agresijo, pri čemer rasistična raba jezika služi kot substitut za udejanjenje fizičnega nasilja. O tem naj bi obstajal nekakšen tihi dogovor med pripadniki posameznih identitetnih skupin. Če v nekem okolju živijo deprivilegirani predstavniki večinske skupnosti in deprivilegirani predstavniki manjšinskih skupnosti, naj bi bilo rasistično obkladanje v obeh smereh deloma upravičeno in enako nasilno.

Pa vendarle je ponavadi tako, da imajo denimo pripadniki še posebno marginalnih skupin znotraj LGBT-ja še manjše možnosti na trgu delovne sile, kar posledično razvrednoti tezo o enakovrednosti verbalnega nasilja večinske skupnosti proti njim in LGBT-ja proti večinski. Samo verbalno nasilje skupaj z drugimi oblikami simbolnega nasilja služi vzpostavljanju neenakih pogojev na trgu. Tako se denimo muslimane ali čefurje demonizira kot nasilne, s čimer se ustvarja vtis neprimernosti za nekatera delovna mesta. Obenem pa to vodi v izvolitev politikov, ki si nato prizadevajo za ustvarjanje neenakih pogojev.

Na ta način se bullshit vtihotapi v racionalne debate in jih spodbija. Spomnimo, da je po Frankfurtu bullshit tisti govor, katerega cilj ni resnica, čeprav je lahko resničen. Kot nujni pogoj takšnega racionalnega govora, ki poskuša razumeti pojave, razumemo nagnjenost k iskanju resnice.

3.) Pri levičarjih se navadno v okvirih njihove identitetne politike pojavljajo podobne kognitivne slepe pege kot pri predstavnikih denimo gibanja alt-right. Predstavljajmo si primer terorističnega napada s strani nemuslimana na muslimane in s strani muslimana na nemuslimane. Pričakovati je, da bodo predstavniki alt-righta popolnoma obsodili napad muslimana, medtem ko bodo delno opravičevali napad nemuslimana. Pri drugem bodo iskali družbene razloge, zakaj se je v napadalcu vzpostavila jeza in bodo krivdo prevešali na muslimane, v prvem primeru pa se to ne bo zgodilo.

Podobno si lahko predstavljamo levičarja, ki reagira na sorodna primera neustreznega obnašanja znotraj dveh poklicev. Denimo, da taksist celo vožnjo žali stranko, ki se nato pritoži njenemu šefu. In denimo, da ugledna profesorica med izpitom žali študenta, ki se pritoži predstojniku. Od levičarja je pričakovati, da bo stranko v taksiju obsodil in iskal opravičila v taksistovih težavnih delovnih pogojih, ki vodijo k psihološki razvranosti. Pri ugledni profesorici je pričakovati, da jo bo v večji meri obsodil in da bo manj obsojal levičarja. Zamislimo si še, da taksist prihaja iz premožne in ugledne družine in da profesorica prihaja iz manjšinske in ekonomsko deprivilegirane. Spet pride do razkoraka med abstraktnostjo Marxovega analitičnega pojma in konkretnega življenja.

4.) Prav tako si lahko z lahkoto predstavljamo predanega kristjana, ki raje živi v redu, znotraj katerega je ekonomsko deprivilegiran in ki spodbuja krščansko življenje in krščanske institucije, kot v redu, kjer je ekonomsko enakopraven, ki pa zatira krščansko življenje in krščanske institucije. To lahko utemelji v enaki meri, kot levičar utemelji nasprotni red. Želja izhaja iz neizpodbljive subjektivne dispozicije, in to je pravzaprav že zadosten razlog za njeno racionalno utemeljitev.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

bullshit :)

Fin prispevek. Dodali bi lahko še to, da ima pojav, ki ga avtor opisuje - torej to, da diskriminacija na podlagi razredne, rasne, spolne in ostalih pripadnosti ne samo ne izključuje druga druge, pač pa deluje skupaj in se včasih potencira, včasih pač ne - ime: intersectionality. Ker gre pač za 'intersections', torej točke kjer se dve družbeni problematiki srečata. V svetovnem merilu je zadnje čase to precej izpostavljen koncept, zaradi česar so v članku naslovljene zablode nekaterih slovenskih levičarjev še toliko bolj absurdne.

Hvala za komentar.

