Azerbejdžan proti grafiterjem

Solidarnost s političnima zapornikoma Bayram Mammadov in Qiyas Ibrahimov v Azerbejdžanu

V osrednjem delu oddaje se selimo v Azerbejdžan, državo z več kot stotimi političnimi zaporniki. Tokrat bomo pod drobnogled vzeli proces obsodve dveh anarhistov, ki sta bila aretirana letos maja zaradi grafitiranja na spomeniku nekdanjega dikratorja Heydarja Aliyeva.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Petkova Info-Kafana (II:): Anarhizem blizu in daleč

Petek, 11. november 2016, ob 20:00@Infoshop ponovno uvaja petkove pogovorne večere, ki bodo vsak teden združevale prijetno druženje in kratke vsebinske nastavke za plodne diskusije, kovanje zarot in revolucijo. Lahko pa pridete samo na čaj ali pivo, pobrskate po distribuciji in se podružite s tovarišicami in tovariši. Druga petkova kafana bo posvečena anarhističnemu organiziranju na lokalni, regionalni in mednarodni ravni. Predstavljamo FAO!  Vabljene in vabljeni!

Ali bomo v naših družbenih bojih uspešni ali ne, bo prvenstveno povezano s tem, ali bomo uspeli stkati vezi s tovarišicami in tovariši ter se organizirati na način, da bomo lahko gradili solidarno skupnost, ki je zmožna ne le delovati v medsebojnem sozvočju, temveč tudi prenašati zgodovinske lekcije boja. Tokrat bomo predstavili anarhistično organiziranje zadnjih nekaj let, ki v Sloveniji večinoma poteka znotraj Federacije za anarhistično organiziranje (FAO). Spregovorili bomo tudi o povezovanju anarhistk in anarhistov na Balkanu ter na mednarodnem nivoju. Kako lahko tkemo vezi, da smo vsak zase še vedno avtonomni, skupaj pa močnejši? Vabljeni na ABC anarhističnega organiziranja!

----------------------------------------------------------------------------------------------------

Varnost proti ljudem: vizija evropske blaginje (Balkanska ruta 2015-16) - Acerbic Distribution

Danes predstavljamo kratek izsek iz sveže izdaje Acerbic distribution, lokalne samoorganizirane distribucije in založbe. Tekst z naslovom Varnost proti ljudem: vizija evropske blaginje (Balkanska ruta 2015-16) je eden od številnih zapisov, ki so v zadnjem letu nastali na temo dogajanja na Balkanski ruti od poletja 2015 do danes. Tekst je nastajal od maja do septembra 2016, ključni del gradiva zanj pa tvorijo izkušnje na slovenskem delu Balkanske rute lansko jesen in zimo. Ključna spodbuda za njegov nastanek je bilo raziskovalno potovanje majhne ekipe Protirasistične fronte brez meja po delu Balkanske rute aprila in maja 2016.

Proces nastajanja je bil kolektiven proces in naj bo razumljen kot eden od mnogih zapisov nenehne diskusije, ki poteka v lokalnih avtonomnih prostorih o vprašanjih politične solidarnosti, Trdnjavi Evropi, procesih opustošenja in ostalih podobnih vprašanjih. Njegovega nastanka ni vodila pretenzija, da bi podali dokončno analizo, temveč predvsem potreba po zapisu neke specifične izkušnje iz časa, ko je situacija, v kateri je vzniknila – nenadno široko odprtje in nato zapiranje Balkanske rute -, že dolgo tega potisnjena v sfero spominov, pogosto pa tudi intimnih travm.

V današnji oddaji prisluhnimo krajšemu izseku, ki je posvečen povezavi med kriminalnim podzemljem in Trdnjavo Evropo.

Mrhovinarstvo kriminalnega podzemlja

Režim Trdnjave Evropa, ta centraliziran represiven sistem raznovrstnih institucij, ki preži na rasistično definirane “Druge”, ki po vizijah upravljalcev Evrope ne sodijo v njen prostor, dopolnjuje razvejan neformalen sistem kriminalnega podzemlja. Prvi odpira prostor za drugega, v obeh pomembno vlogo igrajo prakse terorja, dehumanizacije in izkoriščanja, njihova intenzivnost pa je odvisna od posameznikovega finančnega in pravnega položaja.

Obstoj široko razpredenih tihotapskih mrež, ki z namenom osebnega okoriščanja trgujejo s človeškimi telesi, je splošno znan. Manj prisoten pa je razmislek, po katerem so te mreže neposredni učinek režima Trdnjave Evropa. Kjer namreč obstaja realna in množična potreba, katere realizacija je prepovedana, tam se bohoti organizirani kriminal. EU namreč s tem, ko investira ogromne resurse v onemogočanje prehoda, prav nič ne zmanjšuje potrebe ljudi iz opustošenih in/ali nevarnih okolij po migraciji oziroma begu, le njeno realiziranje prenaša v roke specializiranih kriminalnih združb (in s tem iz rok denimo uradnih letalskih družb, ladijskih prevoznikoh ali mreže poceni prenočišč).

Okoli trga neregularnih potovanj in “ustreznih dokumentov” se organizira specifična ekonomija, v kateri sodelujejo tako etablirani člani kriminalnega podzemlja kot mnogi, ki so vanjo takorekoč potisnjeni zaradi lastnega ekonomskega preživetja. Na ekonomsko in družbeno opustošenih teritorijih - kar države Balkanske rute zagotovo so - nikoli ne zmanjka ljudi, ki sprejmejo tveganje in najdejo pogum, da se vključijo v cvetoče ilegalne posle v zameno za večje ali manjše plačilo - pač odvisno od lastnega položaja v hierarhiji delitve dela. Tako so številni podizvajalci kot potniki podvrženi neformalnemu režimu nesigurnosti ter izpostavljeni potencialnim zlorabam. Tisti, ki so že tako najbolj ranljivi - zaradi dokumentov oziroma revščine - so prisiljeni v zloveščo izbiro zagotavljanja golega preživetja oziroma možnosti boljšega življenja v krajinah, kjer se prepletajo trgovina z ljudmi (trafficking), nelegalno prehajanje mej, trgovina s človeškimi organi, prisilna prostitucija, suženjski odnosi itn.

Zaprtje Balkanske rute je nadaljni razcvet tihotapskih mrež še spodbudilo, le višja stopnja represije in omejevanja se je prevedla v višjo ceno prehoda. Ta se namreč oblikuje na podlagi različnih dejavnikov, med njimi zahtevnost izogibanja policijskim kontrolam na danem mejnem območju, konkurenca in cena, ki jo za storitev mižanja zaračunavajo lokalni policisti. Če ljudi, ki lahko prosto potujejo, pot od Turčije do zahodne Evrope stane 200€, cena za tiste, ki so prisiljeni v uporabo storitev kriminalnega podzemlja, naraste tudi do 4000€ na osebo. Tako navita cena doda gibanju ljudi še ekonomsko oziroma razredno razsežnost, saj je možnost gibanja dostopna le za tiste, ki si to lahko privoščijo. Revni, ki so najbolj ranljivi, ostajajo zaprti v taboriščih v nemogočih razmerah brez upanja na rešitev in dostojno življenje, mnogi med njimi pa v t.i. tranzitnih državah ostanejo več mesecev in let, kjer so - ponovno v ilegali črnega trga - prisiljeni vstopati v izkoriščevalska delovna razmerja brez pravic, da bi zase in svojo družino privarčevali dovolj, da bi si skozi tihotapsko podzemlje odprli pot naprej.