Strinjam se s poudarkom o tem, da se problematike pogosto prekrivajo in z vpeljavo pojma intersekcionalnosti. Realnost je nadvse kompleksna in ne domišljam si, da sem jo razložil, namen je bil predvsem delno razložiti eno obliko poenostavljanja in odpreti razpravo.

glede teh sorodnih primerov neprimernega obnašanja (V tem odstavku vrjetno govoriš o svojem "shitpostu"):

a je pomemben odnos stranka:taksist in študent:prof.?
Študent je v tem primeru podrejen oz. prof. ma premoč. V taksi servisu (oz. gostinski strežbi) pa ma stranka (še posebej, ko standarde primernega obnašanja namerno postavi tako, da se pač lahko izživlja).

vseskupaj štekam, kaj mislš, oz. kako bi to lahko bla kritika leve. vseeno se mi zdi, da (histerično?) probavaš opravičit, da si šel pisat mail šefu od tvojga strežnika.

(podvojitev)

Ma ne, to je en sklop reci, o katerih zadnje case razmisljam in se mi zdi, da se povezujejo.

Glede na to, da gre za podrocje politicnega, pa je normalno, da so povodi za razmislek tudi v vsakdanjem zivljenju. Ni pa to nekaj, kjer bi se mi zdelo smiselno ostati.

Moc je po mojem vedno razprsena v razlicne smeri. Tako stranka kot usluzbenec imata svoj delez moci. Problem levice je po mojem pogosto to, da moc izolira in jo definira v skladu s svojimi politicnimi cilji. Kar je seveda tudi v igri moci. Tu je potem treba locit politiko od refleksije razmerij moci.

Sam sem govoril v okviru nekih idealnih primerov in poskusal poudariti, kako levicarji pogosto interpretirajo razmerja moci in ne upostevajo njene razprsenosti ter neenosmernosti.

Psihologizacija je ponavadi tisto mesto, kjer refleksija zmanjka. Npr. Dolar se upira tezam o "stricih iz ozadj", v kritiki parlamentarne levice pa vidi ljubosumje. Mislim, da zato, ker je to podrocje zanj neanalizibilno, ne more ga analizirati. Slepa pega.

P. S.: to, da sem napisal pritozbo ... stojim za tem in mislim, da sem ravnal dobro. Ampak naj pri tem ostane.

Spomnil sem se enega miselnega eksperimenta. Gre za primer, ki se vklapa v temo in predlagam, da se ne obravnava v povezavi z omenjenim shitpostom. Eksperiment sluzi tudi distanciranju.

Gre tako. Imamo zensko, ki hodi mimo gradbisca stavbe, v kateri bo nekoc zivela. Je brezposelna. Delavci redno zvizgajo in vpijejo vulgarnosti za njo. Ali je to izraz moci delavcev in ali se je upravicena pritoziti njihovemu sefu?

glede na to, da je bil moj komentar izbrisan; zakaj so na rš samo muslimani dobrodošli? še malo manjka, pa bom začel verjet tistemu kozlanju z nova24. sej ne. sinanovič, ti si edini, ki na študentu meša drek z religijo.

Prjatu, tebi bi pa res priporocal obisk pri strokovnjaku-inji, ki bo razkril-a od kod shizoidne fiksacije name in katere probleme v tvojem zivljenju pravzaprav zastopajo. Ce bo strokovnjak-inja dober-ra, ne dvomim, da ti bo bolje. To povem brez kancka pokroviteljstva, ceprav se zavedam, da obstaja velika verjetnost, da dosegam nasprotno.

religija je zlo in ti si njen advokat. kar se pa fiksacije tiče, se ne trepljaj po ramenih. btw, kudos za zgornji komentar. atomski PS in PA v samo treh stavkih. pohvalno. smrt fašizmu in religiji.

"Moc je po mojem vedno razprsena v razlicne smeri."

Moč v družbenem smislu je lahko definirana le relacijsko. Kar seveda pomeni tudi, da je spremenljiva. Identitete niso nikoli enovite, vedno sestavljene, včasih tudi nasprotujoče si. Hierarhije zatiranih ni enostavno sestaviti, upoštevati je treba veliko variabl: ekonomski položaj, socialni položaj (in poreklo), starost, spol, izobrazbo, narodnost, spolno usmerjenost, vero. Gotovo si zlahka zamislimo kristjana, ki podpira sistem, ki ga drži v revščini in (vsaj nominalno) podpira krščansko hegemonijo. A tudi homoseksualca, ki podpira neoliberalizem ali celo konzervativne vrednote.