Ta monopol kriminalnih združb so poleti 2015 zlomili ljudje, ki so sami pešačili iz Grčije proti Madžarski ali so samoorganizirano uporabljali javni prevoz, s tem pa so ogrozili zaslužke mnogih, ki so del schengenske ekonomije. Z intervencijo EU, zaprtjem Balkanske rute, nasilnim odvzemom pravice do gibanja in ponovno vzpostavitvijo meje so kriminalne združbe spet polno zaposlene, možnosti ekstra profitov za dobro povezane pa praktično neskončne.

Povezave med institucijami sistema in mafijsko tihotapsko mrežo sopogosto neposredne. V državah Balkana so pogoji življenja tudi za pripadnike represivnih aparatov pogosto mizerni, hkrati pa priložnosti za zaslužek na ljudeh, ki bi storili prav vse, da bi si omogočili dostojnejše življenje, ne primanjkuje. Uniforma lahko odpira mnoga vrata zgolj s tem, da zamiži na eno oko, če je nagrada v evrih dovolj konkretna. Vrhovi mafijskih mrež so povezani z uradnimi institucijami, kar pomeni da isti krog ljudi koncentrira tako legalno moč države kot ilegalno moč kriminalnih združb. Taisti vun-bacitelji branilci Trdnjave Evrope tako služijo dvojno: neformalno pri tihotapskem prehodu preko meje v EU in formalno pri deportaciji preko meje iz EU. Veliko ljudi, ki so z deportacijo iz EU iztrgani iz svojega življenjskega okolja, od svojih prijateljev, družine, pa nato v iskanju poti nazaj domov spet pristanejo pri storitvah kriminalnih združb.

Meja v tako urejenem sistemu postane osnovno orodje za večanje vrednosti blaga oziroma storitve. Več kot je napovedanih “vojn trgovini z ljudmi”, večja je vrednost storitve prehoda. O tem prepletu, ki si zasluži nadaljne raziskovanje, pričajo poročila iz Makedonije, države v jedru tako Balkanske rute kot njenega zapiranja, kjer se je še maja 2016 do neke mere odkrito govorilo o tem, da lokalna mafija v naselju Vaksince ob meji s Srbijo upravlja s pravim prehodnim taborom za migrante. Njegov sestavni del so bili zdravniki, ki so svojih privatnih ordinacijah zaračunavali velike vsote za osnovno zdravniško pomoč, z nudenjem nastanitev po kleteh in stanovanjih pa so se okoriščali številni vaščani. Glede na relativno javnost vsega skupaj, je jasno, da brez podpore lokalne oblasti projekt ne bi dolgo trajal. Tudi v pogojih zaprte meje je denar odstranjeval prepreke in odpiral vrata za pot naprej.

Bolj kot politika EU, Frontex in lokalne policijske in vojaške enote “bijejo borbo proti ilegalnim migracijam”, bolj tihotapske združbe višajo svojo ceno in svoje profite, se širijo in krepijo. Tisto, kar je uradno boj protitihotapskim mrežam, je v realnosti boj za prevlado znotraj kriminalnega podzemlja, ki vključuje boj za dobre in dobro plačane politično-policijske zveze. Največji trn v peti EU so odprte meje za slehernike, solidarnostne strukture in sami migranti, ne pa močne kriminalne združbe, kar potrjuje dejstvo, da so ukrepi EU usmerjeni predvsem v zapiranje in kriminalizacijo “žrtev” in denimo ne razlikujejo med solidarnostnimi praksami pomoči pri prehajanju meja zaradi nekih humanitarnih vzgibov in med tihotapskimi mrežami, ki služijo na ta račun. Neskončna zanka državnega in neformalnega nasilja oziroma izkoriščanja se vedno znova zateguje okoli tistih, ki jih je na status “manj-vrednosti” obsodil njihov kraj rojstva.

Knjižico Varnost proti ljudem: vizija evropske blaginje je možno dobiti neposredno pri Acerbic distribution in v lokalnih anarhističnih prostorih.