Glede eksperimenta:
Brezposelna ženska je proti delavcem z gradbišča šibkejša. Verbalno nasilje je neke vrste simulacija dejanskega nasilja ali njegove možnosti. Delavci so nedvomno fizično močnejši in lahko bi izvršili nasilje nad njo. Hkrati je njen odziv odvisen od njenega okolja ali vzgoje. Če je npr. zrasla gor v revni, problematični soseski, je veliko večja verjetnost, da se bo znala na nasilje ustrezno odzvati, saj se je z njim gotovo že srečala, zna ga bodisi ignorirati, bodisi pokazati nazaj sredinec ali vrniti vulgarnost. Naslije je zanjo realnost. Če je ženska iz višjega socialnega razreda, bo ta komponenta najbrž umanjkala, počutila se bo ogroženo. Nasilje naj bi bilo v njenem segmentu družbe odklon, učinkovite strategije za obrambo zato nima. Seveda odziv ženske odvisen od njene osebne zgodbe, izkušenj (nasilje v družini, nizka samozavest, ipd), ki nedvono oblikujejo, kako bo v dani situaciji percipirala svojo moč oz. nemoč. Delavci bodo slednje razbrali iz njene reakcije in se na to odzvali. Moč nastaja relacijsko. (Hkrati ni zamejena zgolj na zunanje dejavnike. Tu nastopi drugačna, notranja moč posameznika, ki lahko presega zunanje dejavnike.)

Težko bi rekli, da se delavci vpijejo vulgarnosti zaradi občutka socialne depriviligeranosti, zaradi neizobraženosti in neomikanosti - seksizem, šovinizem, vulgarnost že dolgo niso (če so sploh kdaj bile) omejene na družbeni razred. Je pa včasih veljalo, da so ženske določenega družbenega razreda zaščitene pred takim vedenjem (dame!). Ščitili so jih seveda moški (njihovi sorodniki, družbena pravila). Seveda pa so morale za to zaščito striktno pristajati na določena družbena pravila. Če se niso vedle kot dame, potem so lahko pozabile na to zaščito. Damskost smo do neke mere ukinili, pa zato ni naša družba nič bolj egalitarna. Kako se soočiti z nasiljem, pa ostaja za ženske srednjega razreda nedorečeno: število #metoo odzivov jasno kaže sliko, da je nasilje sestavni del vsakdanjika. Hkrati pa ne obstaja jasna strategija prepoznavanja in reakcije na nasilje.

Zanimiv vpogled v zgoraj opisano situacijo daje tale pesem:
MUTCI

Stokajoči zvoki, ki jih uporabijo moški,
ko srečajo na cesti žensko
ali na stopnicah podzemske,

da ji povedo, da je ženska
in njihovo meso to ve,

so mar nekakšna melodija,
dovolj grda pesem, ki jo poje
ptič s prerezanim jezikom,

vendarle mišljeni kot glasba?

Ali so pridušeno rjovenje
gluhonemih, ujetih v stavbi, ki se
počasi polni z dimom?

Morda oboje.

Takšni moški so najpogosteje
videti, kot da je stokanje vse, kar zmorejo,
toda ženska ve, sebi navkljub,

da je to poklon:
če bi bila povsem brez miline,
bi šli mimo molče:

torej to ne pomeni, da je le
topla luknja. Je beseda

v jeziku žalosti, nič nima skupnega
s primitivnim, ni pra-jezik;
udarjen jezik, poln bolezni, zavržen

od izžetosti. Hoče
zavreči ta poklon, polna
gnusa, a ne more,

kar naprej ji šumi v ušesih,
spremeni hitrost njenih korakov,
strgani plakati v odmevajočih hodnikih

ga glasno črkujejo,
trese se in šklepeta, ko prihaja vlak.
Utrip se ji je trmasto

pospešil,
toda vagoni se upočasnjujejo in
škripaje ustavijo, medtem ko njeno dojemanje

še vedno prevaja:
»Življenje za življenjem za življenjem mineva

brez poezije,
brez dostojnosti,
brez ljubezni.«

Oboji - ženska in moški - so žrtve sistema. Patriarhalnega seveda.

Avtorica pesmi je Denise Levertov.

Hvala za komentar, ki deluje tudi kot svojevrsten "samostojni prispevek".

(podvojitev)

Počasi se dani. Ura je 4.51. Taksist končuje službo. Vstopi zadnja stranka. Pelje jo na določen naslov. Fura stane 3 evre 80. Stranka hoče plačati z bankovcem za 50 evrov. Taksist ni navdušen, kar zelo jasno pove, njegov glas ni prijazen, stranka enako neprijazno odreagira nazaj. Zagrozi s pritožbo taksi službi. Ostre besede ob menjavanju denarja obvisijo v zraku. Dan se je začel.

Taksist 55-let, ima s.p. s katerim komajda preživi, dela pravzaprav za taksi službo, ki pa ga noče zaposliti kot taksista, ker bi sicer morali plačevati prispevke. Bolj se jim splača sp. Njemu ne, plačuje nekaj za dispečerstvo, sam si plačuje prispevke in vzdržuje avto. Prejšnjo službo je izgubil ob stečaju podjetja. Nocoj ni zaslužil dovolj. Pravzaprav že cel mesec ni zaslužil dovolj.

Stranka je 25-let star mulo, z dizajnerskimi supergami, šminkersko frizuro in polno denarnico petdesetakov. V življenju ni enega dneva fizično delal. Stari mu ni nikoli prisolil ene okoli ušes. Stari ima firmo, tretjo ženo in veliko hišo. To ga ne gane, živi pri mami. Najraje ima jutra, ko se meglica psihoaktivnih substanc spušča in se doma zaril v blazino. Kaj mu zdaj ta mori z drobižem.

Taksist je doma iz Sarajeva. Tam je bil pravnik. Rad se pogovarja s strankami. Pripoveduje zgodbe. Čas tako hitreje mine. Govori mešanico bosanščine in slovenščine. Starejšim gospem pomaga nesti torbe do vrat. Ne teži strankam, ki peljejo svojega mačka na Mestni log. Imel je papigo, smejali so se mu, ko jo je peljal k veterinarju, ko je zbolela. Na živce mu grejo prepotentni agresivni mladeniči, ki mislijo, da “tuki nismo dol”, pa da “nismo več v komunizmu”, ker so to enkrat slišal od svojih staršev. Jebote.

Stranka je 20-letna mladenka. Doma je obljubila, da se vrne s taksijem. Napila se ga. Komaj stoji. Izgubila je kovance, ki jih je imela pripravljene za taksi. Popravi si krilo. Ve, da jo taksist ogleduje v vzvratnem ogledalu. Popravi si dekolte. Vpraša jo, če ima fanta. Kaj ga to briga. Zlaže se. Seveda. Kaj pa reče punca sredi noči. Nekomu, ki ga ne pozna. Mogoče mi lahko kje v bližini zamenjajo banovec za drobiž?

Taksist je star 25-let, posluša tehno, krši cestno prometne predpise, ko jih lahko. Doma je nekje na Dravskem polju. Bil. Počasi spoznava glavno mesto. Zanaša se na navigacijo. Zanaša se nase. Stranke vztrajno tika. Pelje vedno po najkrajši poti. Stranke pripelje hitro. Več strank več prometa. Zjutraj nima več drobiža. Rabi čik pavzo. Najraje bi stranki rekel, da nima drobiža, pa da je pač ta fura zastonj. Ni mu pa kul neprijazen odnos. Ka je treba tega srajna zjutri? Caka ga še ura vožnje do doma.

Stranka je ženska srednjih let. Pričela je siveti, obraz se ji guba. Utrujena je. Dela v ilegalni kockarnici na robu mesta kot natakarica. Ne sprašuje, ne gleda, ne govori. Denar dobi na roke. V velikih bankovcih. Doma ima tri otroke. Mož jo je zapustil. Preživnine ne plačuje. Ne bo šla prosit na bencinski črpalki, itak ji ne bodo menjali denarje, morala bi kupiti kako malenkost. Denarja ne bo zapravljala za neumnosti. Ni njen problem, če nima drobiža. Petdesetak, ki ga ima, je pošten denar. Veljavno plačilno sredstvo.

(MS hvala za inspiracijo - this was fun! Short story cuming ...)

"The reason why the novel is so important is that the novel asks questions which no other literary form can ask: questions about the individual working on his own destiny; questions about the uses to which one can put a life - including one’s own. And it poses these questions in a very private way. The novelist’s voice functions like an inner voice." J.B.

Mogoče edino še nepoetičen dodatek: razkorak med marxovim analitičnim pojmom in konkretnim življenjem je star očitek, ki so ga naslavljali že proti Heglu in proti kateremu se ponavadi navaja Marxov citat o kapitalistih kot nosilcih vlog in ne dejanskih ljudeh. Ne bi preveč ponavljal, da je "analitični pojem" tu način, kako sploh zagrabiti posredovanost konkretnosti ipd. Če konkretna izkušnja ne bi bila posredovana in večznačna, niti tvoji primeri ne bi bili primeri ničesar, ampak le transparentni opisi. V tem smislu se mi tvoja pripomba ne bere ravno kot brcanje v temo spričo nerazumevanja nekih miselnih sistemov, prej to, da mogoče pozabljaš, da teh sistemov ravno ne jemljejo pretirano resno tudi tisti "levičarji", ki se na njih radi sklicujejo. V resnici tukaj tudi jaz precej površno.

Kapico dol za izvrstno "zgodbo" (pa tudi za citat).

Strinjam se z drugim komentarjem. Potem smo najbrž na tem (kar sem nakazal), da je treba razločiti teorijo kapitalizma in politiko ter opredeliti, kako (naj) se prakticira politika glede na vprašanje če in/ali kako (naj) korespondira s teorijo kapitalizma.

Lepo teoretiziranje, a ker ima avtor pripravljene vse izgovore, s katerimi se ogne tistim čerem realnosti, ki sesujejo sektaške blodnje, so za ta namen boljše zgodbe iz življenja.

Socilaizem, Jugoslavija. Je od nekod iz juga Srbije, šolo obiskuje v regionalnem centru, ekonomijo študira dve leti v Beogradu in jo zaključi v Ljubljani. Liga vodstvenih kadrov, prva služba v komerciali velikega podjetja, nato šef oddelka, v poznih tridesetih je že direktor podjetja v Sloveniji. Zaposlene pozna odvisno od višine v hierarhiji, z delavsko bazo se sreča na občasnih sestankih kolektiva. Ogromno se sestankuje po terenu, ni da ni, ima se može se, uživancija. Če zagusti v podjetju, krediti državnih bank brez problema. Z družino živi v istem novem bloku kot delavstvo, le da v trisobnem. Z zapitim sosedom v enosobnem, starim orodjarjem z osnovno šolo, se ne marata.

Kapitalizem, Slovenija. Je iz manjšega alpskega kraja, kjer še vedno živi in dela. Šola se v Ljubljani in hitro diplomira strojništvo. Službo dobi v večjem državnem podjetju, kjer si nabira izkušnje v operativi do zgodnjih tridesetih, ko začne z bratom v garaži razvijati stroje in opremo. V poznih tridesetih je direktor lastnega podjetja z osmimi zaposlenimi, čez deset let trdega strojniškega dela, razvoja, inovacij, stotin mednarodnih sejmov, poslovnih pogajanj in pogodb, živčnih vojn, podjetje zaposluje že dobrih trideset ljudi. Vse zaposlene dobro pozna in se z njimi neposredno srečuje vsakodnevno. Vsi ga spoštujejo in imajo radi, s plačami so zadovoljni.

Oba primera sta resnična, ampak vi refleksno slavite prvega, medtem ko obsesivno študirate, kako sesuti drugega "v korist" njegovim proletarcem, kateri bi vam z veseljem pripopali krepko okoli kepe, naštudirani bebci, pametni na neumen način ...

Kakšna neumna zgodbica s primatove dojke. Ko je tvoj najboljši argument anekdota, si zaključil z argumentacijo.

Meni pa ta primat ni tako neumen. Ima vpogled in iz njegove zgodbice se da marsikaj naučit. Sem se zamislil. Nobenih marxov in althusserjev, ampak dosti lepše povedano. Na rš je kar nekaj zgodbarjev, ki jim bolj verjamem kot teoretikom.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